petek, 17. april 2015

Turingija - dežela Luthra in Goetheja

Thüringen ali po naše Turingija je ena manjših nemških zveznih dežel. Leži v samem središču Nemčije. Ne meji ne na morje in ne na sosednje države Nemčije. Do leta 1990 je spadala v Nemško demokratično republiko, se pravi v vzhodno Nemčijo.

Turingija je v marsičem podobna Sloveniji. Če je verjeti podatkom iz Wikipedije je približno tako velika kot Slovenija in ima le nekaj več prebivalcev.  Na oblasti so leve stranke - Linke, SPD, in Zeleni. Bruto domači proizvod je približno tolikšen kot pri nas in brezposelnost je samo 2 odstotka nižja kot v Sloveniji. Tako kot v Sloveniji je tudi v Turingiji veliko gozdov, ni pa gora in morja.
Slovenija ima trenutno tri znamenitosti, ki jih je UNESCO priznal za pomembne spomenike svetovne dediščine, Turingija štiri. Tri od njih sva si ogledala na najinem kratkem potovanju po deželi.
V Turginiji je tekom zgodovine živelo veliko znanih oseb. Ker je tole literarni blog, se bom osredotočila le na dva od njih, oba sta pisala oz. sta bila pisatelja - ja, lahko tako rečem, čeprav sta bila še marsikaj drugega - na Martina Luthra in Johanna Wolfganga Goetheja.


Grad Wartburg
Wartburg
Wartburg. Beseda na kaj spominja?
Res je, tako se je imenoval ropotajoč in smrdeč avto, ki je pred leti strašil tudi po naših cestah. Izdelovali so ga v vzhodnonemškem mestu Eisenach in ga poimenovali po bližnjem gradu Wartburg.

Grad Wartburg je sijajen! Graditi so ga začeli že v 11. stoletju in je idealen primerek romanike - masivno in debelo zidovje, v katerem so le majhna okna - če močno poenostavim glavne značilnosti te vrste gradnje. Okna so bila brez stekel. Temu primerno je bilo pozimi mraz. Grad je imel svoj vodnjak in tudi kopalnico.
Grad je izredno natančno in lepo obnovljen. Najstarejši deli gradu so stari več kot 800 let in so posebej označeni, novejši deli zapolnjujejo vrzeli, kjer je bilo zidovje porušeno. Grad Wartburg je drugi turistično najbolj obiskan grad v Nemčiji - takoj za gradom Neuschwanstein na Bavarskem (tudi kraj dogajanja romana Oliverja Pötzscha, Ludwig-Verschwörung).

V gradu Wartburg je v 13. stoletju živela sv. Elizabeta Turingijska, tudi pri nas zelo priljubljena svetnica, ki je bolj znana pod imenom Elizabeta Ogrska. Proslavila se je predvsem s svojo dobrodelnostjo in skrbjo za bolnike. V Sloveniji sta tej svetnici posvečeni cerkvi v Slovenj Gradcu in v Ljubnem ob Savinji.

Drug pomemben prebivalec gradu je bil Martin Luther. Luther je bil zaradi svojih tez in rovarjenja proti katoliški cerkvi razglašen za krivoverca, a ker se to - kot sem že pisala, ni zgodilo v Angliji ali Franciji, ampak v Svetem rimskem cesrstvu, se je Luther uspel izogniti kazni. Zanj se je zavzel volilni knez Friedrich Modri in mu priskrbel zavetišče na gradu Wartburg. Izgnanstvo na gradu, ki je trajalo od maja 1521 do marca 1522, je izkoristil več kot koristno. Iz grščine je v nemščino prevedel Novo zavezo. Postavil je osnove enotnemu nemškemu jeziku, ki je bil v tistem času le nekakšna mešanica različnih narečij.
Lutherstube s kitovim vretencem

Lutherstube ali sobica, v kateri je živel, je neverjetno skromna. Neometane stene delujejo revno in ubogo. V sobi je miza s stolom in peč. Pogled pa pritegne še ena, dokaj nenavadna stvar. To je podnožnik ali podstavek za noge. Verjetno je Luthra pozimi zeblo in med pisanjem nog ni bilo prijetno imeti na golih, mrzlih tleh. Podstavek za noge je prav prišel. Ali pa je enostavno prijalo kdaj pa kdaj noge položiti na nekoliko višje mesto. Ta pripomoček za noge je belkaste barve, malce nenavadne oblike - nič drugega kot vretence kita.

Wartburg je večkrat obiskal tudi Goethe in se poigraval z mislijo, da bi na gradu postavili umetnostni muzej.


Erfurt

Erfurt je glavno mesto Turingije. Slikovito mesto ob reki Geri se ponaša s tretjo najstarejšo univerzo v Nemčiji - njen najbolj znan študent pa je bil Martin Luther. Na univerzi v Erfurtu je od leta 1501 do 1505 študiral filozofijo. Leta 1505 pa je proti volji svojega očeta in ob neodobravanju prijateljev postal tudi menih. Preselil se je v Avguštinski samostan in že čez nekaj let postal duhovnik.
Avguštinski samostan
Avguštinski  samostan leži v mirnem okolišu, nedaleč od reke. Zdaj je to posvetna stavba - dnevni center, kjer se zbirajo različne skupine ljudi, v poletnih večerih je pa to tudi kraj različnih kulturnih prireditev.

