Drago Jančar: Postaje

Knjiga ima tako originalni uvod, da me je prijelo, da poiščem zemljevid sveta in začnem nanj risati črte in krivulje. 

Zamislite si, da bi na takšen zemljevid narisali vse poti, ki ste jih kdajkoli naredili - od otroških korakov pa do zadnjih korakov starca tik pred smrtjo. Prve črte bi bile čačkice v domačem kraju, potem bi se raztegnile do kraja srednje šole, univerze; nato bi na debelo začrtovale vsakodnevno pot do prve, druge, mogoče celo tretje službe. Tanke črte, ki bi se samo enkrat potegnile čisto na drug konec sveta, bi predstavljale eksotična potovanja, ki jih človek naredi le enkrat v življenju. In tako dalje. 

Mogoče bi tako kot Drago Jančar presenečeno ugotovili, da se te krivulje na nekaterih krajih zavozlajo in zgostijo, da nastajajo stične točke, čudna križanja in prepletanja.

Na svojih številnih potovanjih - ki so bila večinoma literarne narave - si je Drago Jančar tudi kaj zabeležil in skušal kaj premisliti. Z iluzijo, da je mogoče zadržati trenutek minevajočega časa, ob kavi na pločniku bulvarja ali v samotnem trenutku ob reki; v zmoti vseh pisateljev, da je mogoče ohraniti trenutek, ki pripada večnosti. 

Nastala je zbirka popotnih zapiskov, premislekov in zgodb. Postaje.

Zapisi so odlični. Rišejo sliko intelektualca, svetovljana, gorečega Evropejca, borca proti takšnemu ali drugačnemu nasilju. Odsevajo težko predstavljivo širino znanja s področja zgodovine, literature, umetnosti na splošno, kulture in politike. Nekatera od njegovih razmišljanj so preroška. Vse skupaj pa je zavito v dobro poznan pisateljev slog pisanja.

Veliko zapisov se ukvarja z vojno na Balkanu v 90-ih letih. Pretresljiv je zapis o Vukovarju - mestu, kjer se je Jančar pred vojno pogosto ustavljal, ko se je vračal v Slovenijo. Bilo je to lepo baročno mesto z rečnim pristaniščem, ki se je med vojno ob srbskem obleganju mesta, pred očmi Evrope in sveta, ob ignoriranju hrvaških oblasti spreminjalo v ruševine in goreče tramove.

Na temo vojne ob razpadu Jugoslavije je v knjigi tudi zapis, ki ga je Drago Jančar v lanskem letu (tudi na modri zofi Frankfurtskega knjižnega sejma) pogosto podal kot odgovor na neprijetno vprašanje, ki so mu ga vedno znova zastavljali - kakšno je njegovo mnenje o tem, da je Nobelovo nagrado za književnost dobil Peter Handke. Peter Handke je na temo jugoslovanske vojne napisal Pravičnost za Srbijo, Drago Jančar je kot odgovor njegovemu eseju napisal Kratko poročilo iz dolgo obleganega mesta. V njem je izredno jasno opisal življenje Sarajevčanov v času vojne, z vsemi grozovitostmi, ki so jih doživljali; brez hrane in elektrike, ves čas v strahu za svoje življenje. Napisano je podkrepil še z enim dodatnim, čisto konkretnim zapisom, ki ima naslov Misijonar in njegova pravičnost.

Takole piše:

Handke in Pavić se vozita po Srbiji in odkrivata resnico o vojni, medtem ko je vsa Bosna porušena, ko je stolčena ena tretjina Hrvaške, se Handke in Pavić vozita po Srbiji, kjer ni, kot je nekdo zapisal, počila niti ena šipa, vozita se v Studenico in vse jima je jasno, kdo je agresor in kdo ne, kdo je začel in kdo ne, katere nacije so velike in katere male, katere države resne in katere otročje.

Drago Jančar se s svojimi zapisi bori za to, da tega, kar se je dogajalo v Sarajevu, na način kakršen se je to dogajalo, nikoli ne bi pozabili. 

Kajti: Nevednost in pozaba delata ljudi preveč samozavestne in arogantne.

Zgodovinsko pomembnega leta 1991 je Drago Jančar veliko potoval. Pomladi je bil ob izidu svojega v ruski jezik prevedenega romana Severni sij (v nakladi 20 000 izvodov!) v Moskvi in je lahko z lastnimi očmi opazoval zadnje trenutke Sovjetske Zveze. Iz Moskve je takoj odpotoval v Washington DC na premiero svoje gledališke igre Zalezujoč Godota in tako spoznal tudi pogled ameriškega sveta na usodno leto. 

