Yoko Ogawa: Darilo števil

Če bi japonski naslov romana pisateljice Yoko Ogawa dobesedno prevedli v slovenščino, bi se glasil Profesorjeva priljubljena formula. Nekaj nenavadnega je v teh japonskih pismenkah, da jim prevajalci v druge jezike ne sledijo preveč natančno - vsaj kar se naslova tiče;) V nemškem prevodu je tako naslov romana Skrivnost Eulerjeve formule, v slovenskem Darilo števil; a daleč najbolj neprefinjen od vseh je naslov angleškega prevoda, ki je kar Gospodinja in profesor. 

Pa bi si formula, ki jo ima profesor matematike tako zelo rad - v težkih trenutkih pa pomirja tudi gospodinjo, vsekakor zaslužila, da je v naslovu. Knjiga Darilo števil je namreč roman o lepoti matematike in to lepoto najbolje opisuje najelegantnejša matematična enačba, ki povezuje pet za matematiko izredno pomembnih števil: 1, 0, pi, e in i. Profesor jo enkrat tekom romana napiše na papir in prepir med ženskama se v trenutku pomiri.

Eulerjeva enačba

Ostareli profesor matematike je približno 20 let pred časom dogajanja v romanu doživel prometno nesrečo, pri kateri je utrpel poškodbo možgan. Od takrat dalje njegov spomin traja samo 80 minut. Kaj to pomeni? Ne samo to, kar pogosto vidimo pri starostnikih z motnjami spomina - da se namreč dobro spominjajo tistega, kar se je dogajalo pred več kot 20-imi leti, ne vedo pa več, kaj so jedli za kosilo - profesor tudi oseb, ki jih je videl le dve uri nazaj, ne prepozna več. Življenje z njim je zaradi tega silno zapleteno in ni čudno, da nobena od gospodinj, ki skrbijo zanj, pri njem ne zdrži dolgo. Dokler ne pride prvoosebna pripovedovalka - mlada ženska, samohranilka, s svojim 10-letnim sinom in prevzame zahtevno delo. Ona in njen sin uspeta s profesorjem razviti malce nenavadno, a iskreno in prisrčno medsebojno razmerje.

Gospodinja se mora vsako jutro, ko pride na delo, vedno na novo predstaviti, saj se je profesor ne spomni več. Sledi nekaj minut zmedenosti in zadržanosti, potem pa profesor le dojame vsebino listka, ki ga ima pritrjenega na obleki. Tam je namreč skica ženskinega obraza, pod njo pa piše "moja nova gospodinja" in profesor vsako juto znova ugotovi, da ženska pred njim ni neznanka, da je že bila pri njem in je tako lahko do nje bolj sproščen. Žalostno, a tudi malce smešno in zabavno je to opisano. Čez nekaj časa napis na listku dobi še dodatek "in njen sin Root", knjiga pa s tem postane roman o matematiki.

Kadar je namreč profesor zmeden in ne ve, kaj bi in kako naj postopa s sogovornikom, ki mu je tuj, začne pripovedovati o stvareh, ki jih ima najraje in na katere se najbolje spozna. Začne pripovedovati o številih. Tako mora gospodinja ob svojem prihodu, preden jo profesor prepozna, vedno znova odgovarjati na vprašanja kot so "Katero številko noge imate?", "Kdaj imate rojstni dan?" ali pa "Kako se glasi vaša telefonska številka?" Pogovor potem lahko steče, saj profesor o vsaki številki, ki jo gospodinja navede, ve povedati kaj zanimivega. Da je n.pr. število praštevilo, da gre za število, ki je "spoprijateljeno" z drugim številom, ali pa da je popolno število (to je število 28, če slučajno ne veste;). 

Profesor pa z matematičnim imenom krsti tudi njenega sina. Zaradi njegove ploščate lobanje, ki spominja na strehico matematičnega korena, je idealno ime zanj Root. "Oh, da steckt ein kluger Verstand drin", reče profesor na samem začetku romana in ga poboža po laseh, dečku in njegovi bistrosti pa s tem pokloni velik kompliment.

Če imate radi matematiko, boste roman z veseljem brali. Če pa jo sovražite in ob njej dobite neprijeten občutek v trebuhu, obstaja velika verjetnost, da jo boste ob branju na novo vzljubili, se ob njej sprostili, predvsem pa začutili njeno lepoto. Čudovite stvari so skrite v številih, njihovih lastnostih in zaporedjih, profesor pa o njih pripoveduje s takšnim žarom, lepo in razumljivo, da zanje navduši tudi gospodinjo, ki v tej smeri nima nobene prave izobrazbe.

Knjiga pa ni samo roman o matematiki, skrivnostih in darilih, ki nam jih nudijo števila, ampak je tudi roman o prijateljstvu in razumevanju, a tudi tragičnih dogodkih, ki za vedno zaznamujejo posameznikovo življenje in usodno spremenijo njegov potek. Tukaj sta tragičen odnos med profesorjem in njegovo svakinjo ter tragičnost odnosa med gospodinjo in njeno materjo. 

Če bi se Yoko Ogawa odločila, da piše na takšen način, kot pišejo mnogi sodobni pisatelji in pisateljice - da bi namreč svojemu romanu dodala novo knjigo, ki bi dodatno osvetlila to isto dogajanje ali pa bi ga predstavila skozi oči drugega od nastopajočih (tako kot sta to, recimo, naredili Kate Atkinson in Rachel Joyce), bi lahko Darilu števil, dodala roman, ki bi natančneje osvetlil vsaj razmerje med profesorjem in njegovo svakinjo. V romanu je njun odnos prikazan le v obrisih, a v sebi skriva ogromno bogastvo, ki bi ga Yoko Ogawa prav sigurno znala preoblikovati v še enega od njenih krasnih romanov.

V knjigi je veliko govora tudi o baseballu, ki je na Japonskem izredno priljubljen šport. Rada ga imata oba, profesor in Root (jaz pa malo manj;). Tudi ta šport v sebi skriva lepoto števil, pisateljica pa ga uporabi predvsem zato, da prikaže veliko veselje in srečo, ki jo sprožijo čisto majhne stvari. 

Zanimivo, kaj vse je pisateljica uspela na tako prefinjen način zaobjeti v svojem kratkem romanu, gladko in oblo, brez ostrih robov in štrlečih oglišč.

Yoko Ogawa piše nežno, tiho in umirjeno. Takšne so tudi osebe njenih romanov -  pogosto krhke in občutljive; zdi se, kakor da se bodo zdaj zdaj sesule same vase. A to je le površen vtis, ki je napačen. Protagonisti njenih romanov v sebi vedno skrivajo tudi nekaj močnega in odločnega, zaradi česar živijo bogato, čeprav ne vedno tudi srečno življenje. 

Roman za nežne človeške duše. A brez kiča in lažne romantike.

★★★★☆