Yoko Ogawa: Hotel Iris

Ko mi v teh časih nekdo omeni Japonsko, mi skozi možgane šine ena sama misel: Japonci pa znajo! Japonci vedo, kako je potrebno postopati s covid-19, kako se vesti v času epidemije in kako eksponentno krivuljo širjenja virusa približati linearni, ne da bi pod silo takšne ali drugačne grožnje popolnoma ustavili javnega življenja.

Kakor se mogoče to čudno sliši, a branje japonske literature v času pandemije mi na nek način vliva zaupanje in budi upanje. Tam nekje so namreč oni, ki se spoznajo, ki vedo, kako se rešiti iz neprijetnega položaja in mogoče se nam zdaj tudi posveti, da se od njih lahko tudi česa naučimo, ne pa da nanje gledamo kot na neke vrste simpatične čudake.

Dobra sodobna japonska literatura seveda niso samo knjige Harukija Murakamija. Yoko Ogawa je ravno tako spoštovana ter slavna kot njen moški kolega - sicer bolj na Japonskem kot drugod po svetu, saj piše vsaj tako dobro kot on - če ne celo bolje. Njen roman Zärtliche Klagen mi je bil zelo všeč in v teh turobnih časih sem si zaželela prebrati nekaj podobnega, kot je bila ta knjiga. Med kopico romanov Yoko Ogawe, ki so prevedeni v nemški jezik, sem izbrala Hotel Iris, ker ga imamo tudi v slovenskem jeziku - direktno iz japonščine ga je prevedel Luka Culiberg, kar je še posebna dragocenost.

Želela sem prebrati nekaj počasi potekajočega, liričnega; roman, kjer bodo osebe pomembnejše od zgodbe, same in osamljene; nekaj, kar se dogaja na robu sveta, v samoti, v naravi. Takšne so ponavadi knjige Yoko Ogawe. Z romanom Hotel Iris sem dobila vse to in še mnogo več. In tisto "več" je kočljiva zadeva. Samo za močne živce in dober želodec. Če bi bila knjiga daljša samo za poglavje ali dva, bi zame  postalo tisto "več" krepko "preveč".

V enem izmed manjših japonskih obmorskih turističnih krajev stoji hotel Iris. Vodi ga vdova s svojo 17-letno hčerko Mari. V hotelu imajo nekoč gosta, ki se spre - ne spre, ampak stepe s prostitutko, ki ga je obiskala v sobi. Kljub temu da je dogodek za gosta več kot sramoten, skrajno ponižujoč in vzbuja veliko zgražanje, moški - star krepko preko 60 let, dostojanstveno zapusti hotel. Na Mari naredi to gromozanski vtis. V naslednjih tednih in mesecih se med njo in moškim razvije nenavadno ljubezensko razmerje.

Da nam njun odnos ne vzbuja prevelikega gnusa in da ga vsaj do neke mere razumemo, moramo Mari in Prevajalca vsaj nekoliko bolje spoznati. Kako je moškemu iz hotela resnično ime, v romanu ne izvemo. Mari mu pravi kar Prevajalec, ker je pač prevajalec in se preživlja s tolmačenjem iz ruskega v japonski jezik. Pa da ne bi mislili, da prevaja rusko leposlovje, klasike kot sta Tolstoj ali Dostojevski. Kje pa. Njegovo delo je prevesti, na primer, navodilo za uporabo kreme ali pa pripravo čaja ali pa - v najboljšem primeru, prevesti zdravniško odpustnico iz ruske bolnišnice. Nič kaj zadovoljstvo vzbujajoče delo je to.

Prevajalec se počuti nepomembnega. Tudi zapuščenega in osamljenega, saj nima ne prijateljev in ne sorodnikov. Nihče ga ne potrebuje in nihče ga ne bi pogrešal, če bi nenadoma izginil. Živi na osamljenem otoku, sam s sabo in svojimi ruskimi knjigami ter slovarji.

