Graham Swift: Here we are

Da Graham Swift piše po mojem okusu, sem spoznala že med branjem romana Materinska nedelja. Njegov slog pisanja je umirjen in tankočuten. Kot bi brala Williama Trevorja. Piše o življenju navadnih ljudi na robu velikih zgodovinskih dogodkov. Zgodbe njegovih junakov so postavljene v čas sprememb, ko novo neizprosno izpodriva staro, a ob tem ne dopusti, da bi veliki dogodki zgodovine in sprememb zasenčile usode običajnih ljudi, o katerih piše. Ti in njihova življenja so pomembni, zgodovina pa je samo prefinjena kulisa, pred katero je postavljeno dogajanje. 

Tako je v Materinski nedelji in tako je v njegovem najnovejšem romanu Here we are.

Zaradi dveh stvari se knjige pravzaprav sploh ne bi smela lotiti. Omenjeni sta že na platnicah, jasno predstavljeni, zaradi česar bi morali še dodatno utrditi moje prepričanje, da ta knjiga ni zame. 

A ime Grahama Swifta ima svojo moč in je pometlo z vsemi predsodki. Odločila sem se, da bom vendarle spet enkrat brala o že tolikokrat opisanem ljubezenskem trikotniku med dvema moškima in žensko, ki pa bo tokrat začinjen še s čarovniškimi triki in iluzijami, ki tudi niso nekaj, kar bi me posebej fasciniralo, prej obratno.

A odločitev, da knjigo preberem, je bila pravilna:)

Dogajanje romana je postavljeno v avgust leta 1959 v angleško obmorsko mesto Brighton. Tam na slavnem brightonskem pomolu vsak večer poteka varieté, v katerem med drugim nastopajo tudi trije mladi umetniki. Jack je conferncier ali povezovalec programa, ki nastopa tudi s svojimi točkami; Ronnie in Evie pa poletne dopustnike zabavata s čarovniškimi triki in iluzijami. Jack in Ronnie sta se spoznala med služenjem vojaškega roka in Jack je bil tisti, ki je Ronniju priskrbel delo v varitéju. Ronnie je za svoj nastop potreboval še asistentko in tako v zgodbo vstopi še Evie. 

Čarovniška točka je med gosti predstav izredno priljubljena in mladi čarovnik ter njegova čedna pomočnica postajata vse slavnejša. Nekako kar samo po sebi postane razumljivo, da se Pablo in Eve (takšni sta njuni umetniški imeni) zaljubita in zaročita. Ta zveza ni samo logična posledica njunih občutij, ampak je ugodna tudi za predstavo samo in njuno nadaljnjo umetniško kariero.

A tudi Jack je očaran nad Evie. Vsak večer se pomeša med publiko, da si ogleda čarovniški nastop. Ne zanimajo ga triki in iluzije, njegovi oči se zadržujejo le na Evie. And here we are. Ljubezenski trikotnik je tu.

Od ostalih podobnih trikotnih razmerij, opisanih v mnogih drugih romanih, se ta razlikuje po tem, da ga je pisatelj uspel ustvariti, ne da bi pri tem potreboval opise ljubosumnosti, tekmovanja in rivalstva. Še ljubezen je bolj težko opaziti, zato pa je toliko več očaranosti ali - če smo že pri tem - začaranosti. Kljub temu kemija med nastopajočimi deluje.

Tekom romana se pisatelj v svoji pripovedi pogosto pomakne tudi v preteklost. Opisuje otroštvo glavnih junakov in se elegantno premika od zgodbe enega do zgodbe drugega. Največ pozornosti posveti Ronniejevi preteklosti. Tukaj potem nastopi čas za tiste velike zgodovinske dogodke, ki sem jih omenila v uvodu, in so navzoči v Swiftovih delih kot sijajno in obenem presunljivo ozadje dogajanja. V tokratnem primeru je to medvojna evakuacija angleških otrok iz velikih mest na podeželje, ki so jo organizirali zaradi Hitlerjevega bombardiranja Londona na začetku druge svetovne vojne. Kakor so s tem preseljevanjem mislili le dobro in želeli otroke samo zavarovati, se je pogosto obrnilo precej slabše, kot je bilo zamišljeno. Otroci so se med odsotnostjo ne samo odtujili od svojih staršev, pogosto so z njimi v novih začasnih domovih tudi slabo ravnali.

No, pri Ronniju, ki je bil eden od teh evakuiranih otrok, ni bilo tako. Medvojni čas, ki ga je preživel na podeželju pri starejšem zakonskem paru, ki ni imel svojih otrok, je bil najlepši čas njegovega življenja. A lepe stvari v takšnih primerih povlečejo s seboj tudi neprijetnosti, eden od njih je občutek krivde in sicer tako na eni kot na drugi strani razmerij med otrokom, pravimi in nadomestnimi starši. Ta vidik zgodbe je v knjigi izredno lepo in pretanjeno orisan.

Zelo prepričljivo je predstavljen tudi prelomni čas konca petdesetih in začetka šestdesetih let 20. stoletja - čas sprememb, v katerem se osebe Swiftovih romanov vedno znova znajdejo, pisatelj pa opisuje njihove reakcije na spremenjene razmere v družbi. V tokratnem romanu so te spremembe predstavljene z varitéjem samim. Vsi čutijo, da se čas takšnih vrst zabave izteka in da na odre namesto čevljev za step, cilindrov, hokus-pokusov in sprehajalnih palic, stopajo usnjene jakne, jeans in kitare Rockabye Boys.

Da je to res tako in da bodo imele te spremembe na naše tri glavne nastopajoče pomemben vpliv, se pokaže, ko zgodba romana naenkrat in dokaj nepričakovano preskoči petdeset let v prihodnost. To majhno presenečenje, ki zgodbo osvetli na nov način, romanu prida dodatno napetost, ki se z nadaljevanjem samo še stopnjuje, vse do konca, ko vendarle izvemo, kaj se je zgodilo in kaj je bilo tisto, kar je tako pomembno vplivalo na dogajanje.

Roman Here we are, enega najpomembnejših sodobnih angleških pisateljev, Grahama Swifta, je pripoved o treh varietéjskih umetnikih, ki v avgustu 1959 doživijo nekaj, kar jih zaznamuje za celo življenje. Roman pripoveduje celotne življenjske zgodbe vseh treh glavnih junakov - kar je glede na to, kako kratek je (ima manj kot dvesto strani), težko verjeti, ne da bi predpostavili, da je zaradi tega pri tem površen in nedosleden. Ne, zgodbe vseh treh - posebno pa Ronniejeva, jasno in verodostojno zažarijo pred bralčevimi očmi. Nič pomembnega ne manjka. Zvemo vse, kar moramo vedeti. V življenju je pač včasih tako, da ena stvar, en dogodek, usodno vpliva na potek vsega nadaljnjega življenja in razloži vse. V romanu Here we are je takšen potek življenja opisan mirno, brez pretiranih čustev, a doživeto in prepričljivo.

★★★★☆