Carol Shields: Jane Austen, življenje

Na Jane Austen sem pomislila, ko sem brala roman Vojna in mir. Živela je v letih od 1775 do 1817 in je bila tako priča dogodkov, ki so se v burnem obdobju začetka 19. stoletja dogajali v Evropi. Prav gotovo je vedela za Napoleonov pohod v Moskvo. Po vrhu vsega je bila Anglija - njena domovina,  tista, zaradi katere naj bi Napoleon sploh napovedal vojno Rusiji. Rusija namreč ni spoštovala dogovora med Napoleonom ter carjem Aleksandrom in ni prekinila trgovanja z Anglijo, kot je bilo to domenjeno. Takšni dogodki niso mogli iti neopaženo mimo Jane Austen.

A vendar se nisem spomnila, da bi Austenova v svojih romanih kadarkoli omenila karkoli v zvezi z Napoleonovimi vojnami ali karkoli o vpletenosti Anglije v to dogajanje. Da bi to preverila, bi morala ponovno vzeti v roke katero od njenih knjig in jo brati z Napoleonom v mislih. Pa se mi ni dalo.

Kot naročeno pa se je pojavila nova, prijetnejša možnost, da se poučim o tem. Pred kratkim smo dobili literarizirano biografijo Jane Austen, ki jo je napisala Carol Shields. To je prva v slovenščino prevedena knjiga te kanadske pisateljice. Vem, da je Carol Shields pisala zelo dobre romane - enega izmed njih - Larry's Party, sem tudi prebrala in mi je bil prav všeč. Da pa je imela zelo rada tudi Jane Austen - tako zelo, da je napisala njeno biografijo (in se s tem vpisala na dooolg seznam biografov te slavne pisateljice), nisem vedela.

Knjižica Jane Austen, življenje, je ravno pravšnja. Ravno prav dolga je, ravno prav zahtevna je; bere se tekoče in je zanimiva. Idealna je za ljubiteljice Jane Austen, ki so menda gospe srednjih let in ne preveč zahtevne bralke;)

Biografija je pisana  kronološko, od njenega rojstva do smrti; v posameznih (prijetno kratkih) poglavjih pa je izpostavljena še kakšna posebnost iz njenega življenja.

Že na samem začetku romana je ena od teh posebnosti zunanji izgled Jane Austen. Kadar se omenja zunanjost pisateljic, vedno postanem pozorna in kar malo sovražno nastrojeno se postavim na obrambno-napadalne okope, da bi zaklicala: Zunanjost pa res ni pomembna! in Namesto njene zunanjosti raje ocenjujte njene knjige!
Pa me je Carol Shields hitro umirila in prisilila k priznanju, da je bil pri Jane Austen njen zunanji videz še kako pomemben.
Ker ni imela bogate dote, si je pozornost morebitnih snubcev lahko pridobila le s prikupno zunanjostjo. Ker je bila iz stanu nižjega plemstva, je bilo neprimerno, da bi si dohodke povečala z opravljanjem kakšnega poklica. Poroka pa je bila v tistem času za ženske, kot je bila Jane Austen, edina možnost, da si uredijo udobno in kolikor toliko svobodno življenje. Prav tako ni potrebno, da poudarjam, da je bila inteligenca, ki jo je Jane Austen vsekakor imela, pri iskanju ženinov bolj ovira kot prednost. Inteligentno ženo je namreč mož težje nadzoroval. Jane Austen je v Northangerski opatiji napisala: Še zlasti ženska bi morala, če ima smolo, da karkoli ve, to prikriti, kakor najbolje ve in zna. Kakor vemo, se Jane Austen ni nikoli poročila.
Je bila lepa ali ne? Ne vemo. Verjetno ne. A vendar se je ohranila tudi silhueta (glej čudovito naslovnico slovenske izdaje romana), na kateri izgleda prikupna, in njeni oboževalci radi verjamemo, da je bila kljub vsemu lepa ženska.

V knjigi je nato opisan še njen odnos z družino, ki jo je vedno podpirala in spodbujala pri pisateljevanju, tesno razmerje z edino sestro, Cassandro, in njen odnos z dvema pomembnima moškima v njenem življenju (ki nista bila sorodnika). 

