Benedict Wells: O koncu žalosti

Vsekakor sem knjigo brala ob napačnem času. Toliko žalosti in melanholije je v času poletja in dopustov, v dnevih polnih svetlobe in optimizma pač težko prebaviti. Poleg tega sem se med branjem romana vedno znova čutila zlorabljeno in se nisem zmogla znebiti občutka, da pisatelj, ne samo zavestno, ampak celo dobro premišljeno, manipulira z mojimi čustvi in občutki.

Zdi se namreč, da se je Benedict Wells izrecno potrudil, da je zbral vso mogočo tragiko, ki se lahko pripeti sodobnemu človeku, jo skoncentriral na največji možni način in jo tako stisnjeno objavil v svojem romanu. Da bi vplival na čustva starejših žensk (ki tako ali tako predstavljajo veliko večino današnjega bralnega občinstva), poskrbel za vlažnost njihovih oči (če že ne za premočenost njihovih robčkov) in s svojo knjigo pristal med uspešnicami, ki izhajajo v deset tisoč izvodih in se prevajajo v več kot dvajset tujih jezikov.

Ja, mu je uspelo. Vse zgoraj našteto.

Roman pripoveduje o življenju dveh bratov in sestre, ki v zgodnjem otroštvu ostanejo brez staršev. Odraščajo v internatu, ločeno drug od drugega, in se vsak na svoj način spopadajo s tragično usodo. Starejši fant, Marty, išče uteho v knjigah, učenju in računalnikih; sestra Liz v drogah in spolnosti; najmlajši, Jules, ki je tudi prvoosebni pripovedovalec, pa v sanjarjenju in zaprtosti vase. Njihove poti se odmikajo druga od druge, pa spet približujejo, kakor minevajo leta in desetletja njihovih življenj. Veliko je osamljenosti in žalosti - na kar nakazujeta tudi naslov nemškega izvirnika, Vom Ende der Einsamkeit in slovenskega prevoda romana, O koncu žalosti.

A osirotelost, ki vsem za vedno spremeni življenje, oblikuje njihove značaje in jih prisili, da se podajo na pot, ki je povsem drugačna, kot bi lahko bila, pa še ne pomeni polne mere tragike. Pride še ena katastrofa. Kakšna, mi za to, da dobite vtis o knjigi, na tem mestu ni potrebno pisati. 

Glavne osebe romana so kanček klišejske. Za stranske osebe pa, brž potem ko se pojavijo na prizorišču, že vemo, komu se bodo pridružile in kako bodo pomagale k razvoju zgodbe. Bolj ali manj predvidljivo in nezanimivo. 

Kar mi je bilo v knjigi všeč, je zgradba romana in določeni odseki ali poglavja, ki kažejo na to, da imamo opraviti z izkušenim - čeprav le nekaj čez trideset let starim pisateljem.

Imamo namreč več kot fino okvirno zgodbo. Jules po prometni nesreči z motorjem močno poškodovan leži v bolnišnici in to je okvir za njegove spomine iz otroštva in mladosti ter vso tragiko, ki je bila povezana z njimi. Počasi in na ravno pravih mestih pa potem izvemo še marsikaj iz sedanjosti, iz česar lahko sklepamo, v katero smer se je obrnilo njegovo odraslo življenje. Zgodba se tako giba iz preteklosti v sedanjost in spet nazaj, a vedno razumljivo in jasno. To je bilo dobro.

Odlični so tudi določeni odlomki romana, v katerih pisatelj poskuša osvetliti prav posebne dogodke ali pa občutja svojih junakov. 

Še dolgo ne bom pozabila odlomka s psom neznane družine na pikniku, ki se je zabavala nedaleč stran od naših junakov. Predstavlja nežen začetek tragedije. 

Ali pa pogled mame, ki miri svoje otroke na zadnjih sedežih avtomobila na dolgi vožnji proti Franciji - njen pogled je bil obenem strog in razumevajoč, predvsem pa je zatrjeval, da je vsak prepir v tem trenutku brez pomena, in še obljubljal, da bodo pridni otroci na naslednji bencinski črpalki dobilil sladoled. Vse to se je zrcalilo v enem samem materinem pogledu in Benedict Wells ga je čudovito orisal. 

Pomenljiv pomen pa ima tudi deblo drevesa, preko katerega se lahko prečka globoka, nevarnih skal polna rečna struga, za kar pa je potrebno veliko poguma. Motiv debla preko rečne struge, ki jo prečkajo le najpogumnejši, se v romanu vrača vedno znova. 

Roman Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, bi priporočila vsem, ki želijo prebrati nekaj žalostnega in melanholičnega - nekaj, kar bi lahko bila sodobna različica Oliverja Twista. Ob zaključku knjige boste lahko kljub vsej tragiki, ki spremlja zgodbo, dobili tudi nekaj zagotovila, da se stvari na koncu vendarle vsaj v določeni meri srečno obrnejo, a le če je za to dovolj volje in poguma. Naslov knjige vendar govori o koncu osamljnosti oz. žalosti;) 

V romanu je tudi nežna ljubezenska zgodba, ki pa je - tega občutka se pač ne morem znebiti - tukaj vendarle samo zato, da je tragika Julesove življenjske zgodbe še večja.

No, meni je bilo vse skupaj malce preveč kičasto, če smem tako reči; ves čas branja knjige pa sem imela tudi neprijeten občutek slabe vesti, da se me roman ni dotaknil do te mere, kot bi se me moral, kot je od knjige pravzaprav pričakovati in kot bi se konec koncev ob vsej tragičnosti zgodbe tudi spodobilo.

★★★☆☆

Benedict Wells
(1984)
(vir: Wikipedia)

Wells, Benedict

Vom Ende der Einsamkeit

Diogenes Verlag, 2016

355 strani

ISBN 978 3 257 24444 1

slovenski prevod:

O koncu žalosti

iz nemščine prevedla: Neža Božič

Mladinska knjiga, 2019, zbirka: Roman - Mk