Alina Bronsky: Scherbenpark

(289 str.)

Ta roman je bil eden najodmevnejših nemških prvencev v zadnjih letih. Ruski migrantki Alini Bronsky je leta 2008 zagotovil vstop v nemški literarni svet. Sedem let pozneje velja za eno najuspešnejših in najprepoznavnejših nemških pisateljic. Vsaka njena knjiga se uvrsti med uspešnice revije Spiegel, skoraj vsaka pride vsaj med širše kandidate za Deutscher Buchpreis in vse so prevedene v tuje jezike. V slovenščini nimamo še nobenega od njenih romanov. Knjige se dobro prodajajo - izvod njenega prvenca, ki sem ga brala, je bil že 15. ponatis knjige. 

Na samem začetku romana Scherbenpark nam 17- letna Sascha Naimann zaupa svoje želje oz. sanje:
Manchmal denke ich, ich bin die Einzige in unserem Viertel, die noch vernünftige Träume hat. Ich habe zwei, und für keinen brauche ich mich zu schämen. Ich will Vadim töten. Und ich will ein Buch über meine Mutter schreiben. Ich habe auch schon einen Titel: "Die Geschichte einer hirnlosen rothaarigen Frau, die noch leben würde, wenn sie auf ihre kluge älteste Tochter gehört hätte." Vielleicht ist das nur ein Untertitel.

Ima dve želji in - kot pravi, sta to najbolj pametni želji od vseh želja, ki jih imajo ljudje v njenem okolišu. Namerava namreč:

• ubiti Vadima in
• napisati knjigo o svoji mami, ki bo imela naslov (ali podnaslov): "Zgodba o neumni rdečelasi ženski, ki bi, če bi poslušala svojo pametno starejšo hčerko, še vedno živela."

Nasmihala sem se, ko sem brala ta začetek.
No, po nekaj nadaljnjih straneh knjige, je bil pisateljičin slog pisanja še vedno simpatično šaljiv, jaz se pa nisem več zmogla sproščeno nasmihati. Postalo je namreč jasno, da Sascha s svojima dvema željama misli skrajno resno. Še več. Ti dve želji ji dajeta moč. Zaradi njiju lahko dokaj normalno živi kljub temu, da je bila priča neznansko tragičnemu in grozljivemu dogodku. 

Sascha je močna, odločna in samozavestna najstnica, ki se je pred šestimi leti skupaj z mamo iz Moskve preselila v Nemčijo. Brez ovinkarjenja pove svoje mnenje in se ne meni za to, kaj si bodo o tem mislili drugi. Je izredno bistra dijakinja, ki ima same enke (odlične ocene). Nemško zna ungefähr elfmal besser als alle anderen Russlanddeutschen zusammen - približno enajstkrat boljše kot vsi ostali ruski priseljenci skupaj. Nima nobene prave prijateljice ali prijatelja, a je to ne moti preveč. Moške sovraži. Ničesar se ne boji. Ves čas deluje izredno premišljeno in realistično; čustev, kot da nima. A ta navidezni oklep neobčutljivosti je seveda samo obrambni mehanizem v boju za preživetje po grozljivi življenjski izkušnji.

Da je Sascha v svojem bistvu izredno sočutno, dobro in toplo dekle, z močno izraženim občutkom za pravičnost, se kaže predvsem v njenem odnosu do mlajšega brata Antona. Ta se s tragičnim dogodkom v družini ne zna in ne more tako dobro spopasti kot Sascha. Ves čas je prestrašen, večino časa molči, v šoli se ne more skoncentrirati. Sascha bi mu rada pomagala. Takole premišljuje: Mein Anton. Ich würde dir meine Stimme geben und meine Synapsen und alles, damit du packst. Aber ich glaube nicht, dass dir das helfen würde. Ich habe so Angst um dich. Ich weiß, dass du es nicht schaffen wirst. Therapy hin oder her. Und das macht mich fertig. - Vse bi mu dala, svoj glas in svojo pamet, a ne verjame, da bi mu to kaj prida pomagalo. Ve, da mu ne bo uspelo - pomoč psihologa gor ali dol, in to jo uničuje.

