Timur Vermes: Spet je tukaj

(356 str.)

Spet je tukaj! Kdo neki? Adolf Hitler, seveda;)

Po skoraj 70-ih letih se je ponovno znašel v Berlinu, točno na mestu, kjer je bil v maju 1945 njegov bunker in kjer so ga zadnjič videli. Povedano drugače, Hitler se je s svojim telesom, značajem in mišljenjem, na nepojasnjen način, kot živ in zdrav moški srednjih let, znašel v letu 2011.
To je odlično izhodišče za satirični roman, ki so si ga Nemci toliko let po drugi svetovni vojni le zmogli in drznili privoščiti. Pisati o Hitlerju in se preko njega norčevati tudi iz sebe, je namreč v Nemčiji še vedno zelo težko in tvegano početje.

Roman je pisan v prvi osebi, skozi oči Adolfa Hitlerja.
Ko se "novorojeni" ali "ponovno oživljeni" Hitler pojavi v današnjem času, se ne sprašuje tega, kar bi se spraševalo 99% ljudi na njegovem mestu. Prav nič si namreč ne razbija glave z vprašanjem, kako je le mogoče, da se je znašel v prihodnosti. Zadovoljen je s predpostavko, da ga je izbrala Previdnost in sicer z namenom, da v ključnem zgodovinskem trenutku Nemčijo ponovno popelje na pot slave.
Nemudoma začne s svojim delom. Opazuje svet okrog sebe in ga analizira. Sprejema odločitve. Za svoje odločitve prevzema vso odgovornost. Od Führerja se nekaj takega pač pričakuje...

Njegov stik z današnjim svetom je potem razlog za kakšen bralčev nasmeh in dobro voljo.
Tako na sprehodu po mestu sreča marsikaterega mimoidočega, katerega arijsko poreklo, milo rečeno, ni vprašljivo samo v četrtem ali petem kolenu, ampak tudi še zadnje četrt ure. Od kod le so se vzeli ti rasni tujci, se sprašuje.
Malo pozneje pripoveduje: Moj pogled je opazil zblaznelo žensko, ki je ob robu zelenice vodila psa na povodcu in se pripravljala, da bi pobrala preostanke njegove prebave. Brž sem pomislil, kdo ve, ali je sploh že sterilizirana, a sem takoj ugotovil, da v vsakem primeru za Nemčijo nikakor ne more biti reprezentativna...
Navdušen je nad internetom in ko ga uporablja, hitro ugotovi, da tako ali tako prej ali slej pristane na enem in istem naslovu: mogočnem pragermanskem priročniku z imenom Wikipedija, česar ni težko razumeti kot sestavljanke iz enciklopedije in plemenitih starogermanskih raziskovalcev, Vikingov.
Občuduje sodobni (nemški) tehnološki dosežek, televizijo - vendar samo, dokler je ne vklopi. Kajti potem:  Zagledal sem kuharja, ki je sekljal zelenjavo. Nisem mogel verjeti svojim očem: da so izumili, razvili in uporabljali tako zelo napredno tehnologijo samo zato, da bi lahko opazovali pri delu nekega iks kuharja?

Hitlerju hitro postane jasno, da bi se dalo televizijo bolj pametno uporabiti - v propagandne namene. Resno se loti projekta in kmalu postane zvezda Youtuba in različnih zabavnih pogovornih oddaj ter intervjujev. Zaslovi s svojimi govori, ki so takšni kot v njegovih najboljših letih še pred drugo svetovno vojno in začne širiti svoj pogled na sodobni svet in svoje načrte zanj. Gledalci so sicer prepričani, da imajo opraviti samo z umetnikom - odličnim Hitlerjevim posnemovalcem, ki nastopa zato, da bi jih zabaval, ne pa z resničnim Hitlerjem, a ob njegovih govorih vseeno zaprepadeno umolknejo in osupnejo.

Ogledala sem si film in prebrala sem knjigo Er ist wieder da - v tem vrstnem redu. Redko velja, da je film boljši od literarne predloge. Tukaj bo eden teh redkih primerov - vsaj po mojem mnenju.

iz filma Er ist wieder da,
(Constantin-film.de)

Film se le ohlapno drži zgodbe opisane v romanu in to mu daje svobodo, da svojo literarno predlogo na številnih mestih prekosi in razširi.
Osebe v filmu so se mi zdele prepričljivejše od teh iz knjige. Kaj takega je težko verjeti, pa je kar res, saj v knjigi nekako življenjsko verodostojno in dodelano deluje le Hitler, ostali pa so le njegovi okraski.

