Ko znanstveniki postanejo pisatelji...

Znanstveniki in raziskovalci v svojem poklicnem življenju veliko pišejo. Če hočejo uspeti, morajo napisati številne strokovne članke. Če jih želijo objaviti v pomembnih strokovnih revijah in s tem ohraniti svoje akademske nazive, morajo svoja besedila vedno znova potrpežljivo popravljati ali celo na novo napisati. Takšno delo zahteva veliko pisateljskih sposobnosti. Znanstveniki in raziskovalci, ki nekaj pomenijo, znajo torej tudi dobro pisati. To velja tudi za  tiste, ki delujejo na naravoslovnem področju.

In ti se včasih odločijo, da ne bodo pisali samo strokovnih člankov, ampak tudi romane. Njihova leposlovna dela se skoraj vedno ukvarjajo s temami, s katerimi se ukvarjajo tudi v poklicnem življenju. Kar je, seveda, več kot logično. O stvareh, s katerimi se ukvarjamo, jih raziskujemo in dobro poznamo, je najlažje pisati.

Kako naravoslovnim znanstvenikom uspeva pri pisanju leposlovnih del? Kakor komu.

Poglejmo nekatere od tistih, ki so pisali o pračloveku.

Jama Bockstein
Lonetal

Lovci in nabiralci me ne pustijo pri miru. Vedno znova se vračam k njim in vedno znova me očarajo. Tokrat je bil razlog za to, da (spet!) pišem o njih, arheološko vandranje po dolini reke Lone v okolici Ulma. Pohod je potekal pod strokovnim vodstvom dveh paleontologov z Univerze Tübingen, ki sta nas vodila po jamah Švabske jure ali v originalu po pogorju Schwäbische Alb. 

V sedimentu teh jam so našli ene najpomembnejših in najlepših sledi, ki so jih zapustili neandertalci in zgodnji moderni ljudje. V živo smo lahko videli "švicarski nož" neandertalcev - tristrano obdelan kos kamna z enim priostrenim robom - imenovan tudi Keilmesser, ki so ga neandertalci nosili v žepih svojih oblačil in uporabljali pri različnih vsakodnevnih aktivnostih. 

Pomislite, da lahko držite v rokah orodje, ki ga je nekdo skrbno izdelal in potem celo uporabljal pred 100 000 leti! Neprecenljivo.

Tukaj so pa živeli neandertalci.

A področje Schwäbische Alb ni pomembno zaradi najdb, ki so nam jih zapustili neandertalci - teh tako ali tako ni veliko, pomembno je zaradi najdb iz obdobja aurignacien. Za boljšo predstavo - v to obdobje prazgodovine spadajo tudi najdbe, ki so jih našli v naši Potočki zijalki.

V obdobju aurignaciena, pred približno 40 000 leti, so se v človeški zgodovini pripetile pomembne in odločilne spremembe. Pred tem je bilo sto tisoče let bolj ali manj enako - ljudje so izdelovali preprosta orodja, z njihovo pomočjo lovili divje živali in pripravljali hrano na ognjiščih pred jamami. V obdobju aurignaciena pa se je kar naenkrat vse spremenilo. Ljudje so se začeli ukvarjati z umetnostjo. Mogoče se je v tem času pojavila tudi religija. 

Vse te spremembe so povezane z modernim človekom, ki je ravno v tem obdobju po reki Donavi in njenih pritokih prispel v centralno Evropo - tudi na področje Schwäbische Alb. S seboj je prinesel novo tehnologijo, a tisto, kar ga je najbolj razlikovalo od neandertalcev, ki so v tem času živeli na področju Evrope, je bila sposobnost umetniškega ustvarjanja.

V votlinah pogorja Schwäbische Alb so našli ene najstarejših - če ne najstarejše primerke tako imenovane premične figuralne umetnosti - drobne, večinoma iz mamutovih oklov izrezljane figurice živali, pa tudi človeka - in tudi najstarejše glasbene inštrumente na svetu. Pozabite na neandertalčevo piščal iz Divjih bab. Ta ne obstaja. Prva glasbila so nastala šele v obdobju aurignaciena in so bila iznajdba modernega človeka.

