9 x Beethoven - 2. del

🔷️Po uvodu in prvem delu panevropskega potovanja z Beethovnom nadaljujem...🔷️

Ludwig van Beethoven je v glasbeno umetnost uvedel romantiko - pravzaprav jo je izumil, uvedel in predstavil ostalim. Prvo obdobje njegovega ustvarjanja lahko imenujemo klasično. V svojih delih je uporabljal klasične prvine in oblike. Vse življenje je bil velik občudovalec Mozarta, njegov učitelj je bil Hyden - dva velika predstavnika klasičnega obdobja v glasbeni zgodovini. A potem je Beethoven glasbeno umetnost prestavil na višji nivo. Njegova dela postanejo bistveno drugačna. V njih se prepletata na eni strani mogočna, herojska glasba, na drugi pa umirjena, lirična glasba. Te prvine postanejo značilnost romantike in vzor množici skladateljev 19. stoletja, Beethovnovih naslednikov.

Beethoven pa je bil začetnik še ene glasbene zvrsti. Uvedel je programsko glasbo. Primer za to je njegova šesta simfonija, imenovana tudi Pastoralna.

Lugano. Beethoven: Simfonija št. 6, "Pastoralna"

I Barocchisti, dirigent: Diego Fasolis

Svoji šesti simfoniji je Ludwig van Beethoven poleg imena "Pastoralna" nadel še ime "Erinerung an das Landleben" ali "Spomin na življenje na deželi". Navdih zanjo je dobil med svojimi številnimi sprehodi po gozdu v okolici Dunaja. Beethoven je imel rad naravo in sprehode po deželi. Kot je napisal v enem izmed svojih pisem, med sprehodi v naravi zaradi svoje naglušnosti ni bil tako zelo prikrajšan kot v mestu. Lahko se je sprostil in užival. Pa čeprav so mu vaški otroci včasih ponagajali in vanj metali kamenje, kajti zdel se jim je sila čudaški - včasih oblečen samo v spodnje perilo, slep za vse okrog sebe, samo z glasbo v svojih mislih.

Prvi stavek Simfonije št. 6 je, kot bi se resnično sprehajali po gozdu. Ptiči žvrgolijo in med njimi zlahka prepoznamo slavca in kukavico. V drugem stavku sedimo ob žuborečem potoku. Tretji stavki v simfonijah se mi ponavadi zdijo najmanj zanimivi. Tokrat ni tako. Beethoven je vanj vključil vaški ples, ki ga ni težko prepoznati. Prav zanimivo zveni in traja kar nekaj časa, dokler ga ne prekine nevihta. Po nevihti pa se kot po nekakšni katarzi spet začne nov dan in življenje gre dalje. Simfonija, ki vsebuje kar pet stavkov, ima izredno prijetno melodijo, ki se v različnih variacijah vije preko celotne skladbe. 

Delfi. Beethoven: Simfonija št. 7

musicAeterna, dirigent: Teodor Currentzis

s Sasho Waltz & gosti

Šestojunijsko panevropsko praznovanje z Beethovnom na programu Arte je imelo kar nekaj vrhuncev. Izjemna je bila Bethovnova "Peta", ki so jo zaigrali na staromestnem trgu v Pragi - zaradi simfonije same, veličastna je bila izvedba devete simfonije na Dunaju (do tega še pridemo:), moj osebni vrhunec prireditve pa je bila sedma simfonija, ki so jo zaigrali v samem središču sveta - kakor so menili Stari Grki - v Delfiju. V Delfiju naj bi Apolon premagal kačo Piton in postavil preročišče, kamor so hodili po nasvet mnogi; resnični ljudje in tisti iz mitologije. Kralj Agamemnon iz Iliade je bil tam in spraševal svečenico Pitijo, kaj naj naredi zdaj, ko je trojanski princ Paris ugrabil lepo Heleno. V Delfiju pa je bil tudi zloglasni rimski cesar Neron. Prišel je predvsem zato, da bi se udeležil znamenitih Pitijskih iger, ki so potekale tukaj in so bile skoraj tako znamenite kot igre v Olimpiji. Tekmoval je v vseh disciplinah - tudi tisti, kjer je bilo potrebno skladati in peti pesmi - in povsod zmagal. Seveda, saj je bil sila sposoben mož;)