Prvi je bil mlad irski študent Tom Lefroy, ki ga je srečala, ko ji je bilo dvajset let. Bil je mlad, prijeten, čeden. Zelo dobro sta se razumela. Z Jane sta se srečala samo nekajkrat, toda videti je, da so ju zabavale enake stvari in da sta imela enak občutek za ironijo. Pogovarjala sta se o literaturi, se spogledovala in plesala. Jane je bila prepričana, da jo bo na naslednjem plesu zasnubil. Pa je ni. Družina Lefroy ga je odstranila iz Janine bližine, kajti za sina so načrtovali ugodnejšo poroko. Nikoli več se nista videla.

Drugi moški je bil Harris Bigg-Wither - dedič Manydown Parka, dokaj sramežljiv enaindvajsetletni mladenič s podrsavajočo hojo in hudim jecljanjem, povrh vsega pa ni bil najbolj bister. On jo je - takrat že sedemindvajsetletno - v prisotnosti mnogih in v njihovo začudenje, zaprosil za roko. Ponudbo je sprejela, potem pa svojo odločitev skoraj takoj obžalovala. Skušnjava, da bi postala gospodarica velikega posestva, je bila verjetno velika, a vendar se z moškim, ki ga ni ljubila, ni mogla poročiti. Prvo noč po njegovi ponudbi si je premislila in se odločila, da ga zavrne. Ne vemo popolnoma jasno, če ji je bilo kdaj v prihodnosti - ko ji ni uspelo doseči neodvisnosti in samostojnosti, ko je za vedno ostala bolj ali manj odvisna le od dobre volje staršev in bratov, ter vedno brez denarja - zaradi te zavrnitve žal.

A največja teža te kratke biografije vseeno ni v "rumenih" podrobnostih iz njenega življenja. Največji poudarek je na njenih šestih romanih. Razpravljanje o njih - predvsem o njihovih glavnih junakinjah in primerjava z Jane Austen, se simpatično razteza preko celotne knjige.

V slovenščino so prevedeni vsi veliki romani Jane Austen. Če jih navedem v vrstnem redu, kot so izhajali v Angliji pred okoli 200 leti, si sledijo takole:

• Razsodnost in rahločutnost (izdan leta 1811). To je roman, s katerim je pisateljica - takrat še anonimna, zaslovela. Tisoč izvodov prve naklade je bilo zlahka prodanih. Roman je zelo podoben veliko bolj znanemu (in po mojem mnenju tudi boljšemu) romanu, ki je bil naslednji na vrsti za izdajo.
• Prevzetnost in pristranost (1813). Mojstrovina, ki jo je Austenova napisala, ko ji je bilo komaj dvajset let. Najbolj svetla, vedra in blesteča od njenih knjig, z najbolj seksi glavnim moškim likom. Kdo bi lahko pozabil gospoda Darcyja? Elizabeth Bennet pa je junakinja, ki jo imam rada tudi zaradi njenih napak.
• Mansfield Park (1814). Roman, ki bega. Tudi mene je. Glavne junakinje Fanny ne morem in ne morem zapopasti in imeti naklonjene občutke zanjo, pa čeprav je najbolj socialno in finančno prikrajšana junakinja romanov Jane Austen. Tudi pri kritikih roman ni požel toliko pozornosti kot prejšnja dva romana, je bil pa všeč bralcem.
• Emma (1815). Ta roman velja za največjo mojstrovino Jane Austen. Ema se od njenih ostalih literarnih junakinj razlikuje po tem, da izhaja iz premožne in cenjene družine, zaradi česar se ji ni potrebno omožiti. Lahko si privošči nekaj nečimrnosti, prevzetnosti in domišljavosti. Ni moja najljubša junakinja. Knjigo je Jane Austen posvetila princu regentu, ker so ji namignili, da si to želi. V posvetilu zaradi tega ne manjka ironije.
• Northangerska opatija (1818, posthumno). Ta roman je bil prvi, ki ga je založnik odkupil od Jane Austen, a za časa pisateljičinega življenja kljub posredovanjem ni bil izdan. Napisan je bil v pisateljičinem zgodnjem obdobju (tako kot Razsodnost in rahločutnost ter Prevzetnost in pristranost). Med drugim velja za parodijo v tistem času priljubljenih "gotskih" romanov.
• Prepričevanje (1818, posthumno). To je zadnji roman Jane Austen, ki je dokončan. Pisala ga je, ko je bila že zelo bolna, izdan pa je bil po njeni smrti. Po besedah Carol Shields je to najbolj odrasel roman Jane Austen. V junakinji Anne Elliot so bolj kot v drugih junakinjah združeni občutki izgube in osamljenosti Jane Austen, njeno obžalovanje, njen razum in navsezadnje njena pripravljenost živeti življenje, polno razočaranja. V tem stavku je na najkrajši možni način povzeto življenje te pomembne angleške pisateljica in zame osebno velika spodbuda, da roman Prepričevanje tudi sama preberem. Sem že začela:)