Arheologi, ki so izkopavali te najzgodnejše primerke človekovega umetniškega ustvarjanja, so bili nad svojimi najdbami navdušeni. Spraševali so se, kaj pomenijo in kaj nam lahko povedo o naših prednikih. Ko so občudovali skrbno izrezljane kipce konja, mamuta in vodnih ptic, so se spraševali, kako so ti davni ljudje živeli, kako so razmišljali, kaj so imeli radi in česa so se bali. Odgovorov na vsa ta vprašanja ni mogoče najti. Obdobje aurignanciena leži predaleč v preteklosti. A človeška domišljija je brezmejna - zaradi nje se pravzaprav razlikujemo od neandertalcev - in nekateri od znanstvenikov, ki so imeli opraviti s prazgodovino, se niso mogli upreti skušnjavi, da se ji prepustijo. Svoji ustvarjalni kreativnosti so dali prosto pot in napisali fikcijska dela. Pred običajnimi pisatelji so imeli to prednost, da so dobro poznali temo, o kateri so pisali. So zaradi tega njihovi romani znanstveno in zgodovinsko verodostojnejši? In če je temu tako - ali to zadostuje za kvalitetno literarno delo?

Nicholas J. Conard in Jürgen Wertheimer: Die Venus aus dem Eis

Začnimo na koncu. Nicholas J. Conard (1961) je profesor arheologije na Univerzi v Tübingenu. Leta 2008 je v eni izmed jam v Schwäbische Alb odkril kipec z (do sedaj) najstarejšo upodobitvijo človeka. To je Venus vom Hohlefels - okrog 6 cm velika iz mamutovega oklja izrezljana figura golega ženskega telesa z velikim oprsjem in poudarjenim spolovilom. Ta figura je bila navdih za zgodovinski roman Die Venus aus dem Eis.

Nicholas J. Conard se je verjetno zavedal svojih pisateljskih pomanjkljivosti in je za pomoč pri pisanju romana zaprosil svojega univerzitetnega kolega germanista in komparatista Jürgena Wertheimerja. Conard je verjetno poskrbel za zgodovinsko točnost dogajanja v romanu, mogoče tudi za romaneskno idejo; Wertheimer pa je knjigo spisal. Nastala je nekakšna dokumentarno-fikcijska zgodba o življenju neandertalcev in zgodnjih modernih ljudi na področju pogorja Schwäbische Alb v času pred približno 40 000 leti.

Začetek romana mi je nagnal strah v kosti. Zgodba se namreč začne zelo podobno kot v romanu Jean M. Auel, Rod jamskega medveda. Še enega romana o človeški deklici, ki odrašča med neandertalci, pa ne bom brala, sem si mislila. Pa se je na srečo prav kmalu izkazalo, da dekle, ki ga je njen rod pustil na cedilu, ni predstavnica vrste modernega človeka, ampak je neandertalka. Poleg tega ni več otrok, ampak odrasla mlada ženska. Toliko o podobnosti med Aylo iz Rodu jamskega medveda in Khar iz Die Venus aus dem Eis.

Tej začetni zasnovi zgodbe sledi najboljši del romana. Medtem ko neandertalka Khar živi skupaj s predstavniki modernega človeka, bralci spoznavamo značilnosti življenja v ledeni dobi in odkrivamo razlike med neandertalci in modernimi ljudmi. Tako zelo podobni, a vendar tudi različni, bi lahko rekli. Drobne nianse med modernim človekom in neandertalcem so enkratno prikazane in podkrepljene z najnovejšimi odkritji. V tem romanu neandertalci govorijo - čeprav ne na takšen način in tako veliko kot moderni ljudje, in njihova polt je svetla ter oči modre - drugače in bolj pravilno kot v večini zgodovinskih romanov z neandertalci v glavnih vlogah. Razmišljajo nekoliko drugače od nas, a zaradi tega niso prav nič manj inteligentni.

Potem pa si pisatelja romana dovolita drzni odklon od zgodovinsko verodostojnih dejstev, ki ga pri znanstvenikih ne bi pričakovali. Droben kipec Venere naj bi izrezljala kar Khar sama, ne pa eden od modernih ljudi. Glede na to, da do sedaj še prav nobeno odkritje ni nakazalo možnosti, da bi se neandertalci ukvarjali s kakršnokoli umetnostjo, je to malo verjetno. 