Ob njegovem obisku so Delfi temeljito obnovili. Največ truda so posvetili gledališču - ogromnemu objektu na prostem, ki je lahko sprejel do 5000 obiskovalcev, ki so v polkrožnih vrstah sedeli nad osrednjim prizoriščem, kjer se je odvijala drama. Kje v gledališču je takrat, pred približno 1950 leti, sedel Neron, ne vem, vsekakor pa je bil njegov pogled usmerjen na isto mesto, kot je bil naš tistega 6. junija, ko smo poslušali Beethovna. Na orchestra ruševin antičnega gledališča v Delfiju so namreč stali izvajalci orkestra musicAeterna in zaigrali Simfonijo št. 7.

Tudi sedmo simfonijo je Beethoven napisana z mislijo na Napoleona, vendar zdaj drugače kot pri Eroici. Leta 1812, ko je Beethoven pisal to simfonijo, je Evropa že čutila, da se Napoleon približuje svojemu koncu. Pohod nad Rusijo ni potekal po njegovih načrtih (berite Tolstojevo Vojno in mir) in  evropski narodi so po prvih uspelih osvobodilnih bitkah začeli počasi spet normalno živeti. Sedma simfonija je tako izredno patriotska - prava simfonija v pravem času - ki je ob svoji krstni uprizoritvi doživela velik uspeh. Beethoven je bil takrat star 41 let in že najbolj znan in cenjen skladatelj v celi Evropi. In že skoraj popolnoma gluh.

Mnogi poznejši skladatelji so se ukvarjali s to simfonijo in jo raziskovali. Znano in zanimivo je mnenje Richarda Wagnerja, ki je Simfonijo št. 7 označil kot "Apotheose des Tanzes" - apoteoza plesa. In na glasbo sedme simfonije se da resnično lepo plesati. To so pokazali plesalci v Delfiju, ki so plesali po samo za to priložnost napisani koreografiji nemške umetnice Sashe Waltz. Plesali so med ruševinami Apolonovega templja, ki se razprostira pod gledališčem in ga je zato s sedišč gledališča prav lahko videti.  Poslušalci v gledališču (ki jih zaradi ukrepov ob korona pandemiji ni bilo), bi tako lahko ob poslušanju glasbe opazovali tudi ples. Čudovita glasba, ekscentrični dirigent, ki je bil vsaj v določeni meri podoben Beethovnu, izjemni plesalci, za katere se je zdelo, da so prišli iz nekega drugega časa - mogoče celo iz časa, ko je svečenica Pitija sedela nad vulvo zemlje in prerokovala, kraj Delfi, kjer sta se odvijali mitologija in zgodovina - to je tisto, kar je pripomoglo k temu, da je bil to moj "naj dogodek" Beethovnovega potovanja po Evropi. Bilo je skoraj tako, kot bi res sedela na kamnitih sedežih gledališča. Manjko, ki je v digitalnem doživljanju sveta vendarle vedno navzoč, so nadomestili enkratni posnetki, ki jih je naredil dron, ki je preletaval prizorišče.

Strasbourg. Beethoven: Simfonija št. 8 in Romanca za violino in orkester št. 2

Strasbourški filharmonični orkester, dirigent Marko Letonja, violinistka: Charlotte Juilrad

Dron je preletaval  tudi Strasbourg in poslikal največjo znamenitost mesta, katedralo. Od leta 1647 pa do 1874 je bila to najvišja stavba na svetu in tudi v današnji veduti mesta še vedno jasno izstopa iznad mestnih streh. Tisto, kar je mogoče pri tej katedrali najbolj zanimivo, je to, da se zdi, da ni do konca zgrajena. Ker ima le en zvonik, je nesimetrična. Mogoče je prav zaradi tega še posebno lepa. Občudoval jo je že Goethe, ko je v letih 1770 -1771 tukaj študiral pravo (preden se je prepisal na Alma mater Leipsinesis - kot sem že pisala), kar so bili za čas ob koncu 18. stoletja dokaj nenavadni občutki. Gotske stavbe namreč v tistem času med intelektualci niso bile preveč cenjene.

