Literarni New York

I was happy that I lived in this glorious New York, where, if one goes without activity and enjoyment, it must be his own fault in the main.

Jack Engle

(Walt Whitman: Life and Adventures of  Jack Engle, 1852)

New York je literarno tako obsežen, da ga je nemogoče predstaviti v enem blogovskem zapisu. O tem, kateri pisatelji in pisateljice so kdajkoli živeli v njem, pisali o njem ali pa jih je New York samo navdihoval, bi lahko pisali knjige. New York je mesto, kjer se vedno nekaj dogaja in kjer vsakdo najde nekaj zase - še posebno, če ima rad umetnost. New York že nekaj stoletij privlači množico najrazličnejših ljudi - ne samo pisateljev, ki v tem metropolitanskem mestu iščejo svojo pot do sreče. 

Tiffany

Ena teh je bila Holly Golightly iz romana Zajtrk pri Tiffanyju, pisatelja Trumana Capoteja, ki je v medvojnem New Yorku iskala svoje mesto pod soncem. Razkošna prodajalna dragih kamnov in nakita Tiffany, ki ji je predstavljala - na eni strani simbol za uspeh, na drugi pa mir in sprostitev, seveda še vedno stoji - z eno stranjo tesno ob Trump Tower-ju.

V Tiffanyju se dandanes, kot poklon Capoteju in njegovi knjigi ali pa Audrey Hepburn, ki je Holly upodobila v filmu, ne samo občuduje res lepe kose nakita in drugih okrasnih predmetov; nekaj let se lahko v njem tudi zajtrkuje. Čisto v stilu romana.

Pismo Audrey Hepburn Tiffanyju
(razstavljeno v prodajalni)

Svojo srečo so v New Yorku - natančneje, na vzhodni in zahodni obali enega izmed zalivov na severni strani Long Islanda, iskali tudi junaki slavnega romana Veliki Gatsby. Dogajanje v tem romanu je postavljeno v dvajseta leta 20. stoletja. Takrat je bil Long Island že kraj, kjer so imeli svoje vile bogati - tako "Old money", kakor so imenovali newyorško aristokracijo, oziroma družine, ki so lahko svoje rodovne korenine sledile v čas prvih kolonistev; kakor tudi "New money", skupine nesramno bogatih posameznikov, ki so obogateli šele pred kratkim. Kakšno je bilo razmerje med njimi, kaj so si mislili drug o drugem in kako je bilo s tistimi, ki niso bili ne eni ne drugi, pač pa skrajno revni - v romanu ujeti v ustje zaliva med East in West Egg - v zanemarjeni okoliš, skozi katerega se je bilo potrebno peljati, če si želel z vzhodne na zahodno obalo, je v knjigi čudovito predstavljeno.

Stoletje pred dogajanjem romana Veliki Gatsby - približno v času, ko se je tam rodil veliki ameriški pesnik Walt Whitman, pa je Long Island izgledal spet čisto drugače. Podeželski je bil. Iz tega podeželja se je potem družina Whitman preselila na skrajni zahodni del otoka, ki se je imenoval Brooklyn in je v prvi polovici 19. stoletja doživljal gromozanski napredek. Na veliko se je gradilo in pri gradnji - takrat še samostojnega mesta Brooklyn, zdaj pa enega izmed predelov metropolitanskega New Yorka, je sodeloval tudi Walt Whitman. V eni izmed hiš, ki bi jo lahko pomagal graditi, je približno stoletje in pol za tem, živel Truman Capote, ko je pisal Zajtrk pri Tiffanyju. Kako je vse med seboj povezano!

