Shūsaku Endõ: Samuraj

Pustolovsko-zgodovinsko-religiozni roman japonskega pisatelja Shūsakuja Endõja, Samuraj (侍), je napisan po resničnih dogodkih. V začetku 17. stoletja je skupina japonskih ambasadorjev res odpotovala preko Tihega oceana v Novo Španijo (danes Mehiko) in nato dalje v Madrid ter Vatikan. Po sedmih letih se je nato po isti poti srečno vrnila nazaj na domačo Japonsko. Misija je bila zaradi svoje tragičnosti in nesrečne vpetosti v politične spremembe tistega časa za dolgo potisnjena v pozabo. Shūsaku Endõ je zgodbo samuraja Hasekure Rokuemona oživel na svojevrsten in zelo ganljiv način. S pomočjo založbe Sanje in v odličnem prevodu Iztoka Ilca smo roman pred kratkim dobili tudi Slovenci.

Hasekura je bil samuraj nizkega rodu. To pomeni, da nikoli ni sodeloval pri pomembnih političnih odločitvah države. Njegovi predniki nikoli niso imeli pomembnega položaja v političnih ali vojaških strukturah Japonske. Navodila je dobival od svojega neposredno nadrejenega - blagorodnega Ishida, ki je bil tudi njegov zaščitnik. Že z naslednjim v hierarhiji - z velikim gospodom, nikoli ni prišel v neposredni stik. Kot japonski plemič pa je bil vseeno lastnik zemlje - na ravnici nekje v severo-vzhodnem delu Japonske, kjer so bile tudi tri siromašne vasi s kmeti, ki so delali zanj.
V bistvu je bil Hasekura bolj kmet kot samuraj. Skupaj s svojimi tlačani je sekal drevesa v gozdu in pripravljal drva za zimo. Podobo neustrašnega samuraja, ki v bitkah vihti svoj meč, si ob Hasekuru Rokuemomu kar izbrišite iz misli.

In ta samuraj - v knjigi je večinoma poimenovan samo kot samuraj, brez imena - je dobil nalogo, da še skupaj s tremi drugimi samuraji, podobno nizkega rodu kot on sam, preko Tihega oceana odpotuje v Novo Španijo in se domeni glede trgovanja med Japonsko in Španijo. Na potovanju jih je spremljal padre Velasco - frančiškanski misijonar na Japonskem - uradno sicer kot prevajalec, a v osnovi predvsem z namenom, da bi mu uspešno opravljena misija pomagala pri širjenju krščanstva na Japonskem.

Odprava doživi marsikaj: od neviht na odprtem morju, ki jih komaj preživijo, preko prečkanja od žgočega sonca in vročine opustošene pokrajine današnje Mehike, kjer jih ogrožajo bojevita indijanska plemena, do pristanka v Španiji in nato v Vatikanu, kjer so osupli nad drugačnim načinom življenja. Večkrat si rečejo, da je svet res prostran, a kmalu za tem dodajo: a vendar so ljudje povsod enaki, ženejo jih enake želje, hrepenijo po istem, a tudi enako zlobno spletkarijo.
Evropski oblastniki jih sprejmejo različno - nikakor ne tako navdušeno kot so pričakovali, vedno zelo zadržano in sumničavo. Tudi zaradi tega se med člani misije kmalu začno pojavljati dvomi o marsičem: Zakaj so bili v resnici poslani na odpravo? Zakaj so za tako pomembno odpravo izbrali samuraje nizkega rodu? Kakšni so resnični nameni padra Velasceja?

Oče Velasce je drugi pomembni protagonist romana. Goreč misijonar, ki si je zadal nalogo narediti Japonsko krščansko. A pri tem mu ne gre - česar se dobro zaveda tudi sam, le za Božjo slavo, ampak tudi za lastne koristi. S svojim napuhom in samoljubjem je prizadel ogromno ljudi. Pomešal je Božjo in lastno voljo. Boga je celo zasovražil, ker se Njegova volja ni skladala z njegovo.
Japonska je bila izredno nedovzetna za krščanstvo. Njena kultura, način življenja in razmišljanje prebivalcev je bilo povsem neskladno s krščansko vero. A padra Velasca sta upor in odklanjanje samo še bolj podžigala v njegovi misijonarski gorečnosti. Preveliki gorečnosti, ki je na Japonskem povzročala nelagodje in nestabilnost.

Zgodba je tragična. Tragika je posebno velika zato, ker povprečno izobraženi bralec že od vsega začetka ve, da se bo misija japonskih poslancev in frančiškanskega misijonarja slabo končala. Japonska se je namreč v 17. stoletju - kmalu potem, ko je v romanu opisana odprava odrinila na odprto morje, povsem zaprla pred zunanjim svetom, tako da morebitne na novo sklenjene trgovske vezi, ki naj bi jih vpeljali odposlanci, niso imele prav nobene prihodnosti. In tudi krščanstvu na Japonskem je v tistem času začelo izredno slabo kazati, česar so se zavedali tudi v Vatikanu.
Žalostno je bilo brati, kako je plahnela gorečnost, kako sta izginjala navdušenje in upanje na nagrado po uspešno opravljeni nalogi, tako med japonskimi poslanci kot pri padru Velascu.

A v takšnih trenutkih - ko vse odpove, ko kaže, da je vse izgubljeno, ko postane jasno, da je bilo dolgo in težko potovanje nesmiselno in brez pomena, ko ponovno dobimo dokaz, da so mali ljudje samo drobni in povsem nepomembni koleščki v velikem mehanizmu državnih in cerkvenih institucij, potem je čas, da nastopi transcendentalnost. In takrat je velika verjetnost, da bodo evangelijski nauki prepričali celo Japonce; ljudje, ki so so bili drug do drugega nezaupljivi ali celo sovražni, pa se lahko zbližajo skoraj do prijateljstva. 

Roman Shūsaku Endõja, Samuraj, je enkraten fikcijski dokument enega najpomembnejših in najusodnejših zgodovinskih obdobij Japonske. Preko orisov japonskih odposlancev, njihovih družin in služabnikov sem dobila izvrsten vpogled v japonski način življenja in mišljenja. Marsikatere poteze japonskih državnikov, pa tudi običajnih ljudi, v preteklosti in danes, so mi zaradi tega romana lažje razumljive.
A največja odlika te knjige je mogoče vendarle ta, da jasno pokaže, od kod izvira neverjetna moč krščanske vere, ki že več kot 2000 let - enkrat kot plima, drugič kot useka - obliva naš svet.

Shusaku Endo
(1923-1996)
(vir:www.peterowen.com/shusaku-endo-wonderful-fool/)

★★★★☆

Endo, Shusaku
Samuraj
iz japonščine prevedel: Iztok Ilc
Sanje 2017, Zbirka Sanje, Roman
272 strani
ISBN 978-961-274-455-7