petek, 06. november 2015

Joseph Conrad: Zmaga

(397 str.) 
Na naslovnice leposlovnih knjig ne dam veliko. Večinoma mi je vseeno kakšne so. Pomembnejše od slike na prvi strani je to, kar je med platnicami, vsebina knjige. A vendar, če je slika na naslovnici tako zelo nesrečno izbrana, kot je ta pri slovenski izdaji romana Josepha Conrada, Zmaga, tudi jaz ne morem ostati brezbrižna. Tale dotična me je tako zelo motila, da sem knjigo zavila v papir, da mi je ni bilo treba gledati med branjem.

Kaj si lahko misli potencialni bralec, ko knjigo s takšno naslovnico vzame v roke? Za kakšno zgodbo bo šlo? Hja, mogoče za zgodbo o z vzhodnjaško mistiko navdahnjenem mladeniču, ki je številne ure treningov, s katerimi je krepil svoje mišice, kronal z zmago na pomembnem tekmovanju bodibilderjev.
No, v času, ko je pisal Joseph Conrad, takšnih tekmovanj še ni bilo. Pa vendar. Slovenska naslovnica je povsem neprimerna in z vsebino romana nima prav nobene povezave.

Knjige izdane drugod izgledajo precej drugače. Z njih bi se dalo sklepati, da je prav verjetno, da bomo brali o ljubezenski zgodbi, ki se dogaja na eksotičnem tropskem otoku. Ja, to je osrednja tema romana; dogaja pa se še marsikaj drugega.

Dogajanje je postavljeno v Indonezijo v prvih letih 20. stoletja, bolj natančno v mesto Semarang na otoku Javi in na bližnji samotni otok Samburan. Nastopata dva angleška gentelmana - gospod Heyst in gospod Johnson. Nazivajo ju za gentelmana, a na skrajni meji Britanskega imperija je imela ta beseda precej bolj širok - ali pa izkrivljen pomen kot pa v samem srcu imperija.

Na življenje gospoda Heysta je imel velik vpliv oče - pisatelj in filozof, ki je v svoji vzvišeni odmaknjenosti odklanjal vsakršno človeško delovanje in vero. Njegova duhovna oporoka sinu je bil stavek: Opazuj - in ne daj od sebe niti glasu. Tega navodila se je gospod Heyst mlajši zvesto držal. Umaknil se je iz družabnega življenja in bolj ali manj brezciljno potoval po svetu ter opazoval dogajanje okrog sebe, v katerega se pa ni aktivno vključeval.
Podobno brezciljno je po svetu popotoval gospod Johnson, a s to razliko, da so njega izključili iz višje družbe proti njegovi volji. Začel je ubirati zločinska pota goljufa in celo morilca.
Njuni poti se usodno srečata v Indoneziji in predstavljata zelo zanimivo ozadje za bistveni del romana - ljubezensko zgodbo med Axelom Heystom in žensko imenovano Almo - tudi Leno.

Alma je bila violinistka v ženskem orkestru, ki je potoval po skrajnih koncih Britanskega imperija in zabaval tamkajšne, predvsem evropske naseljence. Vzbudila je pozornost hotelirja Schomberga - pokvarjenega in izkoriščevalskega, obrekljivega Nemca, ki jo je začel nadlegovati. Iz njegovih krempljev jo je rešil ravno Axel Heyst in jo odpeljal na otok Samburan. Njuno skupno življenje na samotnem tropskem otoku, kjer živi samo še kitajski služabnik Wang in nekaj domačinov, oba pomembno spremeni. Heyst se zave, da očetov nauk pasivnega življenja ni dober, pač pa je pomembno, da se človeško srce že zamlada nauči upati, ljubiti - in imeti vero v življenje; Alma pa se razvije v izredno odločno žensko, ki lastno usodo in usodo ljubljenega moškega vzame v svoje roke. Njeno preobrazbo označuje tudi sprememba imena - odkar živi na otoku skupaj s svojim moškim, se namreč imenuje Lena.

