Henning Mankell: Morilec brez obraza

Konec septembra - v času velike evropske in nemške zadrege povezane z begunci, sem v Frankfurter Allgemeine Zeitung brala intervju s Henningom Mankellom. Švedskega pisatelja detektivskih romanov so zaprosili za mnenje glede begunske krize, ki je zajela Evropo. Podal je nekaj zanimivih misli. 

Med drugim je menil, da je povsem naravno in celo pametno od beguncev, da lažejo. Povsem normalno je namreč, da se v boju za preživetje poslužujejo vseh razpoložljivih sredstev, tudi laži - neumno bi bilo, če se jih ne bi. Zato begunce, ki lažejo, ko odgovarjajo na vprašanja, iz katere države prihajajo, ne smemo obsojati. Jasno je, da bodo za svojo domovino navedli tisto državo, državljanom katere evropska politika najraje podeljuje azil. S tem si povečujejo možnost preživetja.Tudi mi sami bi na njihovem mestu postopali enako. 

V begunski krizi moramo videti predvsem človeško tragedijo - tragedijo vsakega begunca posebej. Vsak ima svojo edinstveno zgodbo, zaradi katere je zapustil svojo domovino. 

V intervjuju je Mankell podal tudi mnenje, da sedanji begunci predstavljajo le začetek velikega migrantskega vala, ki se bo pojavil v bližnji prihodnosti. Opozoril je na t.i. klimatske begunce, ki bodo prišli na sever Evrope, ko bo življenje v južnih predelih zaradi klimatskih sprememb, ki bodo vodile v vročino in sušo, neznosno. Pripomnil je, da sam tega verjetno še ne bo doživel.
Henning Mankell klimatskih migracij res ne bo doživel. Dober teden po objavi tega intervjuja je umrl zaradi pljučnega raka.

Mogoče se bo komu zdelo nenavadno, da so pisca detektivskih romanov prosili za mnenje o begunski krizi, a Henning Mankell je še kako relevantna oseba za odgovore na takšna vprašanja. Vse življenje je imel opraviti z begunci. Kritično je spremljal ravnanje z njimi v domači državi Švedski; s številnimi begunci se je srečal v podsaharski Afriki, kjer je preživel kar precej let svojega življenja. Begunci redno nastopajo v njegovih delih - tudi v detektivskih romanih.

(313 str.)

Morilec brez obraza je Mankellov prvi roman iz serije detektivk z inšpektorjem Kurtom Wallandrom v glavni vlogi. Poznavalci trdijo, da je eden njegovih najboljših.

Prav mogoče je, da nisem tipična bralka detektivskih in kriminalnih romanov. Bolj kot zgodba, kjer na različne, večinoma zelo spretne načine preiskujejo umore, me zanimajo stvari, ki za zgodbo niso najpomembnejše. Večinoma služijo le za ozadje dogajanja. Preko njih ponavadi pisatelji bralce detektivskih romanov opozorijo na kakšno družbeno anomalijo in jih tudi nekoliko poučujejo. V romanu Morilec brez obraza je ta tema - saj ste že uganili - ravnanje z begunci in migranti:)

Na švedskem podeželju se zgodi umor starejšega zakonskega para. Mož je ob prihodu policije že mrtev, žena pa preživi še toliko časa, da pozneje v bolnišnici na vprašanje, kdo-je-to-storil, odgovori: "Tuji, tuji..." V bližini kraja zločina je zavetišče za begunce in migrante. Da ljudje ne bi prehitro sklepali, da je morilec kakšen od tam nastanjenih pribežnikov, podatek o ženinih zadnjih besedah zakrijejo pred javnostjo. Saj se strinjamo, da je to včasih potrebno, kajne? A nevarna novica vseeno pricurlja v javnost in izkaže se, da švedska družba le ni tako tolerantna in razumevajoča do pribežnikov, kot se nam zdi. Goreči križi, požar v nastanitvenih centrih za prosilce azila, grožnje in še marsikaj hujšega. Celo glavni detektiv Wallander ob dvojnem umoru premišljuje takole: 

Dejansko upam, da so zločinci v zbirališču za pribežnike. Potem bo morda konec dobrodušnemu, malomarnemu stanju, da lahko kdorkoli s kakršnimikoli nameni prekorači švedsko mejo.

