Nel Abbott, mlada ženska, odrasla v tem mestu, je raziskovala te smrti in prišla do zanimivih zaključkov, ki marsikateremu od prebivalcev Beckforda niso bili prav nič všeč.
In zgodi se, da nek avgustovski dan v letu 2015 tudi njeno truplo potegnejo iz struge reke. Vse kaže na to, da je bila njena smrt posledica samomora.
Ob nepričakovani in sumljivi smrti Nel Abbott se v Beckford po dolgih letih vrne tudi njena sestra Jules. Za Jules je to izredno težko, saj jo na rodno mesto vežejo zelo neprijetni spomini. Neporavnani računi s sestro, ki so vodili v dolgoletno zamero in skoraj popolno prekinitev stikov med njima, pa vse skupaj še dodatno zaostrijo.
V kratkih poglavjih, ki so pisani z vidika različnih prebivalcev mesta, pa tudi policistke, ki je prišla v mesto od drugod, da bi lokalnemu inšpektorju pomagala pri razjasnitvi smrti, se pred nami razvijajo različne zgodbe prebivalcev Beckforda; zapleteno in usodno povezane med seboj, pogosto umazane in pritlehne, polne zamer in drobnih maščevanj - vse kot se za takšno majhno in zakotno mesto, kjer ljudje kljub slabim izkušnjam vztrajajo od rojstva do smrti, tudi spodobi.
Pisateljica v roman bolj ali manj uspešno vpelje številne osebe, ki pripomorejo k temu, da se ustvari primerno vzdušje, ki hoče biti takšno kot v psiholoških trilerjih. Dodano je tudi nekaj mističnosti, a osebe kljub temu skoz in skoz ostanejo plitke, njihova dejanja pa večinoma neprepričljiva in prisiljena.
Vseeno je roman Paule Hawkins, Pod gladino, čisto prikupno lahkotno branje, ki je kot nalašč - če hočete, za nekaj popoldnevov na plaži ali v vrtni senci. Zgodba je dovolj zanimiva, da vzdržuje bralčevo pozornost; stranske poti kriminalistične preiskave - ki tukaj ni tisto, čemur bi bilo namenjeno največ pozornosti, pa dovolj nevsiljive in inteligentno zastavljene. Prav hudo napenjanje možganov med branjem ni potrebno; vsa pomembna dejstva so jasno (in večkrat) postavljena pred bralca in omogočajo dokaj ležerno spremljanje zgodbe. Ležernost je bila tako huda, da mi je bilo med branjem za vse nastopajoče bolj ali manj vseeno in mi nobeden od njih ni prirasel k srcu.
Kot ženska bralka pa si lahko dovolim (ali pa drznem) o romanu napisati še nekaj.
Knjiga je tako zelo feministična (v tistem slabšalnem pomenu, ki vodi k izkrivljenemu in nepravičnemu pogledu na svet), da kar boli. V romanu namreč ni najti niti ene same pozitivne moške osebe. Še več: v romanu ni moškega, pri katerem bi pisateljica pokazala na eno samo pozitivno lastnost. Vsi po vrsti so agresivni, perverzni in ženske ponižujejo; če pa to ne, so slabiči in bojazljivci, ki se skrivajo in bežijo ter se ne upajo soočiti z resnico.
Ženske so nekaj čisto drugega. Petnajstletna najstnica je, na primer, inteligentnejša, prodornejša in pogumnejša kot vsi moški skupaj - s policijskim inšpektorjem in gimnazijskim učiteljem vred.
Kam pa knjiga meri, je tako ali tako zaobjeto že v samem motu knjige. Od samega začetka je namreč jasno, da je rezultat Nelinega raziskovanja smrti v Drowning Poolu ta, da v njem niso umirale ženske samomorilke, čarovnice in prešuštnice, ampak - kakor jih Nel Abbott imenuje - za družbo (ali bolje rečeno, za moške) neprijetne ali celo nadležne ženske. V 17. stoletju so bile to tiste, ki so se spoznale na zelišča in zdravljenje, pozneje so bile tiste, ki so bile nezadovoljne v zakonu, na koncu pa so to ženske, ki so vsa ta neprijetna dejstva raziskovale in jih poskušale razkriti svetu. Kako dolgočasno in že premnogokrat videno.
Svet pa na srečo še zdaleč ni tako črno-bel, kot ga je pisateljica želela prikazati.
★★★☆☆
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)