V začetku se zdi, da bo Lena še ena od tipičnih viktorijanskih deklet - nebogljena in sramežljiva, nujno potrebna moškega pokroviteljstva in varstva, ljubeča in vdana. Pa je prišlo do trenutka, ko sem bila prijetno presenečena tako nad Leno kot nad Josephom Conradom, ki je napisal za tisti čas nekaj tako - ja, lahko rečem, neobičajnega. Ob poskusu posilstva se namreč pokaže iz kakšnega testa je Lena. Vse svoje sile usmeri v to, da bi obvarovala svojega ljubljenega moškega, medtem ko on, kakor da ne ve, kako bi se lotil problema, ki je v obliki treh nevarnih lopovov prišel na otok Samburan. Za dosego svojega cilja se Lena posluži tudi dvoličnosti - edinega pribežališča šibkih in strahopetnih, pa tudi razoroženih. Samo z dvoličnostjo je lahko obvarovala čarobne sanje svojega življenja pred kruto katastrofo. Bala sem se, da bo njena dvoličnost na koncu razlog za kakšen velik nesporazum med človekoma, ki se imata rada, in v romanih tistega časa tako rad vodi v tragične konce, pa ni bilo (čisto) tako.

Zgodba je napeta, suspenz se gradi presenetljivo dobro. Pripovedovalcev zgodbe je več - nihče od njih ne ve vsega, vsak osvetli le delček dogajanja. Veliko je nasilja, ki se sicer prav pogosto ne izrazi v konkretnih dejanjih, je pa v osupljivo velikih količinah navzoč v obliki groženj in opisih minulih nasilnih dejanj.
Našli boste tudi nekaj rasizma, kar pa za knjige tistega časa ni bilo nič posebnega, oziroma sploh ni bilo spoznano za rasistično. Kadarkoli se namreč oglasi praznoverni služabnik Wang, (ki ima jasni, čeprav ne kdo ve kako daljnosežni kitajski razum) smo opozorjeni na njegovo polomljeno angleščino, pogosto tudi ozke oči in rumene dlani.

Naslov romana, Zmaga, je nekoliko provokativen, kajti v knjigi ni človeka, ki bi slavil jasno zmago. Celo nasprotno, zdi se, da so prav vsi romaneskni junaki vsak na svoj način poraženi. No, pisatelj je z zmago vseeno ciljal na Leno, ki si je naziv zmagovalke prislužila s svojim pogumnim delovanjem v zadnjem delu romana. A Lena mogoče prav zaradi tega dejanja in kljub drugačnim obetom, zaključi svojo zgodbo kot podoba, ki je v prvi vrsti predstavljena tako, da je všečna moškim (iz začetka 20. stoletja), kar je škoda.

Naslov romana pa je nerodno izbran še iz drugega razloga. Pisatelj se je zaradi tega celo javno zagovarjal.
Roman je pisal v letih od 1912 do 1914, knjiga pa je izšla v letu 1915. To so bili prelomni časi. Ko je Joseph Conrad pisal roman, je bil to še čas miru; ko pa je knjiga izšla, je bila Evropa že globoko v prvi svetovni vojni. Naslov Zmaga bi tako lahko namigoval na vojni spopad, roman sam pa bi bil prav lahko označen za vojno propagando. Tega si Conrad nikakor ni želel. Možnost za kaj takega podkrepi še dejstvo, da je bil eden od glavnih negativnih oseb v romanu Nemec - hotelir Schomberg. Kako zelo prikladno je bilo to za angleške bralce med prvo svetovno vojno! A knjiga s spopadom med Nemčijo in Veliko Britanijo nima prav nobene povezave.

Roman Josepha Conrada, Zmaga, je vsekakor vredno prebrati tudi sto let po njegovem izidu. Lahko ga berete za užitek kot ljubezensko ali kriminalno zgodbo, ki se dogaja v eksotičnem okolju tropov, lahko pa v njej iščete tudi kaj več - ne samo iščete, tudi našli boste. Meni so bili najbolj fascinantni ženski liki - poleg Lene tudi gospa Schomberg, ki je v tem zapisu nisem posebej omenjala, a je zelo zanimiva oseba. V ženskih likih se po mojem mnenju najbolje pokaže dejstvo, da ima roman sicer še precej značilnosti viktorijanskih romanov, ki pa jih na določenih mestih že jasno in odločno zamenjujejo prvine modernizma. Takšna mešanica stilov mi je bila všeč.
Všeč mi je bil tudi način pisanja, ki le počasi in iz različnih kotov osvetljuje dogajanje, zgodbo in osebe. Knjigo pa poznavalci označujejo tudi kot odličen psihološki roman.

★★★★☆
Joseph Conrad
(1857-1924)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)