ponedeljek, 02. november 2015

Primož Trubar in Wilhelm Hauff

Primož Trubar
(1508-1586)
Wilhelm Hauff
(1802-1827)






















Wilhelm Hauff je bil pomemben nemški pesnik in pravljičar. Nekatere od njegovih pravljic imamo prevedene tudi v slovenščino. Živel je v času našega Prešerna, a slave, ki jo je užival Prešeren v Sloveniji, Hauff v Nemčiji ni dosegel. Je imel pač to smolo, da je bil sodobnik Goetheja in z njim se pač ni bilo mogoče kosati. Poleg tega je umrl zelo mlad - pri 25-ih letih zaradi vročice. V svojem kratkem življenju je kljub temu napisal zavidljivo veliko literarnih del, ki jih cenijo še danes.
Kaj ga povezuje z našim Primožem Trubarjem? Pokrajina Schwäbische Alb.

Levji človek
(Ulmer Museum)
Če se napotite v najboljši tematski zabaviščni park v Evropi (Europa-Park), se lahko peljete tudi skozi to pokrajino. Gričevnata dežela, pokrita s travniki in gozdovi, ki so bili konec oktobra že rumeno-rdeče obarvani, leži v južnem delu Nemčije, večinoma v deželi Baden-Württemberg. S svojimi naravnimi znamenitostmi, med katerimi je tudi veliko jam, privablja številne turiste. V eni od jam so leta 1939 našli okrog 40 000 let star kipec "Levjega človeka" - enega prvih umetniških izdelkov človeške vrste. Tisti, ki ste prebrali knjigo Yuvala Hararija, Sapiens, veste, za kateri kipec gre. Za Hararija ta kipec ni samo dokaz kognitivne revolucije pri človeku, pač pa tudi tista vez s sodobnostjo, ki gre preko podjetja Peugeot:)
Kipec "Levjega človeka" hranijo v muzeju mesta Ulm, ki leži na vzhodnem robu pokrajine Schwäbische Alb. Znano je kot rojstno mesto Alberta Einsteina, še bolj pa po čudoviti gotski katedrali - Münstru, ki se ponaša z najvišjim zvonikom na svetu.

Na zahodnem robu pokrajine Schwäbische Alb leži drugo pomembno mesto. To je Tübingen. Mesto je povezano z našim Primožem Trubarjem! V Tübingenu sta bili leta 1550 natiskani prvi slovenski knjigi; v predmestju Tübingena - v Derendingenu, je Primož Trubar pokopan.
Derendingen
 (h. arhiv)
V kraju Derendingen je Primož Trubar preživel zadnja leta svojega življenja. Tam je bil župnik in sicer od leta 1567 do svoje smrti leta 1586.
Spomin na Primoža Trubarja v tem kraju še vedno ohranjajo in negujejo. Posvečena mu je ena od ulic - Primus-Truber-Straße, imajo pa tudi Primus Truber Haus, v kateri je župnišče protestantske skupnosti in otroški vrtec. Slovencu, ki se sprehaja po mestu, se zgodi milo pri srcu, ko vse to zapazi. Če pa se peljemo še nekoliko dalje, pridemo do cerkve sv. Gala, v kateri je Primož Trubar maševal in v kateri je tudi njegov grob. V zimskem času je cerkev zaprta, zato si notranjosti na žalost nismo mogli ogledati. A lepo se je bilo sprehoditi tudi po urejeni okolici in po pokopališču, kjer je narava že žarela v jesenskih barvah.
Cerkev sv. Gala v Derendingnu
(h.arhiv)
A glavna značilnost pokrajine Schwäbische Alb niso večja mesta posejana po njenih robovih, bolj jo odlikujejo griči in manjši hribi, na vrhovih katerih pogosto kraljujejo gradovi.
Eden od njih - verjetno najveličastnejši, je Burg Hohenzollern. Ob njem pravljični grad Neuschwanstein na Bavarskem, ki sem ga do zdaj štela za najlepšega od vseh gradov, izgleda kot kičasta kopija gradu iz kakšne od Disneyevih risank ali pa kakšen od plastičnih gradov, ki jih gradijo po zabaviščnih parkih kot ozadje za katerega od vlakcev smrti.
Hohenzollern je res mogočen in čisto v stilu svojih lastnikov - pruske kraljevske družine, ki je dala številne pomembne nemške vladarje. Kipi Friedrichov Wilhelmov od I do IV, skupaj s Friedrichom II Velikim in še katerim, zdaj stojijo ob obzidju gradu in gledajo v dolino. Razgled z gradu je enkraten in seže v vse smeri. Edini del gradu, ki je bil del prvotne zgradbe, je kapela sv. Mihaela, ki izvira iz 15. stoletja. Vsi ostali deli gradu so bili ponovno zgrajeni v 19. stoletju. Pruska kraljeva družina Hohenzollern se je takrat namreč odločila, da bo ponovno zgradila grad, ki bo zrcalo njihove lastne mogočnosti in pomembnosti.
najstarejši del gradu Hohenzollern
(h.arhiv)
Čisto drugačni nameni pa so vodili grofa Wilhelma Württemberškega, da je v letih 1840-42 zgradil grad Lichtenstein - ki je tudi eden od pogosto obiskanih gradov v pokrajini Schwäbische Alb. V gradnjo romantičnega gradu v slogu neogotike ga ni vodil spomin na slavne prednike, pač pa navdušenje nad knjigo.
In tukaj nastopi Wilhelm Hauff!
Wilelm Hauff namreč ni bil samo pesnik in pravljičar, napisal je tudi prvi nemški zgodovinski roman. Njegov naslov je Lichtenstein. Napisan je v maniri Walterja Scotta, ki je bil v začetku 19. stoletja v Nemčiji zelo popularen pisatelj.
Roman Lichtenstein slavi zgodovino pokrajine Württemberg. Osrednja oseba je vojvoda Ulrich Württemberški, ki je v gradu Lichtenstein dobil svoje zavetišče pred Švabsko zvezo, ki ga je preganjala. V tem burnem zgodovinskem dogajanju pa se odvija še ljubezenska zgodba med vitezom Georgom von Sturmfederjem  in Mario von Lichtenstein. Roman je napeta mešanica resničnih zgodovinskih dejstev in fikcije. Roman je bil v Nemčiji izredno popularen. Grofa Wilhelma je navdušil tako zelo, da je v 19. stoletju, ko je bil grad Lichtenstein samo še ruševina, na istem mestu zgradil nov grad, ki je bil (predvidoma) enak tistemu iz knjige. To pa je ljubezen do literature!

grad Lichtenstein
(h.arhiv)

Primož Trubar je živel blizu času in kraju dogajanja v romanu Lichtenstein. Lahko bi nam poročal, kaj v romanu ima realne značilnosti in kaj je čista (ljubezensko-romantična) izmišljotina;)
Roman se namreč dogaja v času, ko se je turjaški grof ravno odločal o tem, ali bi nadarjenemu dvanajstletnemu Primožu Trubarju dovolil šolanje za duhovnika ali ne; kraj dogajanja pa je le okrog 10 km stran od tam, kjer je bil Primož Trubar nekaj deset let pozneje od časa dogajanja pokopan. Primož Trubar bi bil torej lahko bližnja priča zgodovinskim dogodkom opisanim v knjigi. Ko je Trubar prišel v Nemčijo, je Ulrich Württemberški ravno zaključeval svojo vladavino. Ko pa se je dokončno ustalil v Tübingenu, sta bila njegova vladarja Ulrichov sin Christoph in vnuk Ludwig. Oba sta bila velika podpornika protestantizma.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)