Leipzig - brez knjižnega sejma (uvod)

Covid-19 je kriv za marsikaj - tudi za to, da je bil moj najljubši knjižni sejem že drugo leto zapored odpovedan. Organizatorji so ga najprej sicer optimistično premaknili s konca marca na konec maja - češ v tem času bomo imeli pandemijo vendarle že pod kontrolo, a so ga morali pozneje vendarle dokončno odpovedati. Še več, zaradi virusa se že misel, da bomo nekoč mogoče spet imeli nekaj takega kot je Leipziški knjižni sejem, zdi skoraj kot znanstvena fantastika. V tem trenutku si pač ne predstavljam, da se bom še kdaj svobodno, brez maske in 1,5 metrske razdalje, v gneči, kjer pogosto ne veš ali bi stal na eni nogi ali pa bi nekoga odrinil stran, da bi si pridobil nekaj prostora, prerivala med knjižnimi policami in si brezskrbno, ne da bi se bala okužbe, ogledovala razstavljene knjige. V teh korona časih se zdi že to, da imamo odprte knjigarne, velik privilegij.

Organizatorji sejma se sicer po svojih najboljših močeh trudijo, da bi vsaj nekoliko zapolnili praznino, ki veje iz odpovedi sejma. Tako so v okviru sejma kljub vsemu organizirane določene predstavitve knjig, javna branja, blogerski zapisi in eseji.

Ena izmed tem Leipziških knjižnih sejmov 2020-2022 je "Common Ground - Literatur aus Südosteuropa" z letošnjim naslovom "Archipel Jugoslawien. Von 1991 bis heute" - Arhipel Jugoslavija. Od 1991 do danes. Ker so prireditve na to temo skupaj s sejmom samim odpadle, so predstavniki skupine Traduki, ki vodijo razpravo na to temo, povabili 15 avtoric in avtorjev, starih od 36 do 79 let, ki so bili rojeni na območju bivše Jugoslavije, da napišejo eseje, ki bi poskušali razjasniti odgovore na vprašanje Was hält uns noch zusammen? Kaj nas še povezuje? in jih objavili na svoji spletni strani, da ta zanimiva tema zaradi pandemije vendarle ne bi izzvenela v prazno. Šest esejev je bilo objavljenih tudi na internetni strani Frankfurter Allgemeinezeitung. 

Izbira avtorjev je bila pametna in uravnotežena ter tako ohranja zaupanje v strokovne skupine in medije. Slovenska pisatelja sta različnih političnih in ideoloških prepričanj - eden je levo, drugi desno od sredine. In kateri od njiju je večji jugonostalgik? 

Drago Jančar je tisti, ki najbolj pogreša prijatelje in mesta s področja bivše Jugoslavije - četudi v isti sapi zagotovi, da se ta nostalgija nanaša le na kulturo, kajti, kakorkoli že gledamo na našo bivšo skupno državo, je bila to vendarle diktatura.

Goran Vojnović pa je žalosten - žalosten nad izginevanjem - izginevanjem imen in besed,  jezika, ki se je raztreščil v štiri nove jezike, izginevanjem domovine.

Pandemiji navkljub pa vendarle velja ostati optimističen, kajti Covid-19 je prinesel tudi dobre stvari. Zaradi virusa zdaj vemo, da se veliko stvari lahko uredi on-line. Prepričana sem, da strokovna srečanja, kongresi in simpoziji tudi po pandemiji ne bodo več potekali tako, kot so do sedaj. Poleg neposredne osebne udeležbe bo vedno mogoča tudi digitalna internetna udeležba preko videokonferenc. Da je kaj takega ne samo mogoče, ampak med udeleženci celo zelo zaželeno, je med pandemijo postalo več kot jasno. Sama sem se v času, od kar se spopadamo z virusom, udeležila precej več strokovnih srečanj (in si pridobila kreditne točke, ki so potrebni za podaljševanje licence), kot bi se jih sicer in to za precej manjše stroške.

Ena majhna, zelo osebna ugodnost, ki mi jo je prinesel Covid-19 pa je tudi ta, da sem zaradi pandemije končno našla čas, da obiščem mesto Leipzig. Do sedaj sem bila v Leipzigu le v času knjižnega sejma, takrat pa je bil čas vedno zelo dragocen - nikoli ga ni bilo toliko, da bi ga lahko porabila tudi za ogled mesta; že za pohajkovanje med knjižnimi policami sejma ga je bilo premalo.

Letos sem tako - malo iz nostalgije, malo pa iz velike želje po vsaj nečem, kar bi bilo podobno potovanju - približno v času, v katerem ponavadi poteka knjižni sejem, obiskala mesto Leipzig.

Vreme je bilo zimsko hladno in aprilsko spreminjajoče se z blagim soncem iznad oblakov, sneženjem in vetrom v razmaku nekaj deset minut. Muzeji in galerije so bili zaprti - dovoljenje, da jih je z negativnim hitrim testom na Covid-19, opravljenim isti dan, mogoče obiskati, še ni veljalo. Starbucks kavo sem lahko popila šele v tistih predelih mesta, kjer na prostem ni bilo potrebno nositi maske. Če bi hotela kaj pojesti, bi morala hrano pred tem naročiti preko telefona ali interneta. In tako dalje. Zoprno, a sprejemljivo. Ni pa bilo gneče in vrst - razen, če si si zaželel royal donuts. Lahko sem obiskala cerkve in pokopališča, pa tudi od zunaj se je dalo videti marsikaj zanimivega.

Enodnevni izlet je uspel. Potekal je v spremstvu treh knjig. Kakšna je vsebina knjig, namigujejo spodnje slike. 

O tem pa naslednjič.

Stara mestna hiša
z Mefistom, ki beži iz
Auerbachove kleti

Posvetilo Anni Magdaleni Bach
bivši dvorni pevki in nato
CEO firme Bach,

Cerkev Sv. Nikolaja, 
kjer je bila 6.10.1819 krščena
Clara Schumann