Osmo simfonijo so zaigrali v Strasbourgu in to pod vodstvom slovenskega dirigenta. Je dokaj kratka in ne preveč znana Beethovnova simfonija. Njena glasba nam ne ostane v spominu, tako kot nam ostanejo v spominu simfonije z lihimi številkami. Vseeno je to tipična Beethovnova simfonija iz herojskega obdobja. Kratke, udarne in ponavljajoče glasovne sekvence nam mogoče pripovedujejo o Beethovnovi frustraciji glede naglušnosti - kajti zdi se, kot bi skladatelj z glasnimi in ponavljajočimi se toni hotel preverjati ali še sliši - ali kako glasna mora biti glasba, da jo še sliši.

Simfonija št. 8 je bila krstno izvedena leta 1814 in takrat Beethoven skoraj ni več slišal. Kakšno bolezen je pravzaprav imel, da je zaradi nje popolnoma oglušel? Znanstveniki so si več ali manj enotni, da je šlo za Pagetovo bolezen ali Osteitis deformens - ne tako redko bolezen, ki prizadene okostje. Kosti so zaradi te bolezni debelejše, a obenem krhkejše. Če bolezen prizadene lobanjo, lahko zakostenijo koščice srednjega ušesa, zoži pa se lahko tudi odprtina v kosti, skozi katero gre slušni živec, kar vse vodi k temu, da bolnik ogluši. Bolezen pogosto prizadene tudi ostale kosti, na primer medenico in stegnenici, na katerih zaradi obremenitve nastajajo drobne frakture in krvavitve, ki povzročajo bolečine. Kakor je razvidno iz njegovih pisem, je Beethoven pogosto trpel zaradi bolečin in mogoče se z njimi lahko razložimo tudi njegovo vedenje, ki je bilo z napredovanjem naglušnosti in Pagetove bolezni vse bolj nenavadno in celo čudaško. Ves čas je bil slabe volje in razdražljiv. V družbo sploh ni več zahajal. Prvič v zgodovini glasbene umetnosti se je oblikovala podoba ekscentričnega umetnika, ki živi in trpi samo za svojo umetnost. Da bolezen vpliva na njegovo razpoloženje in vedenje, se je zavedal tudi Beethoven sam, saj je že v zgoraj omenjenem Heilgenstädtskem testamentu zapisal, naj potem ko umre, nujno raziščejo, kakšno bolezen je imel, da bodo ljudje bolje razumeli njegovo vedenje in se bo z njimi tako na nek način spravil.

Pagetova bolezen pa ni bila vzrok za Beethovnovo smrt. Umrl je zaradi precej bolj banalne stvari. Pokopalo ga je pretirano pitje alkohola, ki je vodilo v cirozo jeter.

Leta 1827 se je na njegovem pogrebu zbralo 20 000 ljudi. Tisti dan so bile trgovine in šole na Dunaju zaprte, da so se vsi lahko poslovili od velikega skladatelja.

Ker je Beethovnova osma simfonija sorazmerno kratka in so imeli glasbeniki v Strasbourgu do dopolnjene polne ure še kar nekaj časa, so zaigrali še dodatek. Glasbeni dodatek je bil sicer tudi v Bonnu, Dublinu in Pragi, a ta v Strasbourgu je bil najboljši in najlepši. Hvala Charlotti Juilrad in Marku Letonji za Romanco za violino in orkester! Bila je prekrasna.

Beethoven je seveda poleg devetih simfonij napisal še precej drugih glasbenih del, ki so mogoče še bolj znane in gredo lepše v uho kot nekatere od njegovih simfonij. Vsi imamo radi Mesečevo sonato, a Romanca za violino in orkester, ki so jo izvedli v Strasbourgu, je še lepša.

Dunaj. Beethoven: Simfonija št. 9

Dunajski simfoniki, dirigentka: Karina Canellakis

Šestojunijsko panevropsko potovanje z Beethovnom se je zaključilo na Dunaju. Primernejšega kraja za to ne bi mogli izbrati. Dunaj je bilo Beethovnovo mesto - tam je živel več kot 30 let, tam je napisal veliko večino svojih del in tam so ga prebivalci mesta vzeli za svojega.

