sreda, 03. februar 2016

Angel iz Kölna

Dober mesec dni po spolnih napadih na ženske se v Kölnu pripravljajo na pustovanje, ki je v tem mestu vedno velik dogodek. Na ulicah je več policistov kot običajno, drugih posebnosti pa ni čutiti. Na območju med glavno železniško postajo in Kölnsko katedralo, kjer se je na Silvestrovo zbralo več tisoč moških in nadlegovalo ženske, je mirno.

Köln - med glavno železniško postajo in katedralo
(h.arhiv)

V Sloveniji so v zadnjem mesecu nekateri oblikovalci javnega mnenja znali razbrati srčiko nastalega problema (B. Cestnik: Iz Kelmorajna poleg grozne novice grozni molk, in S. Žižek: Europa kann nicht einfach seine Grenzen öffnen  --- povzetek v slovenščini).
Drugi pa so zločin banalizirali (M. Radmilovič: Kar je v Kölnu spolni napad, je v domačem bifeju folklora).

Nekateri pa v dogodkih povezanih s povečanim številom migrantov v Evropi vidijo nič manj kot priložnost za novo revolucijo ali vojno, ki bo pometala s starim načinom življenja in na njegovih ruševinah gradila nekaj novega in boljšega. Njim v opomin naj povem zgodbo o Barlachovem angelu, ki visi v protestantski cerkvi Antoniterkirche v Kölnu. Zgodbo sem prebrala v knjigi Neila MacGregorja: Germany - Memories of a Nation.


Lebdeči

(h.arhiv)
Ernst Barlach (1870 - 1938), priznan nemški kipar, je bil podobno kot večina umetnikov njegovega časa, leta 1914 navdušen podpornik svetovne vojne (takrat še niso vedeli, da se bo imenovala prva), ki se je takrat ravno začela. Prepričan je bil, da se bo v ognju vojne skovala nova boljša družba. Čeprav je bil star že več kot 40 let, se je priglasil med vojake. Ob grozotah, ki jim je bil priča na frontni črti, pa se je idealizem o boljšem svetu, doseženem s pomočjo vojne, razblinil. Ernst Barlach je od takrat dalje vse svoje sile usmeril v protivojno delovanje. Tudi njegova umetniška dela so postala izrazito pacifistična. Eno izmed njih - mogoče najpomembnejše, je kiparsko delo Der Schwebende (po slovensko Lebdeči) ali preprosto imenovano tudi Barlachov angel.

Pravzaprav bi težko rekli, da gre za angela. Der Schwebende je okrog 120 cm velika iz brona ulita človeška postava, ki z na prsih sklenjenimi rokami v vodoravnem položaju visi nad tlemi cerkve. Nima kril ali drugih značilnosti angelov. Obraz je tisti, ki pritegne pogled in pretrese. Oči so zaprte in ustnice tesno stisnjene skupaj. Obraz naj bi po Berlachovih besedah izražal Erinnerung und innere Schau - spominjanje in notranje premišljanje. Ob posledicah vojne lahko človek namreč samo obmolkne, sam pri sebi o tem premišljuje in nikoli ne pozabi. S tem pripomore, da se podobni dogodki ne bi nikoli več ponovili.
Obraz kipa je Barlach upodobil po svoji prijateljici in umetnici, Käthe Kollwitz, ki je bila prav tako tragično  zaznamovana s posledicami svetovne vojne. Njen sin Peter je namreč že oktobra 1914 umrl na Zahodni fronti. Lahko bi bil eden od mladeničev opisanih v romanu Ericha Marie Remarquea, Na Zahodu nič novega.
Oba umetnika, Kollwitzowo in Barlacha, je povezovala močna duhovna vez in protivojno prepričanje. Muzej, posvečen Käthe Kollwitz, je le nekaj 100 metrov dalje po ulici, kjer stoji Antoniterkirche in v njej lebdeči angel z njenimi obrazom.

A s tem zgodbe o Berlachovem angelu še ni konec. Kip je bil narejen leta 1926 za katedralo v Güstrowu - majhnem mestu, okrog 120 km severno od Berlina. Ko so v Nemčiji zavladali nacisti, je bil kip razglašen za "entartete Kunst" - degenerirano umetnost. Protivojno sporočilo angela ni bilo po okusu nacistov; motile pa so jih tudi slovanske poteze angelovega obraza. Leta 1937 so angela odstranili iz katedrale v Güstrowu, ga stalili in bron uporabili za izdelavo orožja. Leto za tem je Ernst Barlach umrl zaradi srčnega infarkta. Sprašujem se, kakšno je bilo to zadnje leto Barlachovega življenja. Prav lepo vsekakor ne. Človeku, kakršen je bil, je bilo na pragu nove vojne težko pri srcu in dejstvo, da so bila njegova umetniška dela spoznana za degenerirana, mu ni omogočalo mirne smrti.
Zgodba angela bi se lahko z njegovim uničenjem in umetnikovo smrtjo končala. Pa se na srečo ni. Nekaj Barlachovih prijateljev in podpornikov se je pogodilo z enim od preprodajalcev umetnin, ki je bil sicer v dobrih odnosih z nacisti, in rešila mavčni kalup za kip. Že med vojno so naredili nov odlitek, ki je bil povsem enak originalu. Skulpturo so med vojno skrivali v mestu Lüneburg, kalup pa je bil med bombardiranjem nemških mest spomladi 1945 uničen.

Po drugi svetovni vojni je končno le napočil čas, da Barlachovega angela ponovno javno razstavijo. Zaradi povojne razdeljenosti Nemčije pa se je pojavila nova težava. Kam postaviti kip? Lüneburg - mesto, kjer se je kip zadrževal med vojno,  je bil v Zahodni Nemčiji; Güstrow, kjer je bil angel prvotno, pa v Vzhodni Nemčiji. Na koncu so se odločili, da kip podarijo Antoniterkirche v Kölnu.
Angel zdaj visi nad ploščo, na kateri so napisane letnice prve in druge svetovne vojne, in je svojevrsten protivojni spomenik. Ernst Barlach bi bil zadovoljen. Ko je bil Neil MacGregor v Antoniterkirche, je plošča nosila letnice 1914 - 1918 in 1939 - 1945. Ob mojem obisku je bila letnica 1939 že zamenjana z letnico 1933. Zamenjava je zelo na mestu. V Nemčiji se je čas zatiranja svobode začel že s prihodom nacistov na oblast in ne šele z uradnim začetkom druge svetovne vojne.

Anotniterkirche stoji na bučni nakupovalni ulici v središču Kölna. Zdi se, da tja s svojo drugačnostjo in umirjenostjo ne sodi. Ali pa mogoče vendarle. V njeni okolici se namreč vsak dan zadržuje ogromno ljudi. Antoniterkirche jih z velikimi napisi vabi v svojo notranjost. Tako mogoče kakšen od nakupovanja utrujen potrošnik (ravno zdaj so na Schildergasse razprodaje), vseeno zaide k Barlachovemu angelu. In potem nismo daleč od tega, da tudi malo postoji ali posedi pred njim, razmisli in se mogoče odloči, da ne bo eden od tistih, ki bi pri sebi ali drugih razpihoval čustva, ki bi bila naklonjena morebitni novi vojni.


Na spodnjih slikah:
Käthe Kollwitz (1867-1945) - avtoportret (vir: Museum Schloss Moyland) in Ernst Barlach (vir: LeMO)


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)