A zaradi tega se ne bomo hudovali, saj je knjiga vendarle fikcijsko delo in kaj pa veš, mogoče so bili pa moderni ljudje pri svojem umetniškem ustvarjanju vseeno nekoliko navdihnjeni tudi od neandertalcev in zato zaslužijo, da jih vključimo v našo zgodovino likovne umetnosti.

Moti nekaj drugega. Zgodba je čudna in težko razumljiva. Nekoherentna in mestoma čudaška. Podana je iz različnih zornih kotov najrazličnejših pripovedovalcev in jo je težko spremljati. Z vsako stranjo sem bila vse bolj ravnodušna do nastopajočih in razplet zgodbe me ni prav nič zanimal. Sicer sem pa vedela, kako se bo obrnilo. 

Tako sem nekako od polovice knjige dalje brala le strokovne razlage, ki so kot nekakšni dodatki vloženi v romaneskno besedilo in razlagajo, na primer, kakšno orodje so imeli praljudje, kakšno obleko so nosili (vsekakor niso imeli samo predpasnikov iz živalskih kož), kakšna klima je bila takrat in tudi to ali so bili mogoče kanibali. V teh vložkih je razložen tudi morebiten pomen posameznih artefaktov iz jam Schwäbische Alb, recimo kipec Löwenmensch - figura, ki prikazuje bitje, ki je pol človek in pol lev ter bi bila lahko prvi znak nekega transcendentnega razmišljanja modernega človeka.  Yuval Noah Harari je pisal o tem - (jaz pa tudi). Ja, to je bilo zanimivo. A take stvari ne bi smele biti tisto, zaradi česar vzamemo v roke neko leposlovno knjigo, pa čeprav je to zgodovinski roman.

Venus vom Hohlefels
(izkopal N. J. Conard)
starost okrog 40 000 let

Gustav Riek: Die Mammutjäger vom Lonetal

Gustav Riek je bil še en arheolog, ki je deloval na področju Schwäbische Alb - skoraj sto let pred Nicolasom J. Conardom. Najstarejše primerke figuralne umetnosti na svetu je izkopal prav on. Tudi Gustav Riek je napisal zgodovinski roman, v katerem je poskušal razložiti pomen posameznih najdb in jih vključiti v verodostojno in zanimivo fikcijsko leto. 

Roman Lovci na mamute iz Lonetala je izšel leta 1934 in je odraz časa, v katerem je nastal in človeka, ki ga je napisal. V romanu so klišeji, ki jih najdemo v večini romanov, ki se dogajajo v prazgodovini. Izgleda neandertalcev in njihovih razumskih sposobnosti ne bom več omenjala - seveda so tudi v tem romanu napačno predstavljeni. Tudi ta knjiga opisuje, kako bi lahko potekalo srečanje med modernim človekom in neandertalcem.  

A teh srečanj v resnici ni bilo prav veliko; vsekakor ne toliko, da bi jih bilo potrebno opisovati v vsakem od romanov, ki se dogaja v prazgodovini. Na področju Schwäbische Alb se moderni človek in neandertalec nista srečala - pa naj bo to kot mirno sobivanje obeh vrst, kakršno je opisano v romanu Die Venus aus dem Eis, ali pa kot brezobzirno medsebojno bojevanje z znanim zmagovalcem, kot je to v romanu Gustava Rieka. Izkopavanja kažejo tako. V času, ko je moderni človek prišel na področje Schwäbische Alb, neandertalca tam ni bilo več. Zakaj se je umaknil, ni povsem jasno. Moderni človek je imel pri tem verjetno pomembno vlogo, a z orožjem - kot je to opisano v romanu Gustava Rieka - neandertalca že ni pregnal. Če ne drugače - prvo orožje, ki je bilo izdelano izključno zato, da ubije človeka, je bilo narejeno šele mnogo tisočletij pozneje.

In če smo že pri srečanjih med modernim človekom in neandertalcem. Če bi kdo res želel slediti zgodovinskim dejstvom in pisati o srečanju med modernim človekom in neandertalcem, mora dogajanje svojega romana postaviti v bližino Črnega morja (kar je storila Jean M. Auel) ali pa, recimo, v Slovenijo. Na področju Slovenije so se namreč neandertalci zadrževali bistveno dalj časa kot v pogorju Schwäbische Alb in bi se lahko tako, če bi naneslo, res lahko srečali s predstavniki modernega človeka.