V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja je Ludwig van Beethoven skladal skladbe, ki jih je bilo težko razumeti. Ni več skladal z namenom, da bi zadovoljil dunajsko publiko, skladal je le zaradi umetnosti same - z eno samo izjemo, s Simfonijo št. 9. Ta je takšna, da zadovolji okus mnogih.

Dvajset let je Beethoven iskal primerno melodijo, s katero bi lahko uglasbil pesem Oda radosti (An der Freude), ki jo je zložil Friedrich Schiller. Iskal je melodijo, ki bi bila udarna in slovesna, a vendar tako preprosta, da bi jo vsak lahko zapel. Uspelo mu je. V četrtem stavku devete simfonije si toni melodije glede na svojo višino sledijo tako tesno drug za drugim, da jih lahko zapojemo, tudi če nismo pevsko nadarjeni in nimamo širokega razpona glasu. Idealna melodija za himno, torej.

Ob devetih zvečer se je v parku pred dvorcem Belvedere zaslišala Beethovnova deveta simfonija. Bilo je še svetlo, a se je že začelo mračiti. Nebo za hrbtom dirigentke je bilo najprej živo rdeče, nato pa je vse bolj temnelo; umetna osvetlitev dvorca in parka z vodometi je z vsako pretečeno minuto postajala vse pomembnejša. Enkratni timing! A vendar je bilo čudovito okolje z natančno preračunano igro naravne in umetne svetlobe vendarle samo prelep okvir za glasbo, ki ji ni para.

Svojo zadnjo simfonijo je Beethoven pisal več kot šest let. Ob krstni izvedbi leta 1824 je dosegla fulminanten uspeh. Beethoven je bil takrat že popolnoma gluh in je za izvedbo dela moral najeti drugega dirigenta. Naj bi pa ob njem dirigiral tudi sam in se popolnoma potopil v glasbo - tako zelo, da so mu ob koncu morali namigniti, naj se vendar obrne k publiki in vidi, kakšno navdušenje je poželo njegovo delo.

Med poslušanjem simfonije se mi je zdelo, kot da so prvi trije stavki samo zato, da napravijo pot veličastnemu četrtemu stavku. V tem zadnjem stavku je Beethoven zvok orkestra privedel do njegovega maksimuma - več pač ne gre. To je vedel tudi sam in da bi prestopil magično točko ter simfonijo naredil še bogatejšo, je prvič v zgodovini glasbene umetnosti v simfonijo uvedel še človeške glasove - štiri soliste (sopran, tenor, mezzosopran, basbariton) in zbor. Rezultat je veličasten. 

Beethoven je svojo deveto simfonijo označil kot himno miru in bratstva za vse narode sveta. V 19. stoletju je bilo še mogoče biti idealist in verjeti v to, da bo človeštvo nekoč res doseglo svobodo, enakost in bratstvo. V današnjem času bi bilo veliko že to, če bi drug drugemu dovolili, da vsak pove svoje mnenje, drug drugega poslušali in ob tem dopustili tudi možnost, da se v čem motimo in bili zaradi tega pripravljeni, da svoje prepričanje tudi spremenimo.

Kakor koli že. Vesela sem, da je četrti stavek Beethovnove 9. simfonije uradna himna Evropske skupnosti in - malo za šalo, a tudi zares - že zaradi himne se splača biti član te meddržavne povezave:)

🔷️Glasbeno potovanje se s tem končuje.

Seveda nimate dovolj časa, da bi poslušali vseh devet Beethovnovih simfonij, ki so jih zaigrali 6. junija na Beethovnov dan na kanalu Arte.

Če se odločite, da eno boste pa že uspeli najti in poslušati, vam predlagam Deveto.

Če imate časa za tri, si oglejte in poslušajte še Sedmo iz Delfija in Peto iz Prage.

Če vam narave nikoli ni preveč, poslušajte Šesto, imenovano tudi Pastoralna.

Tretjo se splača poslušati šele po Prvi in Drugi, saj le na takšen način lahko dojamemo, kako zelo revolucionarna je bila Eroica.

Če pa imate simfonij že dovolj in bi drugačnega Beethovna, predlagam Romanco za violino in orkester, ki so jo zaigrali v Strasbourgu.🔷️