Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (tretji zvezek)

Napoleon je na otoku Sv. Helene, v tihi samoti,  kjer je obetal, da posveti svoje brezdelje razlagi velikih dejanj, ki jih je izvršil, pisal:

Vojna z Rusijo bi bila morala biti najbolj ljudska vojna novega veka. Bila je vojna zdrave pameti in resničnih koristi, vojna za mir in varnost vseh; bila je čisto miroljubna in konzervativna. Šlo je za veliko stvar, za konec slučajnosti in za pričetek varnosti. Novo obzorje, nova dela bi se odprla, polna blaginje in uspevanja za vse. Evropski sestav je bil ustanovljen; vprašanje je bilo samo še, kako naj ga uredimo. [...] Evropa bi bila na ta način kmalu postala en narod; vsak bi lahko potoval koderkoli, pa bi bil vendar povsod v skupni domovini. Zahteval bi bil za vsakogar prosto plovbo po vseh rekah in skupnost mórij ter dosegel, da bi se stalne vojske poslej skrčile v telesne straže za vladarje....

Še en, ki si je domišljal, da lahko z vojno ustvari boljši svet, in to celo nekaj takega, kar imamo danes - Evropsko unijo. Gromozansko število mrtvih, ki ga je terjala vojna z Rusijo - ta je skupaj na Napoleonovi in ruski strani presegla 1 000 000(!) ljudi, ga ni ganilo. Po njegovem mnenju so bile ob veličini zgoraj omenjenih ciljev človeške žrtve nujne in nepomembne.

Tretji zvezek Tolstojevega romana Vojna in mir opisuje Napoleonov pohod v Moskvo. Tolstoj je ta pohod natančno preučil. Prebral je mnoge zgodovinske knjige in spomine udeležencev vojne. Tekom romana si ne pusti vzeti veselja, da o svojih razmišljanjih ne poduči tudi bralca. Kar je sila zanimivo. Res.
Tolstoj tako večkrat zapiše: Zgodovinarji o tem in tem (kakšnem dogodku na poti Napoleona v Moskvo in nazaj) menijo to in to, ter na nato doda, vendar to ne drži. Svojo trditev potem natančno argumentira - lahko tudi z matematiko diferencialov in integralov.

Primerilo se je, da so ravno v času, ko sem brala Vojno in mir na meni ljubem televizijskem kanalu Viasat History predvajali zelo zanimivo in dobro pripravljeno dokumentarno oddajo v dveh delih o Napoleonovem pohodu v Moskvo. Svoja mnenja o pohodu so podajali tako francoski kot ruski zgodovinarji. Ob gledanju oddaje sem se prepričala, da zgodovinarji na Napoleonovo vojno z Rusijo še vedno gledajo tako, kot so na dogodke gledali zgodovinarji v Tolstojevem času. In da se še vedno - vsaj v nekaterih pogledih, motijo. Kakorkoli namreč preobračam - mnoge Tolstojeve razlage poteka dogodkov se mi zdijo verjetnejše in bolj logične kot uradne zgodovinske razlage.

Na primer:

• Po uradni zgodovinski razlagi naj bi Rusi Napoleonovo vojsko načrtno zvabili globoko v Rusijo z namenom, da jo oslabijo, zadržijo na ruskem ozemlju in jo nato prisilijo, da se v zimskem času začne vračati nazaj v Evropo. Ni res! Tako je le naneslo. Ruska vojska se je bila prisiljena umikati pred napredujočo Napoleonovo armado, ki je bila premočna za razdeljeno rusko vojsko - takrat še brez enega vrhovnega poveljnika. Ruska vojska se ni načrtno izogibala spopadu z Napoleonov, pač pa je to morala storiti, če ni želela biti premagana.

