Enes Karić: Pesmi divjih ptic

(385 str.) 

Kadar berem leposlovno delo univerzitetnega profesorja, sem vedno zelo oprezna. Zelo verjetno je namreč, da bo knjiga le oder za predstavo pisateljevega bogatega strokovnega znanja. Takšni pisatelji za roman izberejo temo, ki jo strokovno zelo dobro poznajo, potem pa svoje znanje brez  hudih zadržkov in pogosto v preveliki količini položijo na jezik svojih romanesknih likov. Za bralca je to pogosto zelo dolgočasno. Tudi preveč poučno. Junaki iz knjige težko zaživijo in prepričajo. Tudi zgodba je ponavadi sila nezanimiva.

Seveda pa ni vedno tako. Primer za to je ena mojih najljubših knjig vseh časov - roman profesorja srednjeveške filozofije in semiotike, Umberta Eca, Ime rože. V tem zgodovinsko-kriminalnem romanu imamo vse, kar mora biti v dobri knjigi, vse skupaj pa je začinjeno z ravno prav strokovnosti - če lahko tako napišem, da poteši zvedavega bralca, ki ima rad srednji vek.

Akademik prof. dr. Enes Karić je strokovnjak za islamsko teologijo in zgodovino, predava na sarajevski Fakulteti islamskih ved. Knjiga Pesmi divjih ptic je njegov romaneskni prvenec. Tema, ki jo je izbral za svoj roman, spada v njegovo strokovno področje.
Kam bi ga uvrstili na premici med Umbertom Ecom in pisatelji, univerzitetnimi profesorji, za katere bi bilo bolje, da namesto beletristike pišejo eseje? Po mojem mnenju nekam v sredino.

Enes Karić
(vir: Jutranji list)

Roman se dogaja ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja v Bosni. Takrat je bila Bosna del, še vedno zelo pomembnega, Otomanskega cesarsta, ki pa ni bilo več na višku svojih moči. Pomorska bitka pri Lepantu nekaj let pred tem, v kateri so združene evropske sile prepričljivo premagale otomanske sile, je pustila posledice, po katerih se cesarstvo ni več povsem opomoglo. Po deželi so vzniknile številne fanatične islamske verske sekte, ki jih valija (pokrajinski sultanov namestnik) ni zmogel več krotiti. Predstavniki teh sekt so mimogrede požgali tekije (samostane) ali trgovine in še kako drugače ogrožali ljudi.

V tem razburkanem času pride v Sarajevo mlad muderis (učitelj) z imenom Skender, da bi poučeval na medresi (muslimanski srednji in visoki verski šoli) ob Begovi džamiji. Pesem divjih ptic je njegova osebna izpoved.
Pripoveduje o svojem življenju v Sarajavu, poučevanju soft (študentov), ki jih več ne zanimajo predavanja o arabskem pesništvu; o svojih srečanjih z različnimi učenjaki in umetniki. Glavni - pa tudi stranski nastopajoči, veliko govorijo in predavajo o svojem pogledu na trenutne in pretekle dogodke v mestu, Bosni in celotnem cesarstvu, kar je idealna priložnost za to, da profesor Karić pokaže svoje znanje o Otomanskem cesarstvu in islamu. Pogosto je bilo branje o tem zanimivo, a nekajkrat tudi odveč, skoraj vedno pa predolgo.

Od "predavateljev" mi je bil najbolj všeč filozof Hasan. Bil je zelo napreden. Zagovarjal je reforme cesarstva in to, da morajo imeti zakoni več veljave kot (verska) čustva. Takole prepričuje fundamentalistične mladeniče. Zelo aktualno.

....Nekakšen dolgolasi mladenič, oblečen kot kalendrij zavpije:
- Mi zahtevamo, da se vsem sodi po Koranu!
- Joj, otrok! Vera v Boga ne pomeni, da ste v položaju soditi tako, kot sodi Bog! On je vsemogočen, mi nismo! On je večen, mi nismo!
- To mi vemo!
- Če bi to vedeli, ne bi v imenu Boga počeli groznih stvari: kaznovanj brez sojenja, obsodb zaradi namena, sumničenj brez dokazov, ravnanj brez pameti!
- Ampak cesarstvo je šibko, muderis-efendi, nekdo pa mora preprečevati zlo!
- Za vsako zlo se ne izvleče meč, prav tako vsako zlo ni enako!...Zlo družbe mora preprečiti družba sama in najprej mora začeti z lepo besedo. Tudi Bog je s človekom vedno začenjal z lepo besedo!...

