Mojca Širok: Pogodba

Pogodba z naslova knjige je pogodba s hudičem - pogodba, ki jo vodilni italijanski politiki in odvetniki sklenejo s sicilijansko mafijo. Že res, da je bil mafiji pred približno dvajsetimi leti zadan hud udarec, ki jo je spravil na kolena, vendar je še zdaleč ni pokončal. Mafija ponovno dviga svojo glavo - še več, njena moč se je razširila celo v samo prestolnico države, v Rim. Terja, kar ji je bilo obljubljeno in ne dovoli, da se brska po preteklosti.
Tako v kriminalnem romanu Mojce Širok, Pogodba.

Osebe, ki nastopajo v romanu, so že imele pomembno vlogo v protimafijskem boju pred dvajsetimi leti. Ta boj je vsakega od njih zaznamoval na poseben način; najbolj tragično vsekakor policijskega komisarja Emanuela Rubina in novinarko Flaminio Lorenzi Vendramin. Čeprav sta bila oba osrednji in pomembni osebi, ki sta v odločilni vlogi pripomogli k porazu mafije v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, je bilo njuno nadaljnje življenje ena sama polomija. Ko vstopimo v roman, sta oba psihični razvalini in alkoholika z neurejenim zasebnim življenjem ter navzdol usmerjeno poklicno kariero.

Ko se zgodijo novi umori (grozljivi, da zaledeni kri v žilah), ki kažejo na vpletenost mafije, se spet znajdeta v središču dogajanja, ki ga oba dobro poznata. A tokrat vse kaže na to, da nekdo ne želi, da bi sodelovala v raziskovanju umorov in v medijskem poročanju o njih.

Obstaja še tretja od glavnih oseb romana - nekdanji novinar, zdaj pa zunanji minister Paolo Rinaldi. Ta je nekoliko bolj zapletena pojava. Vse kaže, da jo je ob dogodkih izpred dvajsetih let precej bolje odnesel kot zgoraj omenjena, a tako se zdi samo na zunaj. Paolo v romanu doživi precejšen razvoj (od slabega k dobremu), ki pa je zaradi tega, ker se dogajanje v romanu razteza samo preko treh dni, malce neverjeten.

Sporočilo romana je grozljivo. Tisti, ki imajo moč, lahko storijo vse. Da za seboj zabrišejo sledi, so zmožni vsega. Umorijo tiste, ki bi jih lahko ogrozili - vsako pričo, skesanca ali policaja. S pomočjo pravih ljudi na pravih mestih v različnih medijskih hišah pa lahko vplivajo tudi na to, kako je določen dogodek predstavljen ljudem - javno mnenje speljejo tja, kamor želijo.

Mojca Širok je novinarka, ki sodobno medijsko pokrajino zelo dobro pozna. Ve, kakšen položaj imajo v njej novinarji, uredniki in kakšnega njihovi botri. Kot dopisnica iz Rima pa dobro pozna tudi italijansko politiko. Tudi mafijo. To svoje znanje je spet izredno dobro unovčila. Nastalo je njeno prvo leposlovno delo - odličen kriminalni roman, ki je, čeprav se dogaja v Italiji, tudi za slovenskega bralca zelo zanimiv. 

No, ena majhna povezanost romana s Slovenijo vseeno obstaja. Policijski komisar Rubino je namreč potomec Italijanov iz slovenske Istre, ki so po drugi svetovni vojni bežali iz Titove Jugoslavije in v svojem stanovanju ima zmahan kavč, ki je bil nekoč glavna atrakcija v predsobi pisarne vplivnega jugoslovanskega komunističnega direktorja:)

Tema zlizanosti kriminala z oblastjo in mediji je pa tako ali tako univerzalna. Na žalost.

Pisati o italijanski mafiji slovenskemu bralcu je po mojem mnenju sila težko delo. Prav hitro bi se lahko zgodilo, da bi zgodba postala preveč zapletena in nerazumljiva. Ne v tem romanu. K jasnosti in razumljivosti dogajanja, ki mu je prav lahko in prijetno slediti, pripomorejo tudi odlomki časopisnih člankov (nekateri izmed njih so čisto pravi in jih je pisateljica v resnici napisala, za določene medijske hiše), ki poročajo o umorih in dogodkih povezanih z mafijo izpred dvajset let.

K napetosti romana pa ne pripomore le kriminalistična zgodba, ampak tudi osebne zgodbe glavnih nastopajočih. Medsebojno povezane so; tisto pa, kar je pred dvajsetimi leti tako usodno povezalo in spet razvezalo Emanuela in Flaminio, ostaja skrivnost vse do konca knjige in s svojo nedorečenostjo buri bralčevo radovednost.

Ne vem natančno, kako naj opišem tisto, kar mi je bilo v romanu Mojce Širok, Pogodba, najbolj všeč. Gre za nekakšno sočnost - sočni stil pisanja (Živel je v prestolnici dobre hrane, a je jedel kot podgane ob reki), sočne osebe, ki reagirajo impulzivno ter strastno in sočno zgodbo, ki me je z veliko lahkoto prenesla v tujo, a vendar tudi tako domačo deželo presenetljivih, a ob enem grozljivo pričakovanih dogodkov in dejanj. Ozračje romana je enkratno in ravno pravšnje za kriminalni roman o italijanski mafiji.

Navdušil me je konec, ki je v skladu s potekom zgodbe in všeč mi je, da je ob zaključku romana novinarka tista, ki bo sprejela usodno odločitev. Tisto namreč, ali bodo ljudje izvedeli resnico ali pa bo ta ostala zakopana pod balastom medijskih manipulacij, kot se sicer tako rado zgodi. 

★★★★☆

Mojca Širok
(vir: Wikipedia)

Širok, Mojca

Pogodba: kriminalni roman

Ljubljana, Mladinska knjiga, 2018, Modra ptica

341 strani 

ISBN 978 961 01 5160 9

P.S. Roman je prejel nagrado Modra ptica in je bil med ožjimi finalisti za kresnika 2019