Ko se začne družiti z Mari - ravno tako osamljeno osebo, brez prijateljev in družabnega življenja (socialnih omrežij, kot npr. Twitter, takrat še ni bilo:), se pokaže kot izredno prijazen in vljuden človek. Neskončno je hvaležen za znanstvo z njo. Piše ji poetična, ljubeznivosti polna in skrajno ganljiva pisma. Ko skupaj obiščeta zabaviščni park in jesta sladoled, je prikupno neroden in zmeden. Ne znajde se najbolje, a v Marini družbi uživa z vso svojo dušo in zelo se boji tega, da bi jo izgubil.

A to je le ena plat Prevajalčeve osebnosti. 

Kakor ima dve plati tudi Marina podoba. Ena je tista, ki je za njeno oblastno mamo - podoba ubogljivega in spodobnega dekleta, podoba, ki se ohranja s pomočjo Marine inteligence, pretkanosti, iznajdljivosti in seveda tudi laži; druga je za Prevajalca - tistega z otoka. 

Kajti kadar je Prevajalec v svoji hiši na samotnem otoku, se iz dobrodušnega starejšega moškega spremeni v nekaj povsem drugega - sadista, ki pri svojih grozljivih dejanjih ne pozna meja. In, ja, izkaže se, da je Mari mazohistka, ki se idealno prilega vzorcu nasilja svojega več kot pol stoletja starejšega ljubimca. Kaj Prevajalec počne z Mari in kaj ta z užitkom prenaša in celo hrepeni po tem, si normalno človeško bitje težko predstavlja. Yoko Ogawa vse natančno in zelo nazorno opiše. Ponižanja in bolečine so vsaj tako velike, če ne še večje, kot tiste iz Zgodbe o O. 

Naj omenim samo eno, najbolj nedolžno. Prevajalec nekoč Mari ukaže, naj mu zamenja nogavice na nogah in pri tem uporablja samo usta. Mari - gola, kot je vedno ob takšnih seansah, v strahu, da ne bo obrcana, po vseh štirih steče v spalnico in potem z usti odpira predale v omari ter z glavo išče nogavice. Ko jih najde, jih potem previdno in z vso skrbnostjo - samo z ustnicami, zobmi in jezikom nekako spravi preko prstov, narta in pete na Prevajalčevo golen vse tja do kolena. A brez skrbi in zgražanja! Njegove prepotene noge so zelo čiste in nohti kratko pristriženi, dlačice na prstih pa med ljubkovanjem prijetno ščemijo;)

Tako sem to potem brala in se čudila, kako je mogoče o spolnem nasilju pisati poetično in lirično, kako ostarelega pohotneža ne morem enostavno sovražiti, kajti pravzaprav se mi je v resnici smilil in celo razumela sem ga. Njegova dejanja so bila obupen krik k prepoznavnosti in temu, da ga vsaj nekdo nikoli ne bi pozabil.

Ko se proti koncu romana naenkrat in povsem nepričakovano pojavi Prevajalčev nečak - postaven mlad fant, nekaj let starejši od Mari, se mi je zazdelo, da bo Mari vendarle našla neko običajnejšo pot v spolno življenje kot to, ki jo je živela s Prevajalcem. A ob teh pričakovanjih sem pač pozabila na tisto najpomembnejše, kar ohranja takšne sado-mazohistične odnose. Mari tega odnosa, pa naj bo še tako čuden in celo življenjsko nevaren, enostavno (in v nasprotju z mano, tukaj navzočo kot bralko) sploh ni želela prekiniti.

No, konec romana je vseeno genialen! Več ne želim napisati. Zelo mi je bil všeč.

Kakor mi je bila - na splošno gledano - všeč tudi knjiga kot celota. Umetnost je na tako genialen način v eni sami zgodbi povezati nasilje z ljubeznijo in lepoto ter tako pretanjeno osvetliti povsem nasprotne plati enega samega človeškega življenja. Osamljenega človeškega življenja.
Tako grozljivo lepo je, da zastane dih. Kakor zastane dih v grlu, ki ga stiska svileni šal.

★★★★☆

Yoko Ogawa
(vir: Twitter)