Erfurt je bil tudi mesto slavnega srečanja med Goethejem in Napoleonom.
Od leta 1806, ko je v bitki pri Jeni - le nekaj 10 kilometrov vzhodno od Erfuta, premagal in ponižal prusko vojsko, je bil Napoleon nesporen voditelj celotnega področja današnje Nemčije.
A ta nasilen diktator je bil tudi kulturno omikan in velik ljubitelj nemške kulture. Želel je spoznati Goetheja. Srečala sta se v nedeljo 2. oktobra 1806. Oba slavna moža naj bi bila navdušena drug nad drugim. Napoleon je Goetheja pozdravil z besedami "Voilà un homme!" ali  " To je mož!" Točnih zapisov o srečanju ni, a pogovarjala naj bi se predvsem o Goethejevem romanu Trplenje mladega Wertherja. Napoleon je ta roman zelo cenil in ga imel s seboj na vojnem pohodu v Egipt, kar je Goetheju izredno laskalo. Pozneje je Goethe zapisal, da je Napoleon kar dobro dojel glavne poudarke njegovega romana.

Napoleonovo občudovanje Goetheja razumem, preseneča pa me, da je človek kot je bil Goethe - humanist in razgledan mislec, ki je pravilno razumel marsikatero zgodovinsko in sodobno politično dejstvo, lahko občudoval in cenil Napoleona. V njem ni videl nasilneža in samodržca, ki si je želel pokoriti celotno Evropo, ampak bolj osvajalskega genija  s poslanstvom nosilca svetovnega reda in organizacije kontinenta - kot se izrazi Thomas Mann v biografskem romanu o Goetheju z naslovom Lotte v Weimarju. Tudi geniji se motijo:)


Weimar

Prijetni občutki so, če prenočiš v hotelu, kjer je leta 1949, potem ko se je po vojni spet vrnil v Nemčijo, prenočeval tudi Thomas Mann, pa tega nisi niti načrtoval:) Vsekakor je to zelo primeren začetek kulturnega pohajkovanja po Weimarju.

Če bi imela časovni stroj, bi z njegovo pomočjo poleg drugih krajev in časov, obiskala tudi Weimar ob koncu 18. in na začetku 19. stoletja - obdobje Weimarske klasike, torej.
Knjižnica vojvodinje Anne Amalije
Takrat bi prenočevala v gostišču Elefant (še vedno obratuje, zdaj kot prestižni hotel). Med sprehodom po ulicah bi mogoče srečala Friedricha Schillerja (med drugim avtorja besedila evropske himne) ali pa kočijo strašne Charrlote von Stein - ženske, s katero je bil Goethe (sedem let mlajši od nje), tesno povezan. Izmenjala sta si okrog 1600(!) pisem. Goethe je v njih večkrat izpovedal svojo ljubezen do nje, ona je pa svoja pisma Goetheju, potem ko so bila prebrana, zahtevala nazaj, da jih je lahko uničila. Tako ne vemo točno, kako globoka so bila njena čustva do Goetheja.
Mogoče bi srečala tudi Augusta von Goetheja, mračnega mladeniča, ki je živel nezadovoljno življenje v senci svojega slavnega očeta.
Potem bi šla v knjižnico, kjer bi si za 12 tednov zastonj izposodila kakšno knjigo. Majhna težava bi bila, katero knjigo izbrati, saj moje najljubše knjige v tistem času še niso bile napisane:) V knjižnici bi mogoče srečala glavnega bibliotekarja Johanna Wolfganga Goetheja. Ne, verjetno ne. Nanj bi morala počakati do večernih ur - če bi imela to srečo ter primerne veze in poznanstva, da bi me povabili v kakšen literarni salonu, mogoče pa celo v njegovo hišo na Frauenplan.

No, pa se je tudi v današnjem času prav prijetno sprehajati po Weimarju. En dan je krepko premalo.
Začeti je potrebno v knjižnici. V knjžnico vojvodinje Anne Amalije spustijo le 70 obiskovalcev na dan. Vstopnic se ne da rezervirati. Le kdor pride dovolj zgodaj, si lahko obeta, da bo med srečnimi obiskovalci. Knjižnica je čudovita. Presenetljivo svetla. Omare s knjižnimi policami so bele z zlatimi obrobami, oblikovane v rokoko stilu. Vmes so okusno postavljeni doprsni kipi pomebnih nemških učenjakov in veljakov. Nepogrešljiva je tudi slika Carla Augusta, pod vlado katerega je Weimar postal mesto, ki je živelo za kulturo.

Goethejeva hiša v parku
Weimar je mesto, kjer je celih 50 let živel Goethe. V mesto je prišel na povabilo Carla Augusta, velikega občudovalca njegovega romana Trpljenje mladega Wertherja. Najprej je živel v skromni hiši v parku ob reki Ilm, pozneje se je preseli v precej večjo hišo na Frauenplan, ki jo je uredil in opremil povsem po svojih željah. Del hiše je imel le zase, - sestavljale so ga delovna soba, majhna spalnica, knjižnica in soba za služabnika. V spalnici je še vedno naslonjač, v katerem je Goethe umrl. V drugem delu hiše so bili prostori za ženo in otroke. Hiša je res velika, saj poleg vseh teh prostorov ostane še kar nekaj sob, kjer je Goethe sprejemal in gostil obiskovalce. V teh sobah so reprodukcije slik in fresk, ki jih je spoznaval na svojih potovanjih, kopije klasičnih kipov - vse zelo na gosto razstavljeno. Ti prostori mi niso bili preveč všeč. Ne bi mi bilo prijetno živeti v hiši, ki je kot muzej in kjer s polic ves čas gledajo iz kamna izklesani obrazi. Precej bolj od tega razkošnega domovanja mi je bila všeč prva Goethejeva hiša v parku ob reki.

V Weimarju je še veliko drugih ogleda vrednih znamenitosti, a vedno je treba pustiti še kaj za katerega od naslednjih obiskov:)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)