Willov Street No.70, Brooklyn
(v kletnem stanovanju je Truman Capote pisal Zajtrk pri Tiffanyju)

Uspeh in srečo pa New York pogumnim in drznim ponuja tudi dandanes. Zgrabila jo je in jo trdno drži Melania Trump. Primer druge podobne pa je Audrey Decker, mama glavnega junaka Theodora iz romana Lišček, Donne Tartt. Ta se je iz zakotnega Kansasa preselila v New York, da bi se - prav tako kot zdajšnja FLOTUS, uveljavila kot model. Kaj je delala zadnji dan svojega življenja tisti, ki smo prebrali roman, vemo - s svojim sinom se je sprehajala po Metropolitanskem muzeju, eni izmed glavnih turističnih atrakcij New Yorka. V tem muzeju je zbrano takšno bogastvo, da si ga je le težko predstavljati! Med umetninami vseh vrst se obiskovalec zlahka izgubi. Slavnega Fabritiusovega Liščka pa med njimi seveda ni:) Slika je bila MET-u posojena samo za potrebe čudovitega romana Donne Tartt;)

MET
po teh stopnicah sta tekla Theo in njegova mama,
ko sta iskala zavetišče pred dežjem
Donna Tartt: Lišček

Še ogromno podobnih zgodb je, ki so povezane z New Yorkom. Nekatere so resnične in pripovedujejo o življenju pisateljev in pisateljic, ki so ustvarjali v New Yorku; nekatere so izmišljene in opisane v romanih, ki se dogajajo v New Yorku. Te zadnje so pomembnejše, saj s svojo umetniško vrednostjo poskrbijo, da pravo resničnost še lažje razumemo in se je bolje zavedamo, kot bi se je sicer.

Tem zgodbam ob bok bi rada izpostavila še eno plat literarnega New Yorka. Pot k njemu se vije preko majhnega otoka Ellis, ki leži nedaleč od Manhattna, v izlivu reke Hudson v Atlantski ocean. Tako kot v ostalih zgodbah, se tudi v tej zrcali človeška želja po uspehu in sreči, ki pa jo je v tem primeru vendarle preglasila potreba po varnosti. In svobodi.

Literarni New York - skozi oči migrantov

Ko so se migranti iz Evrope v začetku 20. stoletja približevali Združenim državam Amerike, je bila prva stvar, ki so jo zagledali s krova ladij, plemenica Kipa svobode. Vsi ga poznamo. 46 metrov visok kip, ki stoji na 47 metrov visokem podstavku, je leta 1886 Francija podarila Združenim državam Amerike.
Trije moški in ena ženska so tesno povezani s kipom. Prvi je Edouard de Laboulaye - francoski intelektualec, ki se mu je sploh porodila ideja simbolnega darila Združenim državam Amerike, in sicer v čast svobodi in prostosti - idealu, ki so ga predstavljale Združene države Amerike. Druga dva sta Auguste Bartholdi, mlad kipar, ki je izdelal bakrene odlitke, ki tvorijo kip in Gustave Eiffel (ja, točno tisti Eiffel), ki je izdelal notranjo konstrukcijo kipa, s stopnicami, po katerih se lahko povzpnete v krono ali pa celo plemenico kipa. Edina ženska v četverici je mlada ameriška pesnica Emma Lazarus, ki je leta 1883 napisala pesem posvečeno Kipu svobode z naslovom The New Colossus. Pesem, ki so jo leta 1903 tudi vklesali v podstavek kipa, le-tega primerja z antičnim kolososom na otoku Rodos, namiguje pa tudi na številne migrante, ki so se mimo tega kipa peljali ameriški pregovorni svobodi naproti.
A preden so se ti ljudje - ki jih je bilo tudi več 5000 dnevno, napotili svojim sanjam naproti, jih je čakal še postanek na otoku Ellis.

Takole se vidi Kip svobode
 s krova ladje, ki se približuje New Yorku

Otok Ellis je od otoka, na katerem stoji Kip svobode, oddaljen le slab kilometer. Danes je to muzej, ki je več kot vreden ogleda. Stavbe so restavrirane in v njih zlahka podoživimo občutke migrantov, ki so pred vstopom v Združene države Amerike morali skozi kontrolo Imigracijskega urada.
Ko so vstopili v glavno stavbo, zgrajeno v slogu francoske renesanse s fasado iz rdeče opeke (ki je kar prelepa za takšen urad), so jim najprej pregledali prtljago. Nato so se po stopnicah vzpeli v zgornje nadstropje, kjer je bila dvorana za registracijo. V več vrstah so čakali na kratek intervju z uradnikom iz imigracijskega urada. A zdaj poslušajte naslednje: Medtem ko so se vzpenjali po stopnicah in čakali, da pridejo na vrsto, so jih neopazno, a skrbno in natančno opazovali zdravniki, ki so se v uniformah - pa ne zdravniških, sprehajali med njimi. Če se jim je kdo zdel bolan, so na njegovo obleko s kredo napisali kakšen simbol ali črko, ki je namigoval na zdravstveno težavo, ki so jo mogoče imeli. Ti ljudje so bili potem, ko so se registrirali, natančno zdravstveno pregledani. Pomembno je bilo zdravje oči, mentalno zdravje, senilnost in kronične neozdravljive bolezni. Če je migrant bolehal za kakšno od akutnih bolezni, so ga napotili v bolnišnico, ki je bila tudi na otoku. Ko si je opomogel, se je lahko ponovno predstavil imigracijskemu uradniku.