Zgodba se premakne tudi v Istanbul, kjer je Skender v preteklosti obiskoval medreso in malo tudi v Firence, kjer je študiral astronomijo. Zelo zanimivo bi bilo brati o islamskem učenjaku v renesančnih Firencah pod vlado Medičejcev, pa se pisatelj temu na žalost ni posvetil preveč natančno. Škoda.
Bolj zavzeto so opisana Skenderjeva otroška leta v Mostarju. Preživel jih je ob materi Mevliji, ki je bila znana pesnica in zeliščarica.
Nekaj besed je namenjenih tudi Skenderjevi poroki in zakonskemu življenju, a s to pomanjkljivostjo, da Enes Karić piše o ženskah tako, kot to pišejo površni pisatelji moškega spola. Žene so popolnoma vdane svojim možem, dobre gospodinje in idealne družice. Vedno samo to. No, v tej knjigi je Lejla - Skenderjeva žena, vsaj sama izbrala svojega moža - če je bilo to v tistem času v Bosni res mogoče. Kar določila ga je in nihče, niti ženin še pomislil ni na to, da do poroke mogoče ne bi prišlo. A ta njena odločnost je s poroko izpuhtela neznano kam.

Lepi so se mi zdeli opisi narave - predvsem različnih rastlin. Pod Karićevim peresom še navadna jablana postane nekaj zelo posebnega in njena senca pomiri še tako hude napetosti v človeški duši. Opisi dvorišč pred bosanskimi hišami sprožajo željo, da bi tudi sam imel doma nekaj podobnega. Skender je imel to srečo, da je nekaj časa živel v hiši z najlepšim dvoriščem v Sarajevu. Na dvorišču so bili vodomet, s prodniki tlakovane potke, razvejana drevesa s pticami ter cvetoči grmi in rože.
Proti koncu knjige je Skender dervišem predaval o vrtu. Med drugim je povedal:

...Imejte številne vrtove! Iščite jih zunaj sebe in v sebi, gradite jih povsod, v tej špilji vam bo lažje... Kaj stoji nasproti vrta? V islamu nasproti vrta stoji vojna! Vojna vrtu vedno nasprotuje! V vojni, na bojišču, je vse dovoljeno, saj ni ničesar, resničnost ostane brez svojega smisla...

Za te protivojne stavke si je prislužil pasje fekalije.

Konec mi je bil všeč, saj je pokazal, za kakšno življenje se v nemirnih kriznih časih odločijo intelektualci, ki so tako bistrovidni, da vedo v kakšno katastrofo drvi družba, a tega ne morejo preprečiti. Opozarjajo na napačno pot, a nihče jih noče razumeti. Lahko vztrajajo in se bojujejo z mlini na veter, večinoma pa naredijo tako, kot je naredil Skendar. Umaknejo se iz javnega življenja v svojo intimo.
V romanu Pesmi divjih ptic se je tako visoko izobražen muderis vrnil v rojstni Mostar ter začel nabirati in sušiti zelišča. Po receptih svoje matere je skupaj s svojo ženo pripravljal čajne mešanice in zdravilna mazila. Mogoče je bil ob tem celo srečen:)

★★★☆☆

Mostar - Skenderjevo rojstno mesto
(h. arhiv)

===============================================

Pod črto - dodatni bonus knjige je bil ta, da sem izvedela za sedem žalosti perzijskega pesnika Nišapurija. Mogoče bodo zanimive tudi za vas:

1. žalost, ko zahaja sonce

2. žalost, ko veter potrga cvetje z drevesa in ga še dišečega raznaša po blatni zemlji

3. žalost, ko mahovi obrastejo grobno kamenje

4. žalost, ko nam pogled pade na ruševine

5. žalost, ko srna zaman išče mladiča, ki so ga pojedli volkovi

6. žalost, ko stari žerjav pade na zemljo za svojo jato in

7. žalost, ki se pojavi ob vonju zemlje na ravno zasutem grobu.