Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (drugi zvezek)

Vojna in mir. Drugi del tega obsežnega Tolstojevega romana se dogaja v času miru.
Rusija in Francija sta namreč v juliju 1807 podpisali Tilzitski mir. Ruski car Aleksander in francoski cesar Napoleon sta naenkrat postala velika prijatelja in zaveznika. Pojavile so se upodobitve, ki ju kažejo, kako se objemata. V najvišjih salonih peterburške aristokracije so bili francoski plemiči spet zelo zaželeni gostje.

Tolstoj v svojem romanu Vojna in mir vedno poskrbi, da so vsi pomembni zgodovinski trenutki tistega časa natančno opisani. V ta namen je eden izmed njegovih junakov vedno (tiha) priča takšnih prelomnih dogodkov. Tokrat je to Boris Drubeckoj, ki opazuje Aleksandrovo in Napoleonovo srečanje v Tilzitu. Dogodek je potekal na splavu na reki Nemen. Borisu ne uide niti najmanjša malenkost srečanja. Opazi, na primer, da  je bil Napoleon tisti, ki je prvi pristal ob splavu, z urnimi koraki krenil naprej in sprejel Aleksandra ter mu podal roko. Boris - izredno ambiciozen mladenič, se je namreč povzpel v višje kroge in je vedel, kako pomembno je, da si zapomni (in zapiše) vse, kar je opazil ob tem zgodovinskem dogodku. Pomagalo mu bo, da se povzpne v še višje kroge. Na ljubezen do Nataše je že povsem pozabil. Začel se je ozirati po bogati nevesti.

V Tilzitu je bil v času srečanja cesarjev tudi Nikolaj Rostov, a on je drugače gledal na dogodek kot Boris. Ob pogledu na prijateljstvo med Aleksandrom in Napoleonom se mu je v glavi vršilo mučno delo, ki ga nikakor ni mogel dokončati. Poln grozljivih spominov na bitko s Francozi pri Slavkovem, se je spraševal:  "Čemu potem odtrgane roke in noge in ubiti ljudje?" 

A kot piše Tolstoj: Življenje - pravo življenje ljudi s svojimi bistvenimi zanimanji zdravja, bolezni, dela in počitka in s svojimi zanimanji misli, znanosti, poezije, glasbe, ljubezni, prijateljstva, sovraštva in strasti, je šlo medtem svojo navadno pot, neodvisno od političnega prijateljstva ali sovraštva z Napoleonom Bonapartom.

Pierre, grof Bezuhov, je kljub bogastvu, imenitnemu položaju v družbi in ženi, ki velja za najlepšo v Rusiji, nesrečen. Pestijo ga eksistencialna vprašanja kot so: Kaj je zlo in kaj je dobro? Kaj je treba ljubiti, kaj sovražiti? Čemu moramo živeti, in kaj sem jaz? Kaj je življenje, kaj je smrt? Kakšna moč vlada vsemu?  Edini odgovor, ki ga je uspel najti je bil nelogičen in se pravzaprav sploh ni prilegal. Ta odgovor je bil: "Kadar umreš, bo vse končano. Kadar umreš, zveš vse ali pa nehaš vpraševati." Pa tudi umreti je bilo strašno.
Pierre je kmalu po tem spraševanju doživel svoje prerojenje. Vstopil je med prostozidarje. Ob novih bratih je - vsaj za nekaj časa, dobil voljo za življenje in zaupanje v dobro.
Če vas prostozidarstvo zanima, je ta knjiga idealna, da izveste, kakšni obredi potekajo ob vstopu v to strogo zaprto druščino in kašna so vodila ter cilji tega gibanja. Zanima me, če kaj takšnega velja tudi pri dandanašnjih prostozidarjih.

Knez Andrej Bolkonski je po vojnih izkušnjah pri Slavkovem in družinski tragediji razvil drugačno življenjsko filozofijo. Pravi: Samo dvoje poznam v življenju, kar je resnično zlo: slaba vest in bolezen. In ni je sreče mimo odsotnosti tega zla. Živeti zase in se ogibati tega dvojnega zla - v tem je zdaj vsa moja modrost.
Knez Andrej se tega vodila trdno drži in živi odmaknjeno na svojem posestvu. Vendar pa prav kmalu tudi ugotovi, da takšno (sebično) življenje, osredotočeno le nanj samega, ni dobro. Vrne se v družbo in s pisanjem zakonov pomaga carju Aleksandru pri reformaciji Rusije, ki je bila na začetku 19. stoletja še na stopnji fevdalizma.

Vendar pa višek dogajanja v drugem zvezku romana Vojna in mir niso življenjska razglabljanja Pierra, Andreja, tudi Nikolaja; višek drame so dogodki povezani z Natašo Rostovo.

Nataša in Andrej na carjevem plesu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir:BBC)

Nataša je dorasla v leta, pri katerih gre lahko dekle prvič na ples. Na plesu, posvečenem carju, so se zbrali vsi, ki so takrat v Rusiji, kaj pomenili. Natašin debút  je bil izvrsten! S svojo očarljivostjo je zbudila pozornost mnogih. Plesala je ves večer. Tolstoj - mojster realizma, je čudovito predstavil občutja mladega dekleta, ki gre prvič v družbo - njene strahove in njena pričakovanja, tudi veselje in srečo ter solzne oči.
Posledica tega plesa je bila zaroka med knezom Andrejem in Natašo. Zakaj je knez naenkrat prost in eden najbolj zaželenih ženinov v Rusiji, ne bom povedala. A lahko uganete.

Ženitve sina z Natašo Rostovo pa ni bil prav nič vesel Andrejev oče knez Nikolaj. Po burnih pogovorih sta se oče in sin na koncu le pogodila, da se poroka prestavi za eno leto. Če bosta ženin in nevesta po enoletni zaroki še vedno pripravljena na skupno življenje, bosta dobila tudi blagoslov kneza Nikolaja.

Napaka, napaka in še enkrat napaka! Zaradi odložene poroke je bilo vse še slabše. Knez Andrej je za eno leto odpotoval v tujino, daleč stran od Nataše - da si popravi zdravje in da najde vzgojitelja za svojega sina. Oče Nikolaj ni bil ob minevanju mesecev prav nič bolj naklonjen poroki, kot je bil na začetku. Nataša pa je zdolgočasena in obupana ginevala v svoji ljubezni in pričakovanju Andrejeve vrnitve.

In Nataši se je zgodilo, kar se rado zgodi tako mladim in neizkušenim dekletom - da verjamejo prijaznim besedam prvega lepotca in zapeljivca, ki jim prekriža pot. Anatol Kuragin pravi: "J'adore les petites filles (Mlada dekletca obožujem): te so kar précej zmešane."
Nataša naredi napako, ki ji bo zaznamovala vse nadaljnje življenje.
Spominjam se, da se mi ob prejšnjih branjih romana Vojna in mir, ta napaka ni zdela ne vem kako huda. Z današnjega časovnega vidika, ko partnerji varajo drug drugega, a kljub temu še vedno ostajajo skupaj, še manj. A zdaj se mi vse bolj dozdeva, da dogodek le ni bil tako zelo nedolžen, kot se zdi. Natašina naivnost in neizkušenost gor ali dol.

Ko sem pisala o dogajanju v prvem zvezku romana, sem napisala, da pogrešam dogodke iz življenja preprostih kmečkih ljudi. No, v drugem zvezku imamo kar nekaj prizorov, ki se dogajajo na podeželju in med podeželani. Tako Pierre kot Andrej se trudita izboljšati življenjske razmere svojih tlačanov. Lepo. A kaj, ko je kmečko življenje v romanu predstavljeno kar preveč idealizirano.

Oh, še o mnogih drugih zanimivih stvareh bi lahko pisala:)
Recimo o hrastu zgodaj spomladi, od katerega Andrej ne more in ne more odmakniti pogleda, saj mu je tako zelo podoben.
Lahko bi pisala tudi o enkratno in izredno prepričljivo orisanem ostarelem in vse bolj dementnem knezu Nikolaju Bolkonskem, ki je postajal z vsakim dnem bolj siten, zbadljiv in zoprn. Vsa hudobija in starčevska zloba pa je bila vedno znova usmerjena proti eni sami osebi, tisti, ki jo imel najraje - proti hčeri Marji. In še in še...
Enkrat bo treba kaj napisati tudi o Sonji. Zanjo vedno zmanjka časa:(

V drugem delu romana Vojna in mir se je Tolstoj posvetil predstavitvi različnih svetovnih nazorov svojih (moških) junakov. Nekje sem prebrala, da si je vedno želel biti takšen kot je knez Andrej, a se je izkazalo, da je po mišljenju in dejanjih veliko bolj podoben Pierru. Ko pa je ostarel, je menda vse bolj postajal tak kot knez Nikolaj Bolkonski.
Glavna odlika drugega zvezka romana pa je po mojem mnenju kljub vsemu ljubezenska drama, ki se odvija na Natašinih plečih in je tako realistično predstavljena, brezčasna in univerzalna, da ob njej  tudi današnjemu bralcu zastaja sapa. Ko sem brala ta odlomek in seveda že od prej vedela, kaj se bo zgodilo, si vseeno nisem mogla pomagati, da ne bi ponavljala: Ne, Nataša, prosim, nikar ne stori tega.

Cesar Napoleon in car Aleksander
(vir: astolat)

Kako gre naprej v tretjem zvezku romana?
Obdobju miru bo spet sledilo obdobje vojne. Približuje se namreč leto 1812, ko Napoleon in Aleksander ne bosta več prijatelja. Plemiči se bodo začeli izogibati govorjenju v francoščini. Napoleon pa bo s svojo številčno vojsko vkorakal v Rusijo.

===========================
Na hermioninem blogu najdete še:

• Vojna in mir, - in jaz
• Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (prvi zvezek)