A pustimo zgodovinske netočnosti iz romana, saj vendar govorimo o fikcijskem delu in tudi o omejenem obsegu informacij o prazgodovini, ki so bili na voljo pisatelju knjige. Problem romana Gustava Rieka, Die Mammutjäger vom Lonetal, tiči drugod. Vedeti moramo, da je bil Gustav Riek - kakorkoli že odličen arheolog, tudi goreč pristaš Hitlarjevega nacionalsocializma. Zaradi tega je imel lahko v času 30ih in 40ih let prejšnjega stoletja pomembno mesto na Univerzi Tübingen (univerzi, kjer se zaposleni še danes sramujejo neslavnega dejstva, da so bili prva univerza, kjer so odpustili vse profesorje židovskega porekla) in zaradi tega je lahko celotno obdobje Hitlerjeve vlade, ne da bi ga kdorkoli omejeval, brez težav in z vso podporo državnega aparata izkopaval po votlinah Schwäbische Alb.

Njegove simpatije do nacionalsocializma pa se na žalost kažejo tudi v romanu Lovci na mamute. To je namreč izrazito rasistično naravnano literarno delo, v katerem zlahka najdemo vzporednice z nacionalsocialistično ideologijo. Tudi prvi moderni ljudje iz Riekejevega romana naj bi bili namreč nadljudje, ki zato, ker imajo več otrok, potrebujejo tudi več prostora, in imajo zato vso pravico, da z ozemlja, ki so ga zasedli, preženejo, če ne celo povsem uničijo bitja, ki so manj inteligentna in manj vredna od njih.

Divji konj iz Vogelherda v Lonetalu
(izkopal Gustav Riek)
starost okrog 40 000 let

Praljudje so večinoma lovili divje konje, ne pa mamute, kot si ponavadi predstavljamo. Mamute so lovili le redko, pa še to nikoli odraslih živali, ampak le mladiče. Je bilo precej prikladneje.

David Friedrich Weinland: Rulaman

Prestavimo se še dlje v preteklost. Ko s prazgodovinskimi romani, ki se dogajajo na območju pogorja Schwäbische Alb, stopamo vse globje v preteklost, ti postajajo znanstveno vse manj točni in vse bolj nezanesljivi, a zaradi tega se kot bralka vedno manj razburjam in vznemirjam. V takšnih, starih romanih, postajajo zanimive druge stvari - to na primer, kako so si znanstveniki in tudi ostali ljudje takrat, ko je knjiga nastala, predstavljali potek človeške zgodovine.

Leta 1878 izdan roman Rulaman je tako čisto soliden mladinski roman s čudovito pustolovsko zgodbo iz časa prazgodovine. Dogaja se na področju Schwäbische Alb in spet opisuje trenje, ki nastane, ko se srečata dve različni ljudstvi. Tokrat si stojijo nasproti avtohtoni prebivalci Schwäbische Alb, imenovani Aimati, ki so pravzaprav jamski ljudje na stopnji kamene dobe, in belopolti Kalati, ki so prišli z vzhoda in so v vsem bolje razviti od domačinov, saj je njihov razvoj že na stopnji bakrene dobe. Zelo zanimivo, ravno zaradi tega napačnega razumevanja človeške zgodovine. V 19. stoletju namreč še slutili niso, kako obsežna in dolga je zgodovina človeka in kako daleč v preteklost sega. Njihove predstave in zgodovinska razmišljanja so se zmogla razpotegniti le tja do Keltov (to naj bi bili Kalati), ki so prišli od nekod in pregnali jamske ljudi, ki so do takrat živeli na tem območju. Da bi kdo ločil med neandertalcem in zgodnjim sodobnim človekom, ki je prišel iz Afrike, si ni bilo mogoče zamisliti.

Pisatelj romana, David Friedrich Weinland ni bil arheolog, pač pa zoolog, ki pa se je zelo zanimal za prazgodovino. Takrat - v drugi polovici 19. stoletja so se mnogi navduševali nad tem zgodovinskim obdobjem in nad razvojem človeške vrste. To je bil namreč čas, ko so v dolini Neandertal odkrili prvo okostje neandertalca, ki je sprožalo vse vrste vprašanj, in to je bil čas, ko je Charles Darwin objavil svoje prelomno znanstveno delo, O nastanku vrst, ki je dotedanji pogled na razvoj živih bitij porušilo skoraj do temeljev.