V času tik pred slovenskim plebiscitom, ko se je tudi v Nemčiji čutila napetost ob prihajajočih dogodkih, pa je bil v Feldafingu na Bavarskem. Živel je v idilični pisateljski rezidenci, vili Waldberti, ob Starenberškem jezeru. Sprehajal se je po okolici, razmišljal o Ludviku II. Bavarskem, ki se je utopil (ali pa so ga utopili) nedaleč stran v tem jezeru, se pogovarjal z ljudmi, opazoval pokrajino, naredil izlet v München in Dachau in pisal - mislim - čeprav ni nikjer jasno povedano, svoj roman Katarina, pav in jezuit.

Zapisek Feldafing je prvi v knjigi Postaje in je eden mojih najljubših. V tem zapisku sem našla dve stvari, ki tudi mene vedno znova očarata in navdušita. Ena je ljubezen do zgodovine kraja, na katerega me je popeljalo potovanje, kajti - kot pravi Drago Jančar, kdor nima rad zgodovine, naj ne potuje; saj le v primeru, da poznamo in nas zanimajo dogodki, ki so se v zgodovini dogodili na mestu, kamor smo pripotovali, lahko kraj razumemo in podoživimo.

Drugo so drobna presenečenja ali pa neverjetna naključja, ki - tako Jančar - človeku dajo misliti, da svet nekdo na neviden način z nasmeškom ureja. Zgodi se namreč, da mi, ne da bi posebej načrtovala, v pravem trenutku v roke pride prava knjiga; taka, ki je posebno pomenljivo povezana s krajem, na katerega sem pripotovala. Že večkrat se mi je zgodilo kaj takega in kaže, da se to dogaja tudi pisatelju Postaj.

V zbirki Postaje so pogosto omenjena literarna dela različnih avtorjev. Leta 1979 si je mladi Drago Jančar med potovanjem po Nemški demokratični republiki privoščil šalo, ki bi prav lahko imela podobno usodne posledice, kot jih je imela šala, ki jo Milan Kundera opisuje v svojem romanu z naslovom Šala. 

Jančarjevo razmišljanje o Vukovarju je povezano s knjigo mladega pisatelja Siniše Glavaševića, Zgodbe iz Vukovarja. 

Knjigo, ki ga je spremljala v Feldafing, pa se kot slučajno, vsaj nekoliko, dogaja tudi v tem kraju. Napisal jo je Ödön von Horváth (ampak ni bila tista z naslovom Mladost brez Boga, o kateri sem pisala;).

Omembe teh leposlovnih knjig so me naravnost vabile, da jih nekoč vzamem v roke in preberem. Kakor so me vabili nekateri od zapiskov, da obiščem kraje, po katerih je pisatelj potoval: Korčulo, Brione, Vodnjan in konec koncev tudi Bohinj. Opisi krajev, njihova zgodovina pa tudi miti, razmišljanja o njih, so tako prepričljivi in zanimivi, da se skoraj vonjajo borovci, sivka, žajbelj, rožmarin in vse mogoče drugo opojno dišeče šavje z zvenečimi imeni.

Knjiga se konča z nekaj kratkimi zgodbami, ki so, seveda, tudi povezane s potovanji. Moja najljubša je bila tista na koncu, z naslovom Angel ga ni zapustil. Malce šaljiva je in pripoveduje o tem, kako pisatelji včasih izgubijo navdih in kako hrepenijo po tem, da bi se vendarle zgodilo nekaj - dobrega ali slabega, kar bi jih pahnilo v razpoloženje, da bi spet lahko pisali. V takšnih primerih so dobrodošle tudi sanje - pri nekaterih so drzne, pri drugih bolj skromne. Zgodba je tipično Jančarjeva - z  mistiko, ki je previdno vmešana v sicer čisto realno, skoraj kriminalno zgodbo, in to na tako prefinjen način, da se ne ve več, kaj je res in kaj ne; kje se začnejo in kod končajo sanje.

Popotniški zapiski Draga Jančarja, Postaje, pokažejo, kako zelo bogata so lahko naša potovanja, če se znamo pravi trenutek ustaviti, pogledati okrog sebe, poslušati in kaj premisliti. Jasne nam postanejo stvari, do katerih bi se sicer le težko prikopali. Na ta način marsikaj bolje razumemo in zaradi tega potem bolje in bogatejše živimo - tudi takrat, ko ne potujemo. 

★★★★★