In pozneje proti koncu knjige še takole - zveni zelo aktualno:

V kratkih trenutkih je lahko v sebi zasledil celo nasprotujočo si naklonjenost za nekatere priseljencem sovražne argumente, ki so se pojavili v razpravah in v časopisih. Ali sta imela vlada in urad za priseljence kakšen nadzor nad tem, kdo so ljudje, ki so se prebili na Švedsko? Kdo je pribežnik in kdo lovec na srečo? Ali je sploh možno oboje razlikovati? Koliko časa bo načelo blagohotne pribežnike politike lahko veljalo, ne da bi izbruhnil kaos? Ali sploh obstaja zgornja meja? Kurt Wallander se je poskušal temeljito poglobiti v nastajajoča vprašanja. Spoznal je, da je v njem zavladal isti nedoločljivi zoprni nemir kot pri nekaterih drugih ljudeh. Nemir pred neznanim, tujim.

Vendar pa Kurt Wallander ni ksenofob, daleč od tega, želel bi si le boljšo pribežniško politiko, da ljudje ne bi čutili potrebe, da včasih stvari vzamejo v svoje roke. A vendar so ti njegovi dvomi in strah, da ne bo pristranski, razlog, da pri preiskavi umora ubira tudi napačna pota.
Roman je bil izdan leta 1991, dogajanje pa je postavljeno v leto pred tem. Težave in skrbi, ki so povezane z begunci in se jih v Sloveniji letos prvič jasno zavedamo, so Švede pestile že v devetdesetih letih. Presenetljivo je to, kako zelo podobne so si - takrat in danes, v Sloveniji in na Švedskem.

A ne se ustrašit! Tole s pribežniki je res samo ozadje romana, ki mu tukaj prav verjetno dajem prevelik poudarek. Glavna je vseeno (in kot se za roman tega žanra spodobi) detektivska zgodba. Ta teče hitro, v kratkih in jasnih, preprostih stavkih. Izmenjujejo se obdobja akcije in obdobja skoraj mučnega zatišja, ko preiskava obtiči in se nikamor ne premakne. Vzdušje je pogosto temačno in hladno - tudi zaradi neprijetne polarne zime, tekom katere se dogaja večji del romana.

Roman je bilo veselje brati tudi zaradi glavnega preiskovalca Kurta Wallanderja - malce melanholičnega in konzervativnega 42 letnika, ki popije več alkohola kot bi ga smel in rad posluša operno glasbo. V službi se znajde precej bolje kot v privatnem življenju, sicer pa je dovolj običajen moški, da je zanimiv. Rad rohni nad politiko in ponoči sanja erotične sanje. Pogreša stare čase, ko še ni bilo toliko zločinov in nima predsodkov pred dvorjenjem poročeni ženski, ki je po vrhu vsega še tožilka in tako njegova tesna sodelavka.
Pri detektivskem delu pogosto sledi svojemu občutku, kar se večinoma izkaže za pravilno. Pri preiskavi umorov mu pomaga cel kup sodelavcev, lahko pa izkoristi tudi razne druge možnosti, ki so mu kot policistu višjega ranga na voljo - lahko, na primer, aktivira helikoptersko služba. Ob tem sem pomislila, kako veliko prednost je Wallander imel pred drugimi fikcijskimi preiskovalci in detektivi, kakršna sta na primer zasebna detektiva Cormoran Strike in Hercule Poirot. Koliko lažje mu je bilo z vso to pomočjo loviti zlikovce kot njima. Mislim pa, da sta imela podobno ugodne možnosti za preiskavo kot Wallander naša detektiva Vrenko in Miloš.
Sicer pa je bilo zanimivo spremljati, kako je potekala detektivska preiskava v času, ko še ni bilo mobilnih telefonov. Telefonske govorilnice - kaj je že to? - so bile zelo pomembne.

No, pa sem tudi jaz prebrala enega izmed skandinavskih detektivsko-kriminalnih romanov. Ti so v zadnjih letih postali pravi svetovni hit. Henning Mankell je eden izmed začetnikov tega fenomena. Med obilico romanov s severa sem verjetno prav dobro izbrala. Roman mi je bil všeč in mika me, da bi prebrala še kakšnega iz serije. Če se ne motim, je vseh s Kurtom Wallandrom v glavni vlogi deset; poleg teh pa še uvodna knjiga, ki govori o Wallandrovi mladosti, in knjiga, v kateri je glavna protagonistka Wallandrova hči Linda. Veliko romanov je prevedenih tudi v slovenščino.

Toplo priporočam, da knjigo preberete - mogoče ravno sedaj, ko je Slovenijo zajel nov val beguncev. Lepo pa jo je prebrati tudi v pisateljev spomin.

★★★★☆

Henning Mankell
1948-2015
(www.albawaba)

P.S. Nikar ne berite besedila na zadnji strani slovenske izdaje romana! Po mojem mnenju je tam krepko preveč spojlerjev.