Leipziški knjižni sejem 2023

Po treh letih prisilnega odmora je letos v Leipzigu spet potekal knjižni sejem - ne v marcu kot običajno, ampak konec aprila, ko je bila verjetnost, da bi korona virus spet na kakršenkoli način vplival na potek sejma, vendarle manjša kot ob koncu zime.

Organizatorji sejma niso vedeli, kaj lahko pričakujejo. Si bo sejem po treh letih opomogel? Bodo obiskovalci sploh prišli v Leipzig? Korona pandemija je vsekakor vplivala na knjigotrštvo. Kakor radi ponavljajo, so bile uveljavljene založbe veliki zmagovalci pandemije, saj smo v času, ko smo bil zaprti po svojih domovih, menda več brali. A knjige smo kupovali večinoma le pri uveljavljenih založbah in mnoge male založbe, ki svoje knjige tržijo preko bolj osebnih, analognih poteh, so bile ob korona pandemiji močno prizadete. Mnoge od njih niso preživele. 

Tudi zaradi tega je bilo na letošnjem knjižnem sejmu okrog 15% manj razstavljavcev kot v času pred pandemijo.

Kar pa se pravzaprav ni občutilo. Sejem bil je živ. Obiskovalci so se trli po poteh med knjižnimi stojnicami in po hodnikih med petimi razstavnimi dvoranami. Pogovori z avtorji in predstavitve novih knjig so bile odlično obiskane. Vrstam, v katerih so ljudje čakali, da bi dobili podpis svojega priljubljenega avtorja, se ni videlo konca. Osrednja steklena dvorana je bučala od množice ljudi - tistih resnih starejših in onih v različne fantazijske junake preoblečenih mladih ljudi.

Leipziški knjižni sejem je namreč spet potekal skupaj z Manga-comic-con prireditvijo, ki pritegne množico mladih ljudi. Mnogi še vedno menijo, da takšna prireditev ne sodi na knjižni sejem, a nimajo prav. To je prihodnost, proti kateri se giblje književnost.

Obiskovalcev leipziškega knjižnega sejma je bilo torej dovolj - pa čeprav je bila cena vstopnice višja kot prejšnja leta. Mogoče zato, ker je bila vanjo všteta tudi brezplačna vozovnica za javni promet, kar pa nam, ki smo se pripeljali iz oddaljenega kraja, ni veliko pomagalo. Parkirnih prostorov okrog sejemskega prostora je sicer dovolj in parkiranje je dobro organizirano, a vendar je ob takšni množici obiskovalcev vedno gneča in zoprnemu čakanju se ne da izogniti.

Pa še ena zanimivost, ki sem jo opazila še preden smo prišli na sejemski prostor. Prvič se je zgodilo, da smo tisti, ki smo vstopnico za sejem kupili online, morali dalj časa čakati na vstop na razstavišče kot tisti, ki so prišli tja brez vstopnice. Vstopnica za sejem, ki si jo kupil na blagajni sejma, se je tako izkazala za nekakšno VIP vstopnico. Bila je nekaj evrov dražja od online različice, a z njo si na sejem prišel bistveno hitreje in udobneje kot z online vstopnico. Korona pandemija je tako pripomogla tudi k temu, da smo postali bolj digitalizirani. Temu primerno pri vstopu na sejem tudi ni bilo več uslužbencev, ki bi preverjali vstopnice. Bilo je kot na smučiščih, kjer pred vstopom na žičnico vsak smučar sam poskenira svojo kodo na karti in sproži odprtje vratc, ki ga spustijo na sedežnico - v Leipzigu pa v knjižni svet, ki mu ni para.

Leipziški knjižni sejem je moj najljubši knjižni sejem. V Frankfurtu se sklepajo posli, v Leipzigu pa se praznuje knjiga, je rekla ena izmed nemških novinark, in jaz se strinjam z njo, da se bolj ne bi mogla. Na leipziškem knjižnem sejmu so tisti, ki knjige berejo, pomembnejši od tistih, ki knjige prodajajo. Čeprav so, seveda, pomembni tako eni kot drugi.

SLOVENIJA

Slovenija je bila na letošnjem knjižnem sejmu zelo pomembna. Tako veliko slovenskih prireditev in prireditev o Sloveniji in Slovencih kot letos, na nemških knjižnih sejmih še ni bilo. Se pač že pozna, da bo Slovenija jeseni častna gostja na Frankfurtskem knjižnem sejmu in napetost temu primerno narašča. Frankfurtski knjižni sejem je med potekom sejma v Leipzigu Slovenijo na svojih družbenih kanalih vidno izpostavljal in neprenehoma poročal o njenih aktivnostih - nekaj česar še nisem srečala.