Ellis Island
glavna stavba imigracijskega urada

Kakor se vse tole mogoče bere kot nehumano in ponižujoče za vstopajoče v Združene države Amerike, vendarle ni bilo tako. Z ljudmi so postopali prijazno, postregli so jim s hrano in omogočili so jim počitek. In kar je najpomembnejše: 97% prispelih v imigracijski urad na otoku Ellis, se je po dveh do petih urah lahko vkrcalo na parnike in se zapeljalo v New York. Samo dvema procentoma migrantom je bil vstop v Združene države Amerike onemogočen. Vzrok je bil skoraj vedno zdravstveni: mentalna zaostalost, očesni trahom, senilna onemoglost in invalidnost. Zavrnili so tudi (takrat) moralno oporečne ljudi, kot so bile prostitutke in homoseksualci, a to se je (kakor tudi kriminalna preteklost migrantov) dalo pred uradniki zakriti. Na otoku so vsaj za nekaj dodatnih ur zadržali tudi ženske z otroki. Počakati so morale na svoje može, ki so se ponavadi že nekaj let pred njimi preselili v Ameriko, da jih poberejo in poskrbijo zanje.

Registry Room
ko so potniki čakali na registracijo, so imeli takšen razgled

Ljudi, ki niso smeli vstopiti v Združene države Amerike, so na stroške ameriške države vkrcali v čezoceanske ladje in jih odpeljali v enega izmed evropskih pristanišč.

Na tem mestu moje pisanje o otoku Ellis dobi še nekaj literarnega pridiha. Preko Imigration Service Ellis Island so v Ameriko vstopili številni pisatelji in znanstveniki ter še več literarnih junakov različnih knjig. Skoraj vedno so bežali pred nacizmom in v Ameriki vedno našli varnost in zaščito. 

Na takšen način je na prvih straneh romana Katharine Adler, Ida, med drugo svetovno vojno v Združene države Amerike vstopila naslovna junakinja, znana predvsem kot ena od odmevnih Freudovih bolnic.

17.10.1933 je v New York prispel Albert Einstein, 21.02.1938 Thomas Mann. Oba so v New Yorku navdušeno sprejeli in jima omogočili, da v mikrofon povesta besede, ki jih citiramo še danes. Oba sta dobila službo na Univerzi v Princetonu.

V juliju 1940 je v New York prispel dunajski pisatelj Stefan Zweig, ki se v svojih  literarnih delih nostalgično spominja preteklih časov. Veliko njegovih knjig imamo prevedenih v slovenski jezik. Pred kratkim pa je bil posnet tudi film, ki opisuje njegova zadnja leta življenja, ki jih je deloma preživel tudi v New Yorku.

14.10.1940 je z grško ladjo Nea Hellas skupaj s svojo ženo Almo Mahler prispel Franz Werfel (pisala sem že o njegovem krasnem romanu Bledomodra ženska pisava). Na krovu ladje pa sta bila tudi Heinrich in Gottfried Mann (brat in sin Thomasa Manna - oba pisatelja), kakor tudi prva žena zgoraj omenjenega Stefana Zweiga, Friderike, novinarka in pisateljica, s svojima dvema hčerkama. Z ladjo je prispelo še več kot deset drugih avstrijskih intelektualcev in novinarjev, ki so bežali pred nacizmom.

In tako dalje. Vse do leta 1954, ko so imigracijski urad na otoku Ellis zaprli, saj je vse več ljudi v New York - ta Vrata Amerike, priletelo z letali.

