Tadej Golob: Leninov park

Tadej Golob je eden mojih najljubših slovenskih pisateljev. Sploh me ni treba priganjati, da preberem skoraj vsako od njegovih knjig. To pa zato, ker piše dobro, jasno in zanimivo, o temah, ki jih imam rada. Njegov predzadnji roman - kriminalka Jezero, je bila slovenski presežek - če že ne na splošno in upoštevajoč vse slovenske knjige, pa vsekakor v svojem žanru.

Za mano je zadnja stran njegovega drugega kriminalnega romana iz serije inšpektorja Birse z naslovom Leninov park. 

In žal mi je, da moram napisati, da to pač ni to. Na takšen način se kriminalnih romanov ne bi smelo pisati.

Če bi roman morala opisati z enim stavkom, bi napisala, da je v knjigi premalo akcije in preveč vsega ostalega. Forenzične preiskave so opisane preveč na dolgo, obdukcija preveč natančno, črvi v rani in znojenje so omenjeni prepogosto in še bi lahko naštevala. Vsega, kar se je pisatelj med pripravami na pisanje romana naučil o delu kriminalistov in sodnih medicincev, pač ni potrebno vreči na papir!

Preveč je provokacij. Saj razumem, da je knjigo treba napisati tako, da je vsebina provokativna in zdrami pozornost teh kot tudi onih novinarjev, z glavnim namenom, da se o knjigi piše, pa ni važno kaj;  pa vendar... Tega  je v knjigi - po mojem skromnem mnenju, občutno preveč. 

Če bi bilo detektivsko-kriminalni zgodbi posvečeno pol toliko pozornosti kot vsem tem obrobnostim, bi bila knjiga prav verjetno čisto solidno nadaljevanje svoje uspešne in v vseh pogledih čudovite predhodnice. Škoda.

Naj vse te moje kritične pripombe podkrepim še s tem, da opišem, kako je potekalo moje branje romana.

Vsaki knjigi je potrebno dati priložnost, sem nekoč nekje slišala, in prebrati vsaj prvih 80 strani.

Prebrala sem okrog 150 strani Leninovega parka in se na določenih mestih tako zelo dolgočasila, da sem se smilila sama sebi. Tarasa Birse skoraj nisem več prepoznala (kako zoprn je postal s svojim cinizmom) in Tina ni bila več podobna sama sebi. 

Preskočila sem torej naslednjih 100 strani in brala dalje. Ok, žena je nekaj zasumila, a to sem tako ali tako pričakovala. Kar me je na tem mestu najbolj razočaralo, je bilo to, da sem kljub toliko izpuščenim stranem, že po nekaj odstavkih ponovnega branja točno vedela, na kateri stopnji se nahaja preiskava, kdo so osumljenci in kako se razvija raziskovanje umorov. 

Tako sem kmalu naredila še en skok in se odpravila proti koncu knjige. In tam, na le nekaj straneh, sem izvedela vse: kdo je morilec, zakaj je moril in po kakšnih stranpoteh se je vlekla preiskava. Tako se kriminalne zgodbe vendar ne more pisati.

Za po vrhu vsega pa mi je bila kar tako in mimogrede navržena še rešitev - v prejšnjem delu tako erotično in vznemirljivo zastavljenega odnosa med glavnima junakoma, ki je obetal toliko zanimivega, a je v Leninovem parku s strani na stran vse bolj bledel in bledel...

A v vsaki stvari je vedno tudi nekaj dobrega. Da bom pravična in da knjigi ter pisatelju ne bom delala krivice, naj povem, da je v romanu tudi kaj dobrega. Tadeja Goloba na srečo rešuje to, da je vešč pisanja in da ima talent. 

Všeč mi je bila Brajčeva zgodba in njegovo soočenje samega s sabo, všeč so mi bili marsikateri od dialogov. A to je za dobro knjigo premalo. Še posebno, če jo je napisal Tadej Golob.

Sindrom druge knjige je splošno znan in zelo pogost pojav. Drugi roman J.K. Rowling o Harryju Potterju, ni bil tako dober kot njegov predhodnik. Pri skoraj vseh trilogijah, ki so bile kdajkoli napisane, so romani med prvim in končnim delom ponavadi tisti, ki so šibki člen verige. 

Slabša kakovost romana Leninov park v primerjavi z romanom Jezero torej ni nekaj nenavadnega in tudi katastofalnega ne. Gremo dalje. Urok ob tretji knjigi izgubi svojo moč;)

Jezna in razočarana pa sem vseeno. Vsaj malo:) Tarasu Birsi je bila narejena tako velika škoda! Upam, da se jo bo dalo še popraviti.

Golob, Tadej

Leninov park

Založba Goga, 2018

477 strani

ISBN 978 961 277 209 3