Daleč največja zvezda v hali 4, kjer je imela svojo stojnico Slovenija - pa tudi vse ostale ne-nemške založbe - je bil brez dvoma Slavoj Žižek. Prostor, imenovan Cafe Europa, kjer je potekal pogovor z njim, je bil še pred začetkom prireditve poln do zadnjega kotička in to predvsem z mladimi ljudmi.  Žižek je zaradi gneče na cestah zamudil za več kot četrt ure, a mu tega nihče ni zameril. Potrpežljivo smo počakali, da je prispel, in potem z zanimanjem prisluhnili, kaj ima tokrat povedati. 

Slavoj Žižek naj bi na prireditvi predstavil svojo novo knjigo, ki je izšla v nemškem jeziku in govori o paradoksih sodobnega sveta - Die Paradoxien der Mehrlust: Ein Leitfaden für die Nichtverwirrten. A o knjigi je bilo na sobotni prireditvi le malo govora. Raje kot o knjigi je na svoj značilen način pripovedoval različne anekdote, ki so bile pogosto povezane s Slovenci. Tako je razložil, da je bil Slovenec tisti, ki je izumil plinske celice, s pomočjo katerih so nacisti ubili tisoče ljudi in da je nekoč Freud pisal enemu izmed zdravnikov v Trstu, ki ga je prosil za pomoč pri obravnavi slovenskega bolnika, da je to brezupni primer. Povedal pa je tudi to, kdo je bil in kdo je zanj moralno največja avtoriteta. Vsekakor so v tem trenutku to ženske v Iranu, ki so odklonile, da bi si z ruto pokrivale lase. Poudaril pa je tudi nadvse žalostno dejstvo, da dandanes vsi mislimo, da smo kapitalisti in svobodni v svojih odločitvah, a je resnica povsem drugačna. Svoje nesvobode se sploh ne zavedamo.

Na leipziškem knjižnem sejmu je bilo še veliko drugih prireditev, ki so bile povezane s Slovenije. Z njimi bi si lahko zapolnila cel dan.

Ogledala sem si predstavitev prevoda del Slavka Gruma, ki je pred kratkim izšla v nemškem jeziku. Imenuje se Werke. Die Prosa. Die Stücke.  Avstrijski prevajalec Erwin Köstler je dokaj natančno predstavil tudi Grumovo biografijo. Nisem vedela, da se je Slavko Grum vse življenje bojeval z odvisnostjo od drog ter alkoholizmom in da je bil ob smrti bolj znan kot odličen zdravnik kot pa odličen dramatik.

Zelo zanimiva je bila tudi predstavitev knjige o kranjski klobasi, Wie die Kreiner Wurst zur Enstehung der slowenischen Nation beitrug. Avtor strokovnega dela, Jernej Mlekuž, je na prireditvenem prostoru, ki se (simpatično) imenuje Traduki-kafana, izpostavil nekaj kontroverznih ali spornih dejstev, ki se držijo kranjske klobase in njenega vpliva na slovensko nacionalnost. Za ene je kranjska klobasa jasna protiutež bureku - vsekakor za tiste, ki so pisali grafite Burek, nein danke! - za druge pa je znak banalnega nacionalizma ali nacionalizma od spodaj - in ti nikakor nočejo, da bi se Slovenijo omenjalo istočasno s kranjsko klobaso.

Zanimivo.

OSTALI

Na Leipziškem knjižnem sejmu istočasno potekajo številne prireditve, tako da se je težko odločiti, katero bi bilo najbolje obiskati. V letih, odkar obiskujem knjižne sejme, sem ugotovila, da je bolje obiskovati prireditve kot postopati med razstavnimi prostori posameznih založb. Vedno se splača obiskati razstavni prostor gostje sejma - letos je bila to Avstrija, ki je za goste sejma odprla tudi čisto pravo dunajsko kavarno. Vedno obiščem tudi moje najljubše založbe in razstavišče držav, ki me zanimajo; potem grem pa raje na prireditve.

