Marlen Haushofer: Stena

Na mojem literarnem koledarju je bila prejšnji teden predstavljena avstrijska pisateljica Marlen Haushofer. To bi bilo pravzaprav za pričakovati, saj je leto 2020 pisateljičino jubilejno leto. Prejšnjo soboto smo namreč zabeležili 100-letnico njenega rojstva, tri tedne pred tem pa še 50-letnico njene smrti. Vendar pa pri založbi Aufbau ob izbiranju pisateljev in pisateljic za koledar še niso mogli predvidevati, kako pomenljiva bo uvrstitev Marlen Haushofer v enega od aprilskih tednov njihovega koledarja za leto 2020. Zdaj je namreč čas, ko velika večina Evrope tiči v izolaciji in samoti - najbolj znan in najpomembnejši roman Marlen Haushofer, Stena, pa se vrti ravno okrog teh dveh stvari in je tako še kako aktualen. A podobnosti z zdajšnjim trenutkom s tem še ni konec. V obeh primerih - tako v romanu kot tudi v našem resničnem življenju, imamo opravka še s katastrofo, ki življenje ljudi obrne na glavo. Mi imamo covid-19, prvoosebna pripovedovalka v romanu pa ima Steno. Tako je namreč poimenovala nevidno pregrado, ki je nenadoma zrasla pred njo in jo ločila od ostalega sveta.

Ženska pri nekaj čez štiridesetih skupaj s svojo sestrično in njenim možem prispe na nekajdnevni oddih v lovsko kočo nekje v hribih. Njena gostitelja še isti večer odideta na obisk v bližnjo vas, a se od tam več ne vneta. Ko se naslednje jutro še sama odpravi v vas, da bi ju poiskala, ji pot preseka nevidna in neprehodna pregrada. Ko jo natančneje razišče in označi, ugotovi, da je zaradi nje odrezana od ostalega sveta, izolirana na sicer precej velikem, a nenaseljenem ozemlju v hribih. Resničnih mej Stene in ozemlja, na katerem se lahko giba, ne more določiti. Kako in zakaj je Stena nastala, ne ve. Lahko pa predvideva, da je to nekakšno skrivno orožje ene izmed svetovnih vojaških velesil. Z določenih razglednih točk si lahko skozi steno, ki je popolnoma prosojna, ogleda svet na drugi strani. Pogled ni preveč ohrabrujoč. Na prvi pogled se sicer zdi vse povsem normalno - polja zelenijo, gozdovi šumijo, sonce sije in hiše stojijo nepoškodovane - a vse je zapuščeno. Nikjer ni videti živega človeka ali živali, pač pa le njihove okamnele ostanke - kot bi opazovali ostanke ljudi izkopane v Pompejih. Prvoosebna pripovedovalka tako sploh nima velike želje, da bi odšla v svet na oni strani Stene in ostane v svojem izoliranem svetu - sama. Družbo ji delajo le pes, mačka in krava, ki so se po spletu okoliščin tudi znašli na tej strani Stene.

Knjigo lahko berete kot Robinsona Crusoe-ja ali pa kot roman Julesa Verna, Skrivnostni otok. Tako kot v teh dveh knjigah gre tudi v romanu Stena v prvi vrsti za preživetje. Glavna junakinja knjige mora s pomočjo stvari, ki so ostale v lovski koči, dobrinami, ki jih nudi okolica, predvsem pa s svojim razumom in spretnostjo, preživeti sebe in živali, ki so ji prepuščene v oskrbo. Njeno življenje ni nikakršna idila v stilu "vrnimo se k naravi", ampak je eno samo garanje. Treba je saditi krompir in fižol, treba je kositi seno, molzti kravo in pospravljati hlev. Včasih je potrebno na lov po divjad ali ujeti postrv v potoku. Treba je žagati in sekati les za kurjavo. Roke postanejo ožuljene, koža potemnela od sonca, sklepi in mišice bolijo. Ves ta vsakodnevni boj za preživetje in skrbi, ki so povezane s tem, so opisane izredno nazorno in z njimi lahko dobimo tudi predstavo, kako je še pred le nekaj desetletji izgledalo težaško življenje kmetov.