• Rusi so načrtno spraznili Moskvo in mesto prepustili Napoleonu. Ni res! Slavni ruski poveljnik Kutuzov je še dan pred uradnim umikom trdil, da mesta ne bodo prepustili sovražniku. Uradne oblasti v Moskvi so do zadnjega verjele, da bo Moskva ostala v ruskih rokah in zato niso uspele v pravem času poskrbeti za evakuacijo ljudi in državnega premoženja. Ljudje, ki so zapustili Moskvo, so to storili na lastno pest in po lastni presoji - ker so imeli prave informacije in so bili dovolj bogati, da si so to lahko privoščili.
• Francoski zgodovinarji trdijo, da so zapuščeno Moskvo zažgali Rusi sami, ruski zgodovinarji pa dopuščajo možnost, da so to storili Napoleonovi vojaki. Nič od tega ni res! S tem, ko je Tolstoj v svojem romanu kritiziral ti dve mnenji uradnih zgodovinarjev, je dokončno pridobil moje zaupanje. Od takrat dalje sem mu verjela vse, kar je napisal in nisem bila prav nič naveličana tega, da me ves čas nekaj poučuje. Tolstoj namreč trdi, da za požare, ki so po prihodu Napoleona v mesto, izbruhnili po Moskvi, ni potrebno iskati namernih požigalcev:

Moskva je pogorela zaradi tega, ker je bila postavljena v razmere, v kakršnih mora pogoreti vsako leseno mesto, ne glede na to, ali je v tem mestu sto trideset slabih brizgalnic ali ne. Moskva je morala pogoreti zaradi tega, ker so jo prebivalci zapustili, takisto neogibno, kakor mora zagoreti kup skobljencev, ki bodo nekaj dni zaporedoma nanj padale iskre. [...] Moskva se je vnela od pip, od kuhinj, od stražnih ognjev, od zanikrnosti tujih vojakov, teh prebivalcev, ki niso bili sami lastniki hiš.

A pustimo zanimiva zgodovinska razpravljanja! Preveč jih je. Natančno opisane bitke pri Borodinu, ki zavzema kar velik kos tretjega zvezka knjige, še omenila ne bom. Tam sta glavna nastopajoča vrhovna vojaška poveljnika Napoleon na francoski in Kutuzov na ruski strani. O njiju zvemo vse. Tudi to, da je med potekom bitke Kutuzov zadremal, Napoleona pa je mučil nahod.

Enkratno zna Tolstoj uporabljati tudi primere. Tako izpraznjeno Moskvo primerja s panjem brez matice, Napoleonovo armado po bitki pri Borodinu pa kot ranjeno zver, ki je še v naletu (in tako zavzame Moskvo), a so njene rane tako hude, da ne bo preživela (morala bo priznati rusko premoč in se poražena ter zdesetkana vrniti v Francijo).

A Vojna in mir je venderle roman, kjer so zgodba in osebe pomembnejši od zgodovinskih dogodkov. V tretjem delu se našim junakom, ki so nam zdaj, po 819-ih prebranih straneh, že prirastli k srcu, zgodi nekaj pomembnih stvari.

Nataša se kesa svoje neumne poteze. Namesto na plese zahaja v cerkev in moli. Nič več se ne smeje. Pa vendar... Od prejšnjih branj romana mi je ostalo v spominu, da ta njena "bolezen" kar traja in traja, in to skoraj vse do epiloga. Pa sem na svoje veliko veselje ugotovila, da sploh ni tako! Nataša dokaj hitro prebrodi nesrečni pripetljaj. Dejanje globoko v sebi predela in živi naprej. Nekaj takega je pri mladem, radoživem in energije polnem dekletu veliko bolj verjetno kot zagrenjenost in obžalovanje, ki trajata in trajata. Nataša sicer ni več tista živahna Nataša iz preteklosti, je pa zato zdaj bolj odrasla, manj naivna, predvsem pa močnejša. S svojo preteklostjo pa popolnoma poračuna pozneje, ko se ponovno sreča s knezom Andrejem, ki je (spet) smrtno ranjen. Eden najganljivejših odlomkov celotnega romana:)