Jane Austen je po dvesto letih in številnih biografijah, ki so bile napisane o njej, še vedno precej skrivnostna oseba. Carol Shields se je pri pisanju svojega dela opirala na Janina pisma, pri čemer se je zavedala, da so preživela samo nekatera od njih. Sestra Cassandra je bila namreč stroga varuhinja Janinega dobrega imena in je nekatera od njih uničila. Carol Shields je bila o mnogih Janinih osebnostnih značilnostih in razmišljanjih prisiljena sklepati na osnovi junakinj njenih romanov. To pa je vedno tvegan posel, ki nas lahko zanese v povsem napačne ugotovitve.

Carol Shields je uspelo napisati zelo prisrčno biografijo. Zdaj, ko sem jo prebrala, mi je Jane Austen precej bližja, kot mi je bila. Razumem njeno satiričnost, občutek za ironijo in zbadljivost. Poznam njeno ljubezen do narave in dolgih sprehodov, pa tudi zadovoljstvo ob umirjeni vsakodnevni rutini v podeželskem domu. Cenim njeno inteligenco. Precej bolj mi je jasen njen težaven položaj starajoče se, neporočene ženske s premalo denarja in sem obenem hvaležna, da živim v drugem času. Čeprav smo ženske, po besedah prevajalke knjige in avtorice spremne besede,  še vedno deprivilegirane.  "...od nas sicer ne zahtevajo naravnost, da se poročimo in skrbimo za gospodinjstvo," pravi Katarina Mahnič o sodobnih ženskah, "nas pa bombardirajo z dobrohotnimi nasveti, kako ostati čim bolj zapeljive in spretne s kuhalnico, da bomo ohranile svojega moškega, ter nam nalagajo že skoraj kot dolžnost ostati mlade za večno." Podpišem.

Da bo moj zapis imel nekaj répu in glavi podobnega, moram pisanje zaključiti z Napoleonom in morebitnim politično angažiranim pisanjem Jane Austen. Carol Shields je priskrbela nekaj odgovorov na moja vprašanja.
Ne, Jane Austen v svojih romanih ne omenja Napoleona, ki je v tistih letih strašil po Evropi. Ne, o politiki ni pisala. Kar pa ne pomeni, da evropska politika začetka 19. stoletja ni vplivala na njena dela. 

Premajhna pozornost kritikov za njen roman Mansfield Park je bila prav lahko posledica precej večjega zanimanja časnikarjev za dogodke povezane z Napoleonom, ki je ravno takrat vztrajno izgubljal svojo moč in veljavo. 

Ko je roman Prevzetnost in pristranost pripravljala za objavo, je premišljevala, da bi v besedilo dodala življenjepis Bonaparta, da roman ne bi bil tako svetel in veder. Kako dobro, da se je premislila! 

In na koncu - če v njenih romanih burni zgodovinski dogodki niso neposredno omenjeni, jih pa lahko - če smo pozorni, zaznavamo posredno. Zakaj le so vojaki, ki vznemirjajo Bennetove sestre v Prevzetnosti in pristranosti, nastanjeni v bližini njihovega domovanja, če ne za to, da bi bili pripravljeni na obrambo, če bi morda prišlo do invazije iz Francije? In še kaj bi se našlo.

A kaj bi o tem. Romane Jane Austen beremo zaradi čisto drugih stvari.

★★★★★

Jane Austen,
kakor jo je naslikala sestra Cassandra
(vir: National Portrait Gallery, London)

Shields, Carol
Jane Austen, življenje
iz angleščine prevedla Katarina Mahnič
prevod dela: Jane Austen
Modrijan, 2015, (zbirka Poteze)
152 strani
ISBN 978-961-241-934-9