A težko fizično delo ni bilo tisto najhujše, kar je doletelo glavno junakinjo romana. Precej težje kot trdo kmečko delo, je bilo psihično vzdržati. Zakaj si ne enostavno vzeti življenja in si s tem prihraniti trpljenje? se je včasih spraševala. Temne misli so bile najhujše v zgodnjih jutranjih urah. Dejstvo, ki ji je pomagalo, da ni obupala, je bila skrb za njene živali. Zaradi njih je vztrajala, kajti vedela je, da so brez nje zapisane smrti. Knjiga Marlen Haushofer je tako tudi čudovita pripoved o ljubezni med človekom in živalmi ter njihovi medsebojni povezanosti. Enkratno so prikazani različni značaji - če smem tako napisati, psa in mačke; obnašanje krave, njihova podobnost, pa tudi drugačnost v primerjavi z ljudmi. Deli knjige, kjer imajo živali glavno vlogo (in to so najobsežnejši deli knjige) so najlepši odlomki knjige.

Knjiga je pisana kot poročilo, ki ga pripovedovalka piše med tretjo zimo, ki jo preživlja v izolaciji. Takrat je že izgubila upanje, da bo nekdo prišel in jo rešil - četudi bi bil to zmagovalec neke vojne, ki je za svoje orožje uporabil Steno. Ne piše iz veselja do pisanja, tudi ne zato, da bi njeno pisanje nekoč nekdo bral, ampak iz nuje, da je razum ne bi popolnoma zapustil. Natančno in kronološko opisuje posamezne dneve in mesece svoje samote, ob tem pa včasih zaide tudi v globoka premišljevanja o smislu življenja, smrti in življenju, rasti in odmiranju, ljubezni. Povsem iskrena je, kajti zdaj ni več potrebe, tako kot je bilo to v času pred katastrofo, da bi sebi in drugim lagala in se pretvarjala. Čas v minutah in urah ni več pomemben; pomembni so le letni časi. Ko tako piše, ugotavlja, da se je povsem spremenila in postala povsem druga ženska - drugačna je od tiste pred katastrofo, drugačna je od tiste z začetka osamitve. Zaradi teh sprememb, ki jih je zasledila v sebi, tudi preneha delati daljnosežne načrte in se osvobodi skrbi glede prihodnosti. To, da ji bo nekoč zmanjkalo svetlobe (sveče enkrat pogorijo) in streliva za puško, je ne straši več. Bo že nekako. Znašla se bo in postopala trenutku primerno. In prav mogoče je, da bo takrat spet čisto drugačna ženska kot v tem trenutku in so zato vsa predvidevanja in načrti, ki bi jih delala zdaj, brez pomena. 

Knjiga je pisana izredno zanimivo. Čeprav je potek dogajanja kronološki, si pisateljica pogosto dovoli, da pogleda nekoliko v prihodnost in nam zaupa kakšno skrivnost, ki bi jo sicer smeli izvedeti šele na naslednjih straneh knjige. To je zelo dobrodošlo in povečuje napetost pripovedi. Tako na primer izvemo, da se bodo pojavile nove živali, ki bodo mladiči tistih prvih treh (Kako je to mogoče?) in da bodo nekatere od živali poginile (Kako le in kdaj se bo to zgodilo?) Prav tako pa lahko predvidevamo, da se bo proti koncu pripovedi zgodilo nekaj izredno tragičnega. Ki pa se bo razrešilo tako jasno in odločno, da bodo zadovoljne tudi najzahtevnejše feministke današnjega časa. No, tega zadnjega se ne more predvideti in je en majhen spojlerček;)

Roman Marlen Haushofer, Stena, ni samo nekakšna robinzijada. Prav tako je mnogo več kot le feministični roman o ženski, ki si je izborila svobodo in novo življenje. Je roman o bistvenih in najpomembnejših stvareh v življenju, ki se razjasnijo šele takrat, ko nas doleti nekaj hudega in povsem nepričakovanega ter nam popolnoma spremeni življenje.

★★★★☆