Letos sem prisostvovala workshopu o učenju japonščine, Let's go nihongo!, kjer je mlada predavateljica, prevajalka light novels, v cos-play preobleki in z N1 certifikatom iz znanja japonščine podala namige za najlažje učenje japonskega jezika. Tudi na tej prireditvi so bili vsi sedeži zasedeni že pred začetkom predavanja. Vznemirljivo je bilo opazovati, kako veliko je mladih ljudi, ki se zanimajo za učenje japonščine! Predavateljica nam je med drugim prikazala tudi rezultate ankete, ki jo je opravila na družbenih omrežjih, kjer je svoje sledilce vprašala, zakaj se, oziroma zakaj bi se radi učili japonščino. Odgovorili so ji, da zaradi tega, da bi lahko v originalu brali mange in gledali anime, da bi spoznali nove kulture in nove ljudi, za zabavo ali pa celo zato, da bi si pridobili certifikat o znanju japonščine in se z njim fleksali pred ostalimi vrstniki:) 

Predavateljica, ki je nastopala pod psevdonimom Mikazuki Luna, nam je zaupala tudi to, zakaj študentje na Japonskem pred izpiti vedno dobijo zavojček čokolade KitKat. Japonci pravijo tej čokoladi kite-kato, kar je zelo podobno besedni zvezi kite katus - ta pa v japonščini pomeni: Zmogel boš!

A da ne boste mislili, da so bili na workshopu samo mladi ljudje, tudi malo starejše gospe so sedele tam in predavateljici postavljale vprašanja, ki so jasno kazala, da temo zelo dobro poznajo.

Če ostanem v hali 1, kjer je potekal manga-comic-con, in se ustavim pri črni sofi, kjer so potekale prireditve o mangah, animah, graphic novels in računalniških igricah, ne morem, da ne bi omenila starejšega zakonskega para, ki je tam predstavljal svoj strip o Heinrichu Heineju - on ga je narisal, ona pa je poskrbela za besedilo. Povsem praktično sta prikazala, kako ustvarjata. Ona je brala iz Heinovega potopisa po deželi Harz (pisala sem že o tem, tudi Goethe je bil tam), on pa je istočasno risal. Fascinantno je bilo opazovati, kako so dobesedno pred našimi očmi iz brane besede nastajale likovne podobe. Prava paša za oči.

Paša za oči je bil tudi sprehod mimo stojnice z najlepšimi knjigami sveta. Razstavljene so bile knjige, ki so imele prav posebno lepe naslovnice ali pa so izstopale zaradi kakšnega drugega razloga. Slovenske knjige med njimi ni bilo.

Samo nekaj metrov stran od razstave najlepših knjig je potekala moja zadnja predstava, ki sem se je udeležila na leipziškem knjižnem sejmu. To je bila predstavitev knjige z naslovom  Dr.med. Karl May. Nisem vedela, da je sporni Karl May kratek čas študiral tudi medicino in znanje, ki ga je tam pridobil, uspešno uporabil v svojih vesternih in drugih pustolovskih romanih. Vinetou je bil pravi medikus, pa tudi Kara Ben Nemsi iz orientalskih romanov; predvsem pa - nekoliko manj znan junak njegovih romanov, dr. Karl Sternau, ki je obvladal celo litotripsijo ledvičnih kamnov. Vsi ti njegovi junaki so zelo dobro podkovani v medicinskem znanju. Upokojeni kirurg Johannes Zellinger je raziskal, kje se v romanih Karla Maya skriva medicina in o tem napisal knjigo z pomenljivim naslovom Dr.med. Karl May.

Leipziški knjižni sejem 2023 je torej uspel. Kot da korona pandemije sploh ne bi bilo. So se pa pokazali trendi, ki jih opazujemo že nekaj let, in nakazujejo, v katero smer se bo obrnila književna umetnost. 

Lahkotna literatura s kriminalkami in fantazijskimi romani je naredila še en korak dalje v prevzemanju vodilne vloge med literarnimi deli. Manga-comic-con je s svojimi prireditvami zasedla še polovico dvorane več kot v preteklih letih. Prve sledi na sejmu je pustila tudi umetna inteligenca.  Vsi se je vsaj nekoliko bojijo, saj bo prav kmalu začela tekmovati s pisatelji in pisateljicami, kdo bo napisal boljši roman. Mogoče bo drugo leto nagrado Leipziškega knjižnega sejma že prejela umetna inteligenca in mogoče je bil letošnji sejem zadnji sejem stare vrste. Kdo bi vedel.

Kakorkoli že. Jaz se že veselim marca 2024 in naslednjega Leipziškega sejma.

Še prej pa seveda poročam z jesenskega Frankfurtskega sejma. Tam bo kaj videti - predvsem slovenskega, seveda.

Hej, zeleni papagaj

povej, kako je v Evropi.

Zeleni papagaj odvrne 

človek ni simetričen

(Srečko Kosovel)