sreda, 30. september 2015

Pandorina skrinjica


Bi žrtvovali dve uri sobotnega večera za ogled črno-belega, nemega filma iz leta 1929?

V Kinoteki so se zbrali ljubitelji kinopredstav prav posebne vrste. Ni jih bilo toliko kot v Koloseju ob ogledu Everesta, malo pa tudi ne. Bili so različnih starosti. Večinoma so prihajali posamično. Pred predstavo so si privoščili še kavico v kinotečni kavarni, ki se prijazno odpre uro pred predstavo ali pa malo polistali po knjigah na bližnjih policah.

Film, ki smo si ga ogledali, je imel naslov Pandorina skrinjica ali Die Büchse der Pandora. To je nemški film, ki ga je posnel avstrijski režiser Georg Wilhelm Pabst, na osnovi dveh dramskih besedil Franka Wedekinda, Erdgeist in Die Büchse der Pandora. Tako kot sta bili škandalozni obe drami, je bil škandalozen tudi film. Takoj po prvi predstavi v januarju 1929 so ga prepovedali. Njegovo predvajanje je bilo prepovedano v vseh evropskih državah razen v Franciji, pa še tam so dovolili le ogled cenzurirane različice. Iskanje odgovora na vprašanje: Le kaj je v filmu takšnega, da ni bilo primerno za javno predvajanje? je bil moj glavni motiv za ogled filma, poleg preizkusa, ali sem zmožna presedeti dve uri ob nemem filmu, ki ni komedija.

Film pripoveduje o mladi, lepi, temnolasi in izredno seksipilni plesalki Lulu, v katero je zaljubljenih kar nekaj moških in ena ženska. Je ljubica dr. Schöna, bogatega izdajatelja časopisa, ki je tudi sponzor varieteja, v katerem Lulu nastopa. A dr. Schön se odloči, da bo Lulu zapustil in se poročil s hčerko notranjega ministra. Ob tem se ne zaveda, česa vsega je njegova ljubica sposobna. Na večer premiere, v kateri igra glavno vlogo, se Lulu upre in noče nastopiti. Trmari, brca, joka in se meče po postelji. Premiera je v nevarnosti in škandal na vidiku. Pomiri se in privoli v nastop šele, ko ji dr. Schön ponovno pade v objem. Poroka z ministrovo hčerjo tako splava po vodi in dr. Schön se poroči z Lulu. A že na poročno noč mlada žena pleše s prijateljico in popiva z dvema drugima moškima. Razjarjen dr. Schön Lulu v roko potisne pištolo in ji ukaže, naj se ubije. "Da ne bom zaradi tebe še morilec!" smo brali njegove besede na filmskem platnu. Mladoporočenca se prerivata, pištola poči in zadane dr. Schöna, ki čez nekaj minut umre. 

"Totschlagen musst du mich, wenn du von mir loskommen willst!"
("Ubiti me boš moral, če se me hočeš znebiti!")
Dr. Schön in Lulu
Naslednje dejanje filma se dogaja na sodišču, kjer Lulu sodijo zaradi umora. Tukaj slišimo očitek, da je Lulu moškim kot Pandora. Vsakdo, ki je v njeni bližini, je deležen vsega zla tega sveta. Lulu s svojo očarljivostjo skoraj premami tudi tožilca, a na koncu je vseeno obsojena na pet let zapora. S pomočjo prijateljev - tudi grofice, ki je zaljubljena vanjo, pobegne s sodišča in s sinom dr. Schöna, čednim mladeničem Alwejem, odpotuje proti Parizu. A že takoj na vlaku postane žrtev izsiljevanja, saj jo nekdo prepozna in grozi, da jo bo naznanil policiji. Življenjska sreča Lulu in Alweja se obrne navzdol. Oba pristaneta v bordelu, kjer Alwe kvartopiri in venomer izgublja, Lulu pa bi skoraj prodali bogatemu Egipčanu. Uspe jima pobegniti v London, kjer pa živita v veliki revščini. Na koncu filma Lulu sreča otožnega mladeniča prijetnega videza z imenom Jack. Izkaže se, da je to nihče drug kot Jack Razparač, ki mori ravno takšne ženske, kot je Lulu...

Bil je to nemi film kot se spodobi. Velik poudarek je bil na obrazni mimiki in na kretnjah igralcev. Nasmeh glavne igralke Louise Brooks, ki je upodobila Lulu, je bil enkraten, izredno očarljiv in ni bilo dvoma, da bi z njim lahko zapeljala skoraj kateregakoli moškega. Dr. Schön je umiral teatralno, s počasnim posedanjem na posteljo, pa spet vstajanjem in mučeniškim izrazom na obrazu. Iz pištole se je obilno in dolgo kadilo. Umiranje pod roko Jacka Razparača je bilo bolj prefinjeno in bliže okusu sodobnega gledalca - le nož se je zabliskal in roka, ki je objemala Razparača, je omahnila.
Notranja oprema stanovanj v filmu je bila v stilu Bauhausa - tipčno za Weimarsko republiko.
Besede in stavki, ki so jih igralci izgovarjali in smo jih gledalci brali, so bili skrbno izbrani in res samo tisti najpomembnejši.
Dramatičnost dogajanja je stopnjevala živa klavirska spremljava Andreja Goričarja - hišnega pianista Kinoteke. Zasluži si velik poklon - dve uri nepretrgoma igrati na klavir in ob tem še spremljati dogajanje na platnu, ni majhna stvar.

Louise Brooks
(1906-1985)
Film Pandorina skrinjica mi je bil všeč. Dovolj napet in zanimiv je bil, da sem ga brez težav gledala od začetka do konca. Še vedno pa se sprašujem, kje je tista perverznost ali vulgarnost, zaradi česar je bil film prepovedan. Tudi ne vem, ali smo gledali originalno nemško verzijo filma, ali pa cenzurirano, milejšo različico, dovoljeno za francosko publiko. V filmu ni bilo golih prizorov. Neprimernost filma je bila verjetno že v tem, da se je dogajanje vrtelo okoli nemoralnega, promiskuitetnega življenja neke ženske. Prvič v zgodovini je bila v filmu upodobljena lezbijka (na zgornji sliki). Vsa ta dejstva so bila za leto 1929 verjetno res prehuda, da bi jih lahko mirno in brez predsodkov spustili med filmsko občinstvo.

Film Die Büchse der Pandora so začeli ceniti šele trideset let po njegovem nastanku. Takrat so na "novo odkrili" tudi glavno igralko Louise Brooks. Kot svoj odgovor na obujeno slavo je Brooksova v petdesetih letih prejšnjega stoletja napisala knjigo Lulu in Hollywood. V knjigi je zbranih sedem esejev, v katerih opisuje svoja doživetja v Hollywoodu. Zdi se, da je poznala vse, ki so takrat tam, kaj pomenili. Bila je ljubica tako Charlesa Chaplina kot Grete Garbo. Knjiga ji je prinesla večjo slavo kot filmi. S svojim vedenjem in razmišljanjem je bila precej pred časom, v katerem je živela.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)