Glavno vlogo v romanu ima mlad fant z imenom Rulaman, ki je pripadnik avtohtonih prebivalcev Schwäbische Alb in mora vedno znova dokazovati svoj pogum, vztrajnost, poštenost in predanost  svojemu rodu. Kakšna usoda čaka njegov rod, seveda, lahko uganemo. To, da je jamski človek (neandertalec) izumrl, je David Friedrich Weinland že vedel. A prišel bo nov rod, pravi modra prerokinja iz romana - die alte Parre - ki bo pregnal te keltske vsiljivce z Vzhoda in novo ljudstvo bo zasedlo področje Švabske jure. Se že ve kdo:) Nekaj nacionalne zavesti v romanu iz 19. stoletja ne sme manjkati in je hvaležna tema za optimističen zaključek pripovedi. 

Roman Rulaman je zgodba o pogumu in ljubezni, prijateljstvu in zvestobi, ki jo v Nemčiji še vedno berejo in tiskajo v vedno novih izdajah.

Zaključek

Ko znanstveniki primejo za pero in se lotijo pisanja leposlovnega dela, to še zdaleč ne pomeni, da bomo dobili kvalitetni in branja vredni knjižni izdelek. Prej obratno. Na osnovi treh prebranih romanov seveda ne smem posploševati, a določen vtis o tem, kako to gre, sem vendarle dobila. V teh delih niti znanstvena, oz. zgodovinska točnost niso nekaj samoumevnega; leposlovne značilnosti dela, kot so zgodba in orisi oseb, so pa tako ali tako, kot kaže, vedno problematične. Ja, za nastanek dobrega leposlovnega dela je pomembnejše to, da ima pisatelj "baletristično žilico" in "umetniški navdih" kot pa obilico strokovnih podatkov in znanstvenih izkušenj. To drugo je lažje nadoknaditi kot pa se priučiti leposlovnih pisateljskih tehnik in veščin.

Ko sem prebirala romane, ki se dogajajo v prazgodovini, sem z zanimanjem spremljala to, kako se je s časom spreminjal naš pogled na neandertalce. V romanih, ki so nastali pred več kot petdesetimi leti, so nanje gledali vzvišano in omaležujoče; v današnjem času pa se približujemo drugi skrajnosti in neandertalce in njihov način življenja dojemamo kot neke vrste ideal. Neandertalci naj bi namreč živeli v tesnem sožitju z naravo in niso strmeli po vedno večjem napredku ter tehnološkemu razvoju za vsako ceno; zadovoljni so bili s tem, kar so imeli - nekaj, kar je dandanes za mnoge zelo privlačen način, kako bi radi živeli. Kot taki naj bi potem neandertalci postali žrtev precej bolj nasilnega modernega človeka - se pravi, nas, ki naj bi povzročil tudi njihovo izumrtje. No, tako miroljubni, dobrohotni in nebogljeni otroci narave neandertalci le niso bili in človeški razvoj še zdaleč ni tako preprost. Resnica je - kot ponavadi - verjetno nekje vmes.

Si pa želim, da bi našla kakšen dober prazgodovinski roman - ne, nimam jih še dovolj:) - ki bi se odvijal v obdobju aurignaciena, kjer pa ne bi bil višek dogajanja stik med neandertalcem in modernim človekom, ampak kakšne druge vrste zaplet.

Ob koncu našega arheološkega potepanja po votlinah pogorja Schwäbische Alb, sem se opogumila in našega vodiča vprašala, če je že slišal za neandertalčevo piščal. Obraz se mu je razjasnil in oči zažarele, ko je odgovoril:

"O, ja, seveda sem. Smo naredili tudi ekskurzijo v Divje babe. Ali sta iz Slovenije? Lepa pokrajina, zelo lepa pokrajina!"

In potem je nadaljeval:

"Ampak to z neandertalčevo piščaljo pa na žalost ne drži. Veste, jaz bi bil prvi, ki bi bil vesel, če bi kaj takega res našli. A na žalost je ta "piščal" le nagrizena kost. Pred leti je bila to velika zgodba, ki pa je zdaj popolnoma ovržena"

Tako je to v mednarodnih strokovno-znanstvenih krogih.