A vendar - ko naštevam vse te znane evropske imigrante, ki so preko otoka Ellis prispeli v New York, je vendar potrebno omeniti še nekaj. Vsi zgoraj našteti so v Ameriko potovali v prvem ali drugem razredu. In potnikom, ki niso bili iz tretjega razreda, se zaradi mejne kontrole ni bilo potrebno izkrcati na otoku. Uradniki imigracijskega urada Ellis Island so prišli kar na ladjo (v spremstvu zdravnikov) in registracija (z zdravniškim pregledom) je potekala, kar na krovu ladje med plutjem proti newyorškemu pristanišču. Majhna, a občutna razlika v obravnavi. Z denarjem se je že takrat dalo kupiti nekaj dostojanstva.

In kaj se je zgodilo s tretjerazrednimi imigranti, potem ko so smeli zapustiti otok Ellis?

Parniki so jih - zdaj verjetno že v družbi sorodnikov in prijateljev, ki so jih pričakali na otoku Ellis, na kraju imenovanem "Kissing Post" - odložili na skrajni južni točki Manhattna. Približno tretjina jih je ostala v New Yorku, ostali so odšli drugam po Združenih državah Amerike; vsi pa so bili - to si je tako lahko predstavljati! - osupli in presenečeni nad tem, kar so videli, saj je bilo to za večino od njih prvič v življenju: velemesto New York se je šopirilo pred njimi s svojimi nebotičniki in drugimi čudovitimi stavbami.

Ko so se izkrcali iz parnika, so se namreč znašli nedaleč od Wall Streeta, v finančnem centru mestu, na kraju, kjer se je vse začelo, na kraju kjer je New York nastal. 

Mogoče pa jih je bolj kot nebotičniki navdušil Federal Hall tam blizu, ki zgleda kot kakšen antični tempelj. Na njegovih stopnicah je imel George Washington inauguracijski govor, potem ko je postal prvi predsednik Združenih držav Amerike.

Federal Hall
s spomenikom Georgu Washingtonu,
postavljenem na mestu, kjer je resnično stal med govorom

Mogoče so zavili proti Trinity Church - v neogotskem stilu zgrajeni anglikanski cerkvi, nedaleč stran, ki med vsemi nebotičniki, ki se pnejo okrog nje, deluje precej nenavadno. Mogoče žalostno in osamljeno, a izredno pomirjujoče v vsem hrupu, ki jo obdaja. Mogoče so se na tem mestu novopečeni Newyorčani želeli zahvaliti za srečno pot, ki je bila za njimi in se priporočiti za uspešen in srečen začetek novega življenja.

Trinity Church
nekoč najvišja stavba v New Yorku,
zdaj zgleda majhna v primerjavi z
nebotičniki, ki jo obdajajo

No ja, to so le moja razmišljanja in predvidevanja, ki s tistim, kar se je res zgodilo, verjetno nimajo veliko skupnega. Velika večina tistih, ki so prispeli v New York, je namreč takoj zavila na desno proti Lower East Side, predelu New Yorka, kjer so živeli imigranti - ljudje najrazličnejših narodnosti in religij, vsak v svoji skupnosti, da so tako lahko kar najbolje pomagali drug drugemu in se podpirali. V času, ko je v New York prišlo največ imigrantov, je bil Lower East Side najgosteje naseljeni kraj na svetu. Gostota naselitve je bila kar petkrat večja od tiste v ostalih predelih New Yorka. Ni bilo elektrike in ogrevanja. Po štiri družine so si morale deliti dve zunanji stranišči. Razmere za življenje so bile slabe, a upanje v boljše in lepše življenje je ostalo.

Moji, zgoraj našteti, v prvem razredu potujoči, pred nacizmom bežeči literati in znanstveniki so imeli gladkejšo pot v Novi svet kot ljudje iz Lower East Side. 

Zanima me, če je obstajal migrant, ki je prispel v New York preko otoka Ellis, se naselil v najgosteje naseljenem (verjetno pa tudi najrevnejšem) predelu mesta in z leti uspel kot pisatelj?
Amerika - zgodba o uspehu, bi skoraj morala imeti kakšno od takšnih zgodb;)

P.S. Vse fotografije: hermionin arhiv