Na kratko

Včasih ni časa (ali pa volje), da bi o prebranih knjigah napisala daljši prispevek. Včasih so knjige takšne, da se o njih ne da napisati kaj uporabnega in za bralce zanimivega. Včasih knjig enostavno ne dojamem v njihovem bistvu. Se pa vseeno tudi o njih splača napisati (in upam, da tudi prebrati) stavek ali dva.

V zadnjih mesecih so bile knjige, ki sem jih prebrala, a o njih še nič napisala, naslednje:

Virgina Woolf: K svetilniku

V romanu sta opisana dva dneva v življenju članov družine Ramsay in njihovih prijateljev. Med tema dvema dnevoma je deset let presledka, v katerem se je dogodila tudi prva svetovna vojna. Dogodki obeh dni se odvijajo na istem kraju - v poletni hiši v nekem angleškem obmorskem kraju. Pri obeh dnevih ogrodje zgodbe predstavlja izlet na bližnji otok s svetilnikom.
V prvem delu se družba nameni k svetilniku, a ji pot prepreči slabo vreme, v drugem delu izlet izvedejo, a izletniki niso več tisto, kar so bili pred desetimi leti. Ob tem izletu se različne osebe različno odzivajo in njihove reakcije so primeren povod za njihovo psihološko analizo ter oris časa, v katerega so postavljene.
Slog pisanja, ki začara. Roman, ki je večplasten. Jaz pa vseeno ostajam dokaj ravnodušna.

J.D.Salinger: Franny in Zooey

Salingerjevo najbolj znano delo je Varuh mlade rži. Vsi poznajo ali pa so vsaj že slišali za to knjigo. Pred leti sem jo brala tudi sama in se čudila, kje vendar so tiste izjemne stvari, ki navdušijo mnoge, in zaradi katerih se knjiga uvršča na sezname takšnih ali drugačnih "Naj knjig". Meni je bila dolgočasna. Knjiga brez zgodbe; glavni junak pa tako pasiven, da bolj ne bi mogel biti.
Ker pa se je treba izogibati predsodkom in pisateljem dati še kakšno možnost, da se dokažejo, sem se lotila še ene Salingerjeve knjige - Franny in Zooey.
Gre za dve - le ohlapno povezani zgodbi, o bratu in sestri.
Oh, ne! Tisto, kar je najbolj očitno in kar kipi z vsake strani knjige, je nenehno - z dimom cigaret in alkoholom prepojeno zatrjevanje kako lepa da sta ta mlada človeka in kako zelo zelo pametna. Nadležno. Ni mi bilo všeč. Njuna aroganca, domišljavost in vzvišenost so bile brezmejne. No, mogoče so pri pisatelju še večje.
S Salingerjem sem tako za vedno končala.

Ivan Cankar: Novela doktorja Grudna

Imamo enega moškega in tri ženske. Ena ga gleda z velikimi mokrimi (ali pa suhimi) očmi, drugi dve pa spregledata njegovo preračunljivost. On - Franz Gruden, novopečeni pravnik, ima namreč eno samo željo: narediti kariero v službi naroda. K tej službi pa sodi tudi primerna poroka.
V tej noveli je Cankar točno takšen, kot se ga spominjam iz Skodelice kave. Le da tukaj ne nastopajo mati, ampak osamljena vdova, ki gospodinji glavnemu junaku. Ali povedano drugače: v noveli je vse polno nejasnega hrepenenja, očitanja in obžalovanja; a tudi tankočutnosti in neskončne občutljivosti - tistega, zaradi česar je Cankarja vredno brati. Če njegova sentimentalnost le ne gre preko vseh meja....

Ivan Cankar: Popotovanje Nikolaja Nikiča

Imamo eno žensko in tri moške.Vsi so zaljubljeni vanjo, ona pa jih gleda z velikimi suhimi (ali pa mokrimi) očmi. Dva sta umetnika.
Eden raje hodi po trnju kot pa po blatnih, a širokih cestah.
Drugi je slikar, ki o svojem delu pravi naslednje: To delo ni nikoli začeto in nikoli dovršeno. Pozna ga samo tisti, v čigar duši spi, in se raduje nad njim v svojih najlepših urah. Žalostna je ta stvar, če se premisli . . . Le časih pade žarek od tega spočetega, a nikdar porojenega dela ter se utelesi. ln že to je nekaj: ljudje občudujejo ta posamezni žarek, ta odpadek od neskončnega bogastva; kako bi se šele čudili, da bi videli bogastvo samo! Ali glejte, to se ne zgodi nikoli.
Tretji - naslovni, dela na davkariji (in verjetno - kot je že iz imena razvidno, ne pomeni veliko) - a je vendar in kljub svojemu delu, občutljiv ter poln empatije do sočloveka. Ob koncu novele: Čutil se je majhnega in neznatnega, ker je mogel biti srečen in ker je mogel živeti. . .
Ta mi je bila pa všeč! Pa še srečno se konča. Zaradi te novele bom Cankarja še brala:-)