Nikolaj in Marja,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

V tretjem zvezku se srečata tudi grof Nikolaj Rostov in knežna Marja Bolkonska. Srečanje je skoraj pravljično. Nikolaj kot kakšen princ na belem konju reši Marjo iz rok puntarskih kmetov, ki ji ne pustijo, da bi pred bližajočo se Napoleonovo vojsko pobegnila s svojega posestva. Eden najbolj romantičnih odlomkov celotnega romana:)

A mesto glavnega junaka v tem tretjem delu romana nedvomno pripada Pierru. Vse bolj postaja jasno, da je Pierre tisti, ki ima osrednjo vlogo v romanu. V začetnih delih knjige se je zadrževal v senci precej bolj markantnega, pozornost vzbujajočega in vsekakor tudi junaškega kneza Andreja - njegovega najboljšega prijatelja, zdaj pa vse bolj postaja občudovanja vreden junak. Zdi se, da bo vsak čas izgubil svojo nerodnost, postal samozavesten, se pomiril sam s seboj in ugotovil, kaj je njegovo poslanstvo.

Kar nekaj nastopajočih v tem tretjem delu knjiga ugotovi, kaj je tisto najpomembnejše v življenju. Soočanje z vojno in njenimi posledicami pripomore k temu, da se stvari hitreje razjasnijo. Iz Tolstojeve pripovedi izhaja, da sta v življenju najpomembnejša ljubezen in sočutje. Pierre je že čisto blizu tega spoznanja. Andrej se zave tega, ko po borodinski bitki na sosednji kirurški mizi zagleda moškega, ki ga od vseh ljudi na svetu najbolj sovraži, a v tistem trenutku čuti do njega samo sočutje in ljubezen.

Če sta Pierre in  Andrej do teh ugotovitev prišla po težki poti, sta pa Nataši ljubezen in sočutje nekako že vcepljena v dušo in duha.
Ko Rostovi pred Napoleonom bežijo iz Moskve s seboj odnašajo tudi svoje premoženje. Na razpolago imajo le trideset vozov in natančno morajo izbirati, kaj bodo vzeli s seboj in kaj bodo pustili roparskim hordam, ki bodo zasedle Moskvo. Za Rostove je še posebno pomembno, da s seboj vzamejo čim več, saj se je njihovo finančno stanje v zadnjih letih zelo poslabšalo. Tega se vsi zavedajo - tudi Nataša.
A vendar je Nataša tista, ki poskrbi, da se z družinskim premoženjem natovorjeni vozovi ponovno začnejo raztovarjati in se namesto za prevažanje dragocenega kristala in umetniških slik uporabijo za prevoz ranjencev iz borodinske bitke. Kdo bi v današnjem času postopal tako, kot je postopala Nataša in kdo tako, kot se je namenila narediti njena mama, grofinja Rostova? Ta je menila, da njihovi vozovi ob tako številnih ranjencih ne pomenijo nič - še vedno bo namreč večina ranjenih ostala na milost in ne milost prepuščena prihajajočim Francozom, sami pa bodo tako ostali brez prepotrebnega premoženja, ki je nujno za prihodnost otrok. Hja, priznati moramo, da se ne moti...

Tretji zvezek romana Vojna in mir se konča v trenutku, ko Pierre iz enega izmed požarov rešuje triletno deklico; francoska vojaška patrulja pa ga aretira, ker meni, da je eden izmed požigalcev Moskve.
Na začetku četrtega - zadnjega zvezka romana, se dogajanje seli v Peterburg, kjer v salonu Ane Pavlovne Schererjeve - daleč od vojne, sproščeno razpravljajo o dogajanju v Moskvi in kolebajo od takšnega k drugačnemu mnenju - kakor pač trenutno kaže, da je najprimernejše.

Napoleon,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

==============================================

Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

prav kmalu pa tudi:

• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)