V romanu se veliko dogaja. Spoznamo, kakšno je življenje v "ruskem getu" enega izmed naselij blizu Frankfurta. Skozi Saschine oči spremljamo življenje današnjih najstnikov - njihove pogovore, njihovo druženje in njihovo spolno življenje. Pripoved se površno dotakne vseh vidikov mladostništva. Mogoče malce preveč površno in prehitro. A večina doživljajev sodobnih najstnikov je vseeno zelo posrečeno prikazanih - npr. to, kako v današnjem svetu lahko poteka komunikacija med fantom in dekletom. Sedita v sobi za istim računalnikom in si izmenjujeta tipkovnico ter tako preko teksta na zaslonu drug drugemu zastavljata vprašanja o kakšni delikatni temi in odgovarjata nanja.

Alina Bronsky se zna vživeti v življenje najstnikov. To me pravzaprav ni presenetilo. Glede na to, kako dobro ji je uspelo opisati življenje starih ljudi v svojem zadnjem romanu Baba Dunjas letzte Liebe, - pa se je mladi pisateljici vsekakor težje predstavljati, kako je, ko enkrat ostariš, kot pa pisati o doživetjih mladostništva - sem to nekako pričakovala.

Pisateljica piše v preprostih stavkih in z enostavnim besediščem. Šaljivo in zabavno. Iz besedila sevata optimizem in toplina, a zlahka zaznamo tudi grenkobo in tragičnost.
Konec romana je za moj okus malce preveč posladkan in idealiziran. Vse se kar preveč lepo poklopi.
Nekatere stvari ostajajo tudi nedorečene; vprašanja, ki jih pisateljica sama zastavlja, neodgovorjena. Rada bi npr. natančneje vedela, v kakšnem odnosu sta bila Saschina mama in časopisni urednik Volker, v katerega se Sascha tekom zgodbe zaljubi. Rada bi, da bi pisateljica malo bolj razjasnila Saschino razmerje s Felixom - Volkerjevim sinom. In še bi se našlo.

Ulrich Noethan
(vir: Wikipedia)

Po romanu je bil leta 2013 posnet istoimenski nemški film, ki ga je publika prijazno sprejela. Glavno moško vlogo urednika Volkerja je igral priznani nemški igralec Ulrich Noethen. Če je v knjigi in filmu Sascha zaljubljena v Volkerja, ima v resničnem življenju Alina Bronsky rada igralca, ki je upodobil Volkerja:) Že nekaj časa sta namreč Alina Bronsky in Ulrich Noethan par. Skupaj imata tudi hčerko; Alina pa ima iz prvega zakona (njen mož se je leta 2012 smrtno ponesrečil v Peninskih Alpah) še tri otroke. Vau, biti mama štirim majhnim otrokom in ob tem še pisati knjige! Poklon.

Roman Aline Bronsky, Scherbenpark, bi ocenila kot odličen mladinski roman, kjer pod zabavno zvenečimi in šaljivimi opazkami  bistrega in odločnega 17-letnega dekleta, odmeva tudi izredno resna in usodna življenjska tema. Za nekoliko zahtevnejšega odraslega bralca je roman za kanček preveč površinski, poenostavljen in nedorečen. Tudi Saschini osebnosti nisem prišla čisto do dna. Nekatera od njenih dejanj in mišljenj so zelo kontradiktorna in nelogična. A to štejem knjigi v dobro, ne v slabo. Najstniki se pač obnašajo tako in nikoli jih ni mogoče v popolnosti razumeti.

★★★★☆
(v bistvu bi roman zaslužil le tri zvezdice, a do prvencev je treba biti popustljiv:)

Alina Bronsky na letošnjem Frankfurtskem sejmu
(vir: Wikipedia)