Enkratna je bila tudi odločitev, da film posnamejo kot (kvazi) dokumentarni film. V filmu namreč Hitler potuje po Nemčiji in se srečuje z njenimi prebivalci. Posluša jih, se z njimi pogovarja in jim obljublja spremembe. Nekatere prepriča, druge pač ne. Hitlerjevi sogovorniki delujejo kot povsem običajni in naključni ljudje, ne kot igralci. Še zdaj ne vem točno, ali je bilo vse skupaj zaigrano, ali pa so res naključne mimoidoče soočili z igralcem oblečenim v Hitlerja.

Satira na našo ljubezen do psov je bila uporabljena tudi v filmu, čeprav nekoliko drugače kot v romanu. Tukaj ni bilo nerazumevanja do pobiranja pasjih iztrebkov, pač pa... hmm, nič manj kot pasji uboj. Hitler namreč nekega majhnega, lajajočega ščeneta, ki skače vanj in se ga ne more rešiti, enostavno ustreli. Ko posnetek tega neprijetnega dogodka pride v javnost, je ta šokirana. Hitler v trenutku izgubi naklonjenost naroda in mora v ilegalo. Njegovi govori in njegov pogled na preteklost, njegova napoved politike, ki naj NE bi bila  bistveno drugačna od tiste, ki jo je vodil med drugo svetovno vojno, še zdaleč niso izzvali tolikšnega ogorčenja javnosti kot uboj nadležnega psa.
V nadaljevanju se Hitler umakne iz javnosti in napiše knjigo, ki ima enako naslovnico kot Vermesov roman:) Po knjigi posnamejo tudi film.

Največja odlika filma in občutni presežek nad knjigo, je po mojem mnenju to, da so si ustvarjalci filma drznili narediti korak preko meje običajne in ne preveč vznemirjajoče satire, kakršno predstavlja knjiga. Na koncu filma Hitler namreč reče, da se ga nikoli ne bomo mogli znebiti. In da živi v vsakem od nas delček Hitlerja (no, v Nemcih vseeno mogoče malo bolj kot v nas, ostalih Evropejcih;) Gledalec filma tudi - bolj kot bralec knjige, začuti kako malo bi bilo potrebno, da bi spet eden od Hitlerju podobnih diktatorjev zavladal Evropi in kako ugodne razmere za kaj takšnega so trenutno pri nas.

Film je bil ob koncu oktobra najbolj obiskana kino predstava v Nemčiji. Uradne kritike filma pa so precej zadržane, če ne celo neugodne. Menda naj bi se film norčeval iz stvari, iz katerih se ni norčevati.
Tako kot knjigo - svoj prvenec,  je tudi scenarij za film napisal nemški pisatelj in publicist Timur Vermes - sin madžarskega begunca in nemške matere, ki je bil rojen leta 1967 v Nürnbergu.

Če lahko izbirate, bi vam bolj od tega, da preberete knjigo, priporočila, da si ogledate film. Verjetno se boste smejali bolj sproščeno kot se smejejo Nemci, pa čeprav ne boste zapopadli vseh lokalnih političnih šal, ob katerih so se nemški gledalci - sicer ne preveč glasno, smejali, mi pa smo se spraševali, kaj smo zgrešili.

Knjiga, seveda, tudi  ni slaba! Konec koncev gre le za uspešnico, ki je bila samo v Nemčiji prodana v dveh milijonih izvodov in bila kar 20 tednov na vrhu Spieglove lestvice najuspešnejših knjig.
V prvem poglavju romana pa je napisana tudi ugotovitev, nad katero sem sama vedno znova fascinirana. To je začudenost nad neuničljivostjo nemškega naroda.
Hitler na začetku romana pripoveduje:

Najbolj od vsega me je presenetil narod. Ne nazadnje sem res storil prav vse, kar je bilo v človeški moči, da bi na tej zemlji, ki so jo sovražniki oskrunili, popolnoma onemogočil vsak možen prihodnji razvoj (...) glede na vse skupaj ta narod sploh ne bi več smel obstajati.
Ampak, kot pač lahko ugotovim, še vedno - je.
Kar mi je v določenem smislu, če po pravici povem, nerazumljivo.

★★★☆☆

Timur Vermes
(neledb.wordpress.com)