Da sta materialno dobro preskrbljena, se da uganiti že ob branju prve strani romana in sicer iz izbire hrane, ki jo uživata, iz vrste posode, na kateri je obrok serviran in iz senčnika, skozi katerega sije sonce na njuno jedilno mizo. S fizične strani je torej vse v najlepšem redu, psihično pa gre marsikaj narobe. Ob vsem tem ni ravno njun zakon tisto, kar naj bi bilo najbolj obupa vredno - vsaj po mojem mnenju ne. Otta obremenjuje razhod z njegovim dolgoletnim odvetniškim družabnikom, Sophie pa je izgubila voljo do prevajanja - ker ji v prevajanje ponujajo knjige, ki ji niso všeč ali pa ker ji pravzaprav sploh ni več potrebno, prevajati - in se v brezdelju utaplja v žalostnih mislih in rahlo ponižujočih spominih.
Iz poglavja v poglavje zakonca Bentwood vse natančneje spoznavamo. Vidimo, kako utečen in umirjen (ne, ne bom napisala dolgočasen) je njun zakon, spoznamo njune prijatelje in znance ter si tako postopoma ustvarimo podobo nekega življenja, ki je na zunaj uglajeno, pod njegovo sijočo in gladko površino pa kar vre od neizživetih občutkov in skritih dvomov, ki silijo v obup.
Kakor je vse to mojstrsko orisano in pretanjeno napisano - tako, da se razvije v nekakšno temno spiralo, ki postaja vse večja in se dviga vse višje, dokler se vsaj nekoliko ne pomiri v dveh majhnih dejanjih - lučaju stekleničke črnila ob steno in nahruljenju prijateljice po telefonu - me je branje o tem kar precej dolgočasilo. Ha, občasno sem brala samo še zato, ker me je zanimalo, kaj se bo zgodilo s Sophieino roko. Ja, to pa je bilo zanimivo in je burilo domišljijo! Kajti zgledalo je slabo. Skoraj za umret, dobesedno, zaradi roke namreč.
Ja, in ob tem kakšno neverjetno naključje. Tisto popoldne, ko sem brala knjigo, sva obe - Sophie in jaz, čakali na telefonski klic. Pravzaprav sva upali, da klica ne bo. Klic bi namreč pomenil, da je ona okužena s steklino, jaz pa s covidom-19:)
S poškodovano roko se začne že takoj v prvem poglavju.
Otto in Sophie se med svojo nobel južino pričkata zaradi potepuškega mačka, ki zahaja na njuno verando. Sophie bi mu rada dala kaj za jesti, Otto pa je proti. Ko na koncu le obvelja Sophieina beseda, se zgodi nekaj, kar ima vpliv na celoten potek zgodbe, predvsem pa na to, da pod uglajeno površino potisnjeni problemi izbruhnejo na plan.
Ko Sophie nalije mleko v posodico in maček začne hlastno piti, ga poboža po kožuhu. Maček zadovoljno usloči svoj hrbet, takoj zatem pa se postavi na zadnje tace, s kremplji opraska njeno roko in zasadi zobe v njeno dlan. Sophie je presenečena in osramočena obenem - presenečena nad mačkovim dejanjem, ki ji na takšen način vrača dobroto in osramočena pred možem, ki je čista poosebitev misli "No, ljubica, kaj sem ti vendar rekel!".
Ko občutimo bolečino, ali pa se samo bojimo, da nas bo bolelo, ko nas je strah, da bomo hudo zboleli ali celo umrli, postanemo bolj občutljivi. Težje nadzorujemo svoja čustva in dejanja. Hitreje rečemo kaj takega, kar bomo pozneje obžalovali; bolj smo ranljivi in lažje ranimo druge. Vse to občuti Sophie, ko pestuje svojo ranjeno roko, ki postaja iz ure v uro bolj boleča ter otekla, Paula Fox pa o tem piše kirurško natančno, mojstrsko.
Vzdušje v romanu je temačno - nekaj zaradi bolj ali manj praznega življenja, ki ga živijo glavni protagonisti, še bolj pa zaradi zunanjega sveta. Pisateljica se je namreč še posebej potrudila, da je New York šestdesetih let prejšnjega stoletja orisala črno in je na plan zbrskala tudi najmanjšo grdobijo, ki naj bi se tam skrivala. New York iz knjige je tako mesto smeti in umazanije, njegovi prebivalci pa so polni vulgarnosti, škodoželjnosti in agresije. V tako grdem svetu je - kako ironično - ravno zakon med Sophie in Ottom, tisto, kar v splošnem obupu budi nekaj malega upanja. Žalostno. Kajti njun odnos je daleč od tega, da bi bil vzoren.
Ena od tako obupanih, kot jih srečamo v romanu, bi bila lahko s svojo življenjsko zgodbo tudi pisateljica Paula Fox. Rodila se je zelo mladima ameriškima staršema, očetu - piscu scenarijev, in materi - igralki kubanskega porekla, ki nista bila sposobna skrbeti za svojo hčerko. Le nekaj dni staro sta prepustila eni od sirotišnic. Pet mesecev staro Paulo je nato vzel v oskrbo kongregationistični pastor. Leta, ki jih je preživela z njim, so bila za Paulin razvoj in nadaljnjo življenjsko pot zelo pomembna, saj je ob njem dobila primerne nastavke za nadaljevanje izobraževanja in za nujno potrebno samozavest. Po šestem letu starosti je živela v različnih internatih, obiskovala najraznovrstnejše šole in nekaj časa preživela tudi pri sorodnikih - s staro mamo po materini strani najprej na Kubi, pozneje v New Yorku in na Floridi. Ko je bila stara 20 let, je bil za njo že drugi zakon; iz razmerja z Marlonom Brandom, ki je bil takrat še popolnoma neznan, pa se je rodila hčerka. To je potem, ko je bila stara tri leta, dala v posvojitev in si tega v poznejših letih ni nikoli odpustila. Ko je hči že odrasla, je Paula Fox z njo ponovno navezala stike in ostali sta povezani vse do pisateljičine smrti leta 2017. Kot zanimivost: ta v posvojitev oddana hčerka je mama rockovske pevke Courtney Love, žene Kurta Cobaina.
Tako zapleteno, neurejeno, predvsem pa nestabilno življenje v mladosti bi lahko imelo za Paulo Fox pogubne posledice, a se to ni zgodilo. Razvila se je v cenjeno pisateljico, ki je pisala knjige za otroke in odrasle, čeprav - to je tudi potrebno priznati - so mogoče ravno zaradi teh mladostnih izkušenj njene knjige bolj temačne, kot bi sicer bile in njeni junaki vsaj malo obupani.
Za roman Paule Fox, Obupanca, bi lahko rekli, da odseva temno resničnost sveta in življenja - resničnost, ki je na površini zbrušena do sijaja, a ji to ne pomaga, da v svojem jedru ne bi ostala grda in neprijetna. Njeno temo lahko preženemo le ljudje sami, pa četudi tako nerodno in okorno, kot sta to počela Sophie in Otto.
★★★★☆
 |
| Paula Fox (1923-2017) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)