ponedeljek, 21. september 2015

Deutscher Buchpreis 2015

Približno istočasno - dan gor ali dol - kot finaliste za nagrado Booker, razglasijo tudi ožje kandidate za Deutscher Buchpreis.
Finalisti za nagrado Booker me letos ne zanimajo preveč. Nobeni od mojih favoritk (Laila Lalami - The Moor's Account in Marilynne Robinson - Lila) se s širšega seznama kandidatov za nagrado ni uspelo prebiti v drugi krog. Tudi roman  Billa Clegga, Did You Ever Have a Family, ki se mi zdi zanimiv in vreden branja, je ostal brez finala. Zame je letošnje tekmovanje za najprestižnejšo nagrado za najboljši roman v angleškem jeziku tako končano. 

Zelo podobna bookerju - in tudi našemu kresniku, je nagrada Deutscher Buchpreis. Podeljujejo jo za najboljