Peter Stamm: Marcia aus Vermont

Drobna knjižica švicarskega pisatelja Petra Stamma, Marcia iz Vermonta, ima podnaslov Eine Weihnachtsgeschichte. Božična zgodba? Ja, seveda, zakaj pa ne. Dogajanje je tekom pripovedi kar dvakrat postavljeno v božični čas; med enim in drugim božičem pa preteče 33 let. Tudi snega je v Vermontu (in v New Yorku) v tem času precej, kar spet pripomore k pravemu božično-novoletnemu razpoloženju. A s tem je vsega prazničnega - tistega, kar povezujemo s tem posebnim časom v letu in zgodbami, ki jih pišejo o njem, konec. V pričakovani okvir božične zgodbe spada mogoče le še stavek: božič je najbolj žalosten čas v letu.

Ta stavek izgovori Marcia na božični večer - tisti prvi. Dogajanje je postavljeno v New York, kjer prvoosebnega pripovedovalca Petra - mladega fanta, ki želi postati slikar, na ulici neznano dekle zaprosi za cigareto. S svojima rokama se tako zaupljivo in toplo oklene njegove roke, ko ji le-ta prižiga cigareto, da njuno srečanje ne ostane samo nekaj bežnega. Dekletu je ime Marcia in živi v zanikrnem stanovanju v Queensu. Je lačna in brez denarja. 

Ali že čutite v kakšno sentimentalno božično zgodbo se razvija pripoved? Ne, iz tega ne bo nič. Marcia ni ubogo revno dekle, ki za to, da preživi, po newyorških ulicah lovi moške in jim v zameno za hrano ponuja svoje telo. Ne, Marcia izhaja iz bogate družine iz Vermonta in je precej nekonvencionalna - če drugega ne, živi ljubezensko življenje v trojčku s svojim prijateljem Davidom, ki je pisatelj, in njegovo ženo. In v ta trois du plain se v tednu med božičem in novim letom zelo gladko vključi tudi Peter. To bo čas, ki se ga bo vedno spominjal kot nekaj zelo posebnega - svobodnega in lahkotnega. Tudi kratkotrajnega, saj po novem letu takoj - kakor je bilo že pred tem načrtovano, odleti nazaj v svojo domovino Švico, Marcie in njenih prijateljev pa ne sreča nikoli več.

Spomin je nezanesljiv in varljiv. Glede na potrebe napravi tako, da nekateri dogodki obledijo, drugi pa postanejo očitnejši in bolj poudarjeni. Takšna je tudi zgodba romana; pogosto nejasna in nedorečena. Včasih pisatelj na kakšno stvar samo namigne in pusti bralcu, da si po svoje razloži dogodke in predvideva. 

Po 33-ih letih, ko se Peter - zdaj že prepoznaven, če ne celo slaven slikar, vrne v New York, se več ne spominja kašne lase je imela Marcia in kakšna je bila barva njenih oči. Ne spomni se niti njenega obraza in ne ve več, ali je bila velika ali majhna, vitka ali bolj okrogla; ostal mu je samo občutek velike svobode in lahkotnosti, ki sta spremljali tisti njegov teden med božičem in novim letom pred mnogimi leti.

In tukaj potem pridemo do drugega božiča iz pripovedi. Pravzaprav ne ravno božiča, pač pa predbožičnega časa, meseca november in december.

Peter namreč dobi umetniško štipendijo fundacije, ki jo je ustanovil Marciin oče, in s tem možnost, da dva meseca živi in ustvarja v umetniški koloniji - na kraju, kjer je odraščala Marcia. Kraj je odročen, v času pred božičem zasut s snegom, družba umetnikov, ki je tam nastanjena, pa je precej drugačna od Petra in predvsem mlajša. 

Postane napeto, saj v zraku nenehno lebdi vprašanje, češ, ali bo Peter spet srečal Marcio in kakšno le bo to njuno ponovno srečanje. Kajti Marcine sledi je v koloniji in v bližnjem naselju že najti. Od vsega, kar o njej in njenem življenju izve, pa Petra najbolj preseneti rokopis, ki ga najde v predalu omare v ateljeju, kjer je nastanjen. Takoj postane jasno, da ga je napisal David - Marciin prijatelj, ki je tisti teden med božičem in novim letom pred več kot tridesetimi leti tudi igral pomembno vlogo. Pokaže se, kako različen je lahko pogled posameznih ljudi na isti dogodek. David je tisti božični teden dojemal povsem drugače, kot ga je Peter. Kje je torej resnica, ali pravilneje, spomini katerega od njiju so bližje resnici in bolje odsevajo tisto, kar se je res zgodilo? In ali je to sploh pomembno?

Zaključek zgodbe je zelo nenavaden - še posebej, ker naj bi bila zgodba Marcia aus Vermont božična zgodba. Konec je nenavaden, ker je tako zelo navaden in običajen - več ne smem napisati. Vsekakor čudovito zaobjame celotno zgodbo, ki je tudi zgodba o človekovi sámosti - nikakor ne osamljenosti, ki jo živi glavni junak zgodbe in je ob tem - ja, čisto zadovoljen, pa čeprav je preko celotne knjige čutiti eno samo melanholijo. Nekakšno otožnost je zaslediti tudi v naslednjem odlomku, ki je po mojem mnenju najbolj pomenljiv del knjige, saj vsebuje eno najizvirnejših misli ali pa originalnih spoznanj, ki sem jih zasledila v zadnjem času. Takole razmišlja Peter:

Zu bereitwillig hatte ich den Gemeinplatz geglaubt, dass eine Biographie mit zunehmender Länge immer reicher würde. Das Gegenteil war der Fall. Jede Entscheidung, die man traf, vernichtete hundert Möglichkeiten, und am Schluss gelangten wir alle an denselben Punkt und lösten uns auf im Nichts.

Kar preveč lahko je verjel, da življenje človeka, potem ko pridobiva na dolžini, postaja tudi vedno bogatejše. Pravzaprav je ravno obratno, razmišlja Peter. Vsaka odločitev, ki jo v življenju sprejmemo, uniči stotine drugih možnosti, ki smo jih imeli, in na koncu vsi pridemo do iste točke, kjer se razblinimo v nič. 

Peter bi lahko živel drugačno življenje, kot ga je, možnosti je bilo veliko - čeprav, glej to! - je z življenjem, ki ga je izbral, več kot zadovoljen. Po tistem božičnem tednu bi lahko njegova življenjska zgodba stekla po povsem drugi poti. Nihče nikoli ne bo izvedel, ali bi bila mogoče lepša in boljša od te, ki jo je v resnici živel.

Pisatelj ves čas namiguje na to, da bi bila knjiga prav lahko avtobiografska. Prvoosebni pripovedovalec je Peter in tako je ime tudi pisatelju samemu. Oba sta iz Švice. Tudi Peter Stamm je v mladosti kratek čas živel v New Yorku, ravno tako kot njegov knjižni junak. Se pa oba Petra razlikujeta po svoji umetniški usmerjenosti - ta iz knjige je slikar in ne pisatelj, a tako je mogoče samo zato, da se bralca malo zmede. Kakorkoli že, ob teh tako nepomembnih stvareh se Peter Stamm lahko samo hudomušno - ali pa preračunljivo, smehlja.

★★★★☆

Peter Stamm
(vir: Wikipedia)