nedelja, 15. april 2018

Paul Kalanithi: When Breath Becomes Air

Ko dih postane zrak, smo blizu smrti.
Ko dihanje ni več nekaj nezavednega, ampak postane hlastanje po zraku, vemo, da smo blizu konca. To je še posebno jasno takrat, ko nekdo umira zaradi bolezni pljuč.

Ena od najboljših strokovnih spletnih strani za kardiologijo, theheart.org, ob koncu leta svojim bralcem vedno ponudi seznam knjig, ki jih je vredno prebrati ali pa komu podariti. Seznami imajo naslove: Top Books Written by Doctors ali Physician Booklist ali Best Medical Nonfiction Books for Doctors itd. Knjige, ki se znajdejo na teh seznamih niso kar tako.

Na enem izmed teh seznamov za leto 2014 je bila knjiga Atula Gawande, Minljivost. Pisala sem že o njej in o tem, kako zelo mi je bila všeč.
Leta 2015 je bil na seznamu Henry Marsh s knjigo Do no Harm - ali Ne škoduj! -  tudi to knjižno uspešnico imamo prevedeno v slovenščino in čaka, da jo preberem. Knjigo sem dobila v dar in takoj, ko jo prebere oče, se bo znašla tudi na mojem seznamu knjig, ki jih je potrebno prebrati. 
Tretja knjiga, ki jo je napisal zdravnik in je tudi postala svetovna uspešnica -  na seznamu knjig theHeart.com je bila leta 2016, je knjiga nevrokirurga Paula Kalanithija, When Breath Becomes Air. Ravnokar sem jo prebrala in sicer v originalu. Tudi to knjigo imamo prevedeno v slovenski jezik, naslov je Ko dih postane zrak

"Rattling, heartbreaking, beautiful" je o knjigi When Breath Become Air, napisal že zgoraj omenjeni Atul Gawande.
"Every doctors should read this book...it helps us understand and overcome the barriers we all erect between ourselves and our patients" je napisal Henry Marsh, avtor uspešnice Ne škoduj!
Ann Patchet pa je še bolj univerzalna. Knjigo bi priporočila "anyone, everyone".

In kaj je tako posebnega in pretresljivega v knjigi Paula Kalanthija, da bi jo moral prebrati vsak zdravnik, če ne kar vsi ljudje?

Gre za tragično zgodbo mladega nevrokirurga, avtorja samega, ki so mu v starosti 36 let - tik pred tem, ko bi zaključil svojo specializacijo, odkrili raka pljuč v terminalni fazi. Svetla in uspešna prihodnost nadarjenega kirurga in znanstvenika, ki se je še malo pred tem zdela samoumevna, se je v trenutku razblinila. Paul Kalanithi se je naenkrat znašel v vlogi bolnika - na drugi strani odnosa, ki ga je sicer dobro poznal in vsak dan doživljal, odnosa zdravnik-bolnik.

Svojo življenjsko zgodbo je v knjigi natančno opisal. Na koncu se opazi, da mu je pri pisanju zmanjkovalo časa. Paul Kalanithi je namreč slabi dve leti po tem, ko je bila postavljena diagnoza, umrl. Da je knjiga vseeno zaključena celota, sta poskrbela predgovor Abrahama Verghesa - tudi zdravnika in pisatelja, zaposlenega na Stanford Medical University; ustanovi, kjer je pred boleznijo tudi Kalanithija čakala dobra služba - in epilog žene Lucy Kalanithi - zdravnice internistke, ki opisuje predvsem zadnje mesece moževega življenja.

O mnogih stvareh piše in razmišlja Paul Kalanithi v svoji knjigi in te so zanimive tako za medicince kot tudi za vse ostale. Mojo pozornost sta pritegnili predvsem dve.

Prva je ta, kako razumsko in zrelo, občudovanja vredno, je dojemal svojo bolezen in kako ni dovolil, da bi kratek čas življenja, ki mu je še preostal, stekel v prazno - ob smiljenju samemu sebi in spraševanju, kako je mogoče, da se je kaj takega sploh zgodilo. Na vprašanje "Zakaj se je to zgodilo ravno meni?", ki si ga v določenem obdobju svoje bolezni zastavljajo vsi oboleli, je odgovarjal z drugim vprašanjem: "Zakaj se pa meni to ne bi moglo zgoditi?" Begala ga je edino negotovost tega, da ni vedel, koliko časa mu je še preostalo: 2, 5, 10 let. Če bi to vedel, bi lažje načrtoval svoje dejavnosti. Vendar pa. Kdaj bomo umrli, oziroma, koliko časa nam je še na voljo, ne ve nihče od nas; pa naj bo zdrav ali bolan.

Paul Kalanithi se je v času po diagnozi, ki ga je zapisala smrti, vrnil v službo in še nekaj časa v polni meri upravljal svoj poklic nevrokirurga. Poleg tega je v času, ki mu je preostal, napisal pričujočo knjigo in si s tem izpolnil dolgoletno željo, da bi se poskusil tudi kot pisatelj. A kar je mogoče najpomembnejše, v tem času je postal tudi oče in ravno hčerka, ki je bila ob njegovi smrti stara komaj 8 mesecev, mu je dokončno osmislila življenje.

Druga stvar, ki se mi je še posebno jasno pokazala ob prebiranju knjige, je pa ta, da v pripovedi težko najdete odgovor na najpogostejše vprašanje, ki se poraja ljudem, ki pridejo v stik z bolnikom, ki je zbolel za pljučnim rakom. Mislim na vprašanje: "Ali je kadil?"
Paul Kalanithi kajenja - najpogostejšega vzroka za pljučnega raka, v svoji knjigi ne omenja in diagnozo raka pljuč tako osvobodi neprijetne stigme, ki jo čutijo vsi oboleli kadilci, "češ, saj je sam kriv, da je zbolel; kaj je pa kadil." Ta manko kajenja v zgodbi bolnika s pljučnim rakom se mi zdi najboljša plat knjige.

Knjiga Paula Kalanithija, Ko dih postane zrak, je presunljiva zgodba mlade družine, ki se mora soočiti s smrtjo, ki je prišla prezgodaj in nepovabljeno. Kakor je ta zgodba tragična, pa vendar tudi ni tako zelo posebna in edinstvena, da bi morali o njej prav posebej razpravljati in se čuditi. Vsak dan se dogaja nešteto podobnih zgodb, ki so mogoče še bolj žalostne in nesrečne. Moje misli in moje sočutje se vedno nekako lažje in bolj iskreno izrazijo ob ljudeh, ki tiho trpijo in svoje nesreče ne obešajo na veliki zvon oz. o njej ne pišejo avtobiografskih knjig.
A da ne bo pomote! Je že prav, da je Lucy Kalanithi spoštovala voljo svojega moža in izdala njegovo knjigo. Tudi to je dobro, da jo še naprej reklamira in približuje ljudem ter tako z njo zbira denar za raziskave pljučnega raka.
Vendar pa si ne morem pomagati - meni je ob knjigi zaradi vsega tega vsaj malo nelagodno.

Paul Kalanithi
(1977-2015)
(vir:Goodreads)

Kalanithi, Paul
When Breath Becomes Air
slovenski prevod: Ko dih postane zrak
Penguin Random House, UK, 2016
228 strani
ISBN 9781847923677

P.S. Paul Kalanithi ni nikoli v življenju kadil.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)