nedelja, 07. julij 2019

Michael Ondaatje: In the Skin of a Lion

Se spomnite Hane in Caravaggia iz knjige ali filma Angleški pacient?
No, oba nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion.

Wilem Dafoe in Juliette Binoche kot
Caravaggio in Hana
v filmu The English Patient, 1996
(vir: MovieStills.db.com)

Ko sem pred leti brala najbolj znani in v lanskem letu z zlatim bookerjem nagrejeni roman kanadsko-šrilanškega pisatelja Michaela Ondaatje, Angleški pacient (ter si ogledala tudi odličen film posnet po njegovi predlogi), me je zanimala samo zgodba naslovnega junaka - zaradi hudih opeklin neprepoznavnega ranjenca, ki so mu zaradi naglasa, s katerim je govoril, rekli enostavno angleški pacient, in mu je od vseh stvari na svetu ostala samo še drobna knjižica - Herodotova Zgodovina, v katero je pred leti sam dodal še svoje komentarje, razmišljanja in risbe.
Drugi me niso zanimali.

A v knjigi Angleški pacient nastopajo še vsaj tri druge osebe s pomenljivimi zgodbami. Če Kipa, sikhovskega vojaka, ki se spozna na razstrelivo, pustimo ob strani, ostaneta še Hana - mlada kanadska bolniška sestra, ki ob koncu druge svetovne vojne v Toskani skrbi za angleškega pacienta in Caravaggio - tudi doma iz Kanade in tat po poklicu, ki je med vojno s svojimi veščinami pomagal zaveznikom.
Zdaj, ko sem prebrala knjigo Michaela Ondaatjeja, The Skin of a Lion, sta mi ta dva nastopajoča precej bolj zanimiva. Hanna in Caravaggio namreč nastopata tudi v romanu In the Skin of a Lion, in ta roman ima svoje nadaljevanje v knjigi Angleški pacient. 

V Angleškem pacientu je Hanina preteklost precej skrivnostna; precej zanimivega pa izvemo o njej in njenih starših v romanu In the Skin of Lion. 
Hannin pravi oče - ali bolj pravilno, njen biološki oče, je bil " like comitidjiis. A chetnik. Political activist. Freedom-fighter in Bulgaria and Turkay und Serbia". Poudarek je na besedici like, saj je bil v resnici po narodnosti Finec in je v Kanadi delal kot gozdarski delavec - a vendar je bil enako revolucionaren kot četniki, ki so se v zadnjih dneh Osmanskega cesarstva borili proti Turkom. 
Hanina mama pa ima še zanimivejšo življenjsko zgodbo. Bila je nuna, ki je padla z mostu, ko so ga še gradili, in za vedno izginila. Ne nje, ne njenega trupla niso nikoli našli. 

Tudi nekaj Caravaggijevih skrivnosti se razkrije v knjigi In the Skin of a Lion. Tat je in to njegovo početje je v romanu zelo natančno razloženo. Če mi je bil v Angleškem pacientu precej zoprn - verjetno zato, ker je želel na vsak način razkriti identiteto naslovnega junaka, mi je v knjigi The Skin of a Lion skoraj prirasel k srcu - kar me je glede na to, da je tat in kriminalec, skrajno presenetilo.
Mislim, da je zasluge za to pripisati Michaelu Ondaatjeju. Njegovo pisanje je namreč takšno, da bralca ovije okrog prsta, začara in prepriča v karkoli - tudi v to, da je lahko kriminalec dober človek. 

Kot vemo že iz knjige Angleški pacient, se Hana in Caravaggio dobro poznata še iz časa, ko sta oba živela v Kanadi. V tej prvi knjigi, ki je bila napisana pred Angleškim pacientom, pa izvemo natančneje, kaj je tisto, kar ju povezuje. To je Patrick - Hanin očim. Ali njen drugi oče. Ali še bolj pravilno, pravi oče, ker je bil pač tisti, ki je v resnici skrbel zanjo. Precej zapleteno... 
Ko pridemo do Patricka Lewisa, pridemo tudi do glavne osebe romana In the Skin of a Lion. Če lahko tako napišem... Kajti pogosto se zdi, da je Patrick v romanu samo zato, da med seboj poveže različne zgodbe o življenju delavcev - v veliki večini imigrantov, ki so v prvi tretjini 20. stoletja gradili kanadsko mesto Toronto. Njim in njihovemu trdemu življenju je posvečena knjiga In the Skin of Lion. 

"Men at Lunch"
fotografijo naj bi posnel Lewis Hine leta 1932
med gradnjo Empire State Buildinga v New Yorku

Delavci, ki so gradili Toronto, niso imeli te sreče, da bi jih ujeli na fotografijo, s kakršno so, recimo, proslavili delavce, ki so nekoliko pozneje v Združenih državah Amerike gradili Empire State Building in s tem poskrbeli, da še leta pozneje lahko cenimo njihov trud in jih spoštujemo zaradi dela, ki so ga opravili in zaradi katerega tudi mi danes bolje živimo. Ne, pričevanja delavcev, ki so gradili Toronto, so redka in še ta so skrita globoko v arhivih mesta. Michael Ondaatje jih je raziskoval in odkril nekaj zelo zanimivih in pretresljivih. Te zgodbe o migrantskih delavcih v Kanadi predstavljajo ogrodje njegovega romana. Na svojevrsten, čudovit in veličasten način so bile iztrgane pozabi.

Ena izmed njih je zgodba o nuni, ki je padla z viadukta Prince Edward v Torontu, ko so le-tega še gradili. Michael Ondaatje je resnični zgodbi pridal dramatičnost, saj mlado dekle med padanjem prestreže eden od številnih makedonskih delavcev v Torontu, Nicholas Temelcoff, ki je veljal še za posebno spretnega pri delu na višini. Ob tem si sicer izpahne ramo, a dekle le reši pred smrtjo. Odpelje jo v gostišče Ohrida Lake Restaurant, dogodek pa ima nanju tako močan vpliv, da oba začneta z novo potjo v svojem življenju. Alice spremeni identiteto in postane dobra in uspešna igralka.

Okrog te in še mnogih drugih zgodb - resničnih in izmišljenih, mističnih in pustolovskih, se vije življenje Patricka Lewisa. A kakor že rečeno, njegova lastna zgodba kot da ni pomembna. Pomembnejša je zgodba migrantskih delavcev, s katerimi se Patrick druži, skupaj z njimi dela na najtežavnejših delavnih mestih in gradi Toronto.

Težko delo gozdnih delavcev, ki so sekali drevesa in les splavljali po rekah, ga razstreljevali, če se je zagozdilo v strugi, nevarno delo na višini pri gradnji mostov, delo v blatnih tunelih pod vodo Ontarijskega jezera ali pa delo v smrdečih predelovalnicah usnja, pa v knjigi niso predstavljena tako, kot bi to mogoče pričakovali in smo vajeni iz raznih realističnih in naturalističnih romanov ala Zola ali pa D. H. Lawrence.

V pisanju Ondaatjeja je nekaj nadrealističnega. Težaško in grdo delo, ki ga danes zaradi strojev na srečo ni več, je predstavljeno poetično, skoraj lirično. Kako gredo te stvari skupaj, si je težko predstavljati, a Michaelu Ondaatjeju je to uspelo. Neka svetost sije iz besedila in s tem tudi napornega dela ljudi na najnižji stopnički družbene lestvice. Ti delavci so predstavljeni skoraj kot svetniki in to neprisiljeno, iskreno ter prepričljivo. Nekaj grozljivega, a obenem lepega, je v njih samih in v delu, ki ga opravljajo. 

Da pa ne bom pisala samo o trpljenju in mučnem delu, naj povem, da je v romanu prostor tudi za ljubezensko zgodbo. Pravzaprav za dve ljubezenski zgodbi - dve strastni in globoki ljubezni, ki Patricka vežeta z dvema ženskama.
A ti dve ljubezenski zgodbi - s Claro, ki zapusti Patricka in se raje vrne k svojemu milijonarju, in z Alice, nuno z viadukta Prince Edward ter Hanino materjo - sta vendarle, po mojem mnenju, šibki točki romana. Težko je namreč verjeti, da bi bili dve ljubezni v življenju enega moškega, v okolju, kjer se je gibal, z načinom razmišljanja, ki ga je imel, med ljudmi, s katerimi je živel, z ženskama, ki ju je ljubil - lahko tako zelo globoki ter usodni in bi lahko vodili k tako nenavadnim odločitvam in dejanjem. Neverjetne in naključne stvari v povezavi z njima so - za moj okus, posejane enostavno preveč na gosto.

Roman In the Skin of a Lion je krasna uvertura - ali pa priprava na Ondaatjejev največji roman, Angleški pacient. Stil pisanja in sprehajanje po času, mojstrsko povezovanje posameznih zgodb, je že tipično Ondaatjevsko.
A v prvi vrsti je roman vendarle veličasten spomenik neimenovanim in že davno pozabljenim ljudem, ki so gradili metropolo Toronto. 
Če poznate koga, ki ima neracionalno in predsodkov polno mnenje o migrantih in ne verjame, da so ta del Kanade (in Amerike) zgradili imigrantje, jim v branje priporočite to knjigo. Če so vsaj nekoliko dovzetni za umetniško lepoto, bo to zaleglo bolj kot agresivno kričanje aktivističnih novinarjev, predstavnikov te ali one "nevladne" organizacije ali celo politične stranke.

★★★★☆



Viadukt princa Edwarda v Torontu

  • zgrajen je bil leta 1918 in povezuje osrednji del Toronta z njegovim vzhodnim delom
  • dolg je 494 metrov in se pne 40 metrov visoko nad dolino reke Don River
  • v letu 2003 je z njega skočilo 500 samomorilcev (takoj za Golden Gate Bridge najbolj smrtonosna zgradba na svetu). Odkar so izdelali posebno ograjo - Luminous Veil, samomorov ni več. Se pa število samomorov v Torontu zaradi tega ni prav nič zmanjšalo.

Ondaatje, Michael
In the Skin of a Lion
s spremno besedo Anne Enright
Picador Classic, 1987
257 strani
ISBN 978 1 5098 2334 5

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)