Po Katarininih sledeh v Kölnu

Ko je Katarina Poljanec, glavna junakinja Jančarjevega romana Katarina, pav in jezuit, po dolgotrajnem romanju le prispela v Köln, se je znašla na velikem gradbišču - natančneje rečeno, na zapuščenem gradbišču.

Max Hasak: Kölnska katedrala leta 1824
(vir: Wikipedia)

Leta 1757 Kölnska katedrala še ni bila do konca zgrajena. V nebo se je vzpenjal le južni zvonik, nekako je bil pod streho tudi prezbiterij. Ob Katarininem prihodu so dela mirovala. V času vojne in bitk, ki se jih je udeleževal tudi Franc Henrik Windisch - Katarinina mladostna ljubezen, so bila dela na katedrali, ki so se sicer začela že leta 1248, popolnoma prekinjena.
...delo v nebeško slavo je zastalo, ne prvič, že več kot petsto let zastaja in se spet dviguje pod nebo, vse od tistega trinajstega aprila, ko so začeli graditi največje in najlepše svetišče, da bi v njem našle mir kosti Treh modrih,...

Katarina si je na vsak način želela ogledati relikvije Svetih treh kraljev, a jo v napol zgrajeno cerkev niso spustili.

Cerkev Marijinega vnebovzetja
(h.arhiv)

Zaradi tega se je večino časa zadrževala na bližnji Marzellenstraße, kjer se je nahajala cerkev Marijinega vnebovzetja. Cerkev še vedno stoji in je ena redkih baročnih cerkva v Kölnu. Z lahkoto si predstavljam Katarino, kako sedi pred bogatim baročnim oltarjem in premišljuje.
Predstavljam si tudi Simona Lovrenca, kako nekega dne, ko je bil posebno obupan, stopi skozi vrata jezuitskega konvikta, ki je bil neposredno ob cerkvi, kamor je zahajala Katarina.

Ker je bila Katarina vztrajna, se ji je nek večer kljub straži in zaprtim vratom uspelo pritihotapiti v notranjost katedrale. Našla je skrinjo z relikvijami in dosegla, kar si je namenila.

Zlata skrinja z ostanki Sv. treh kraljev, Kölnska katedrala
(h.arhiv)
Se je Katarina dotikala te skrinje?

Čisto mogoče je, da se je Katarina Poljanec, nočna tatica svetosti in blagoslova, v temi približala napačni skrinji. Kdor še ni bil v Kölnski katedrali, lahko skrinjo Treh modrih tudi pri svetlobi prav lahko zamenja z Engelbertovo skrinjo, res je, da sta različnih velikosti, a človek, ki ne ene ne druge še ni videl, tega ne more vedeti,... Vendar pa poznavalci teh reči pravijo, da je pomembno, kaj človek v takem trenutku čuti v srcu, ali lijeta vanj svetloba in toplota? ... topla sreča ji je zalila srce in Katarina, ki ji je še sveti Krištof pri vratih katedrale pomagal, da se je znašla na ulici, ne da bi sama vedela, kako, ima od zdaj razsvetljen, od milosti razžarjen obraz, zdaj bo lahko našla pot domov, na Dobravo,...

Ali pa mogoče te?
Engelbertova skrinja, Kölnska katedrala
(h. arhiv)

Glavnina romarske druščine iz slovenskih krajev je v Köln prišla precej pred Katarino. Ne vemo, kako so oni doživeli Köln. Prav tako ne vemo, ali so - tako kot so se prvotno namenili - svojo pot nadaljevali še do Aachna. Pisatelj in knjiga o tem molčita.

Če so prispeli tudi do Aachna, so lahko opazovali katedralo z mogočnim oktagonom, ki ga je okrog leta 800 zgradil Karel Veliki - začetnik tako francoskih kot nemških kraljev. Pri gradnji se je zgledoval po cerkvi San Vitale v Raveni; zgradba pa je bila več kot 200 let najvišja stavba severno od Alp.

A morebitnih romarjev iz romana Katarina, pav in jezuit ne bi zanimale z marmorjem prekrita tla in stene ali čudovit mozaik na stropu, tudi prestol Karla Velikega ali lestenec Friedricha I. Barbarosse, ne; zanimale bi jih relikvije, tako imenovane Svete tkanine.
Te relikvije, ki niso nič manj kot Marijina porodna srajca in Jezusove prve plenice, so še vedno v cerkvi. Položene so v zlato skrinjo in so samo vsako sedmo leto razstavljene na ogled. Tukaj potem lahko tiči vzrok, zakaj so se slovenski romarji le vsako sedmo leto napotili v Kelmorajn. Samo takrat so namreč lahko na lastne oči videli relikvije. Vodnik, ki nas je vodil po cerkvi je povedal, da, seveda, ne morejo dokazati, če so relikvije pristne, je pa znanstvena preiskava pokazala, da je starost prava.

Notranjost 1200 let(!) starega dela Aachenske katedrale

(h.arhiv) 

posneto s prestola Karla Velikega

Relikvarij s Sv. tkaninami, Aachenska katedrala
(h.arhiv)

Katarina in ostali romarji so se vrnili v Slovenijo.
Mesti Köln in Aachen pa sta po več kot 250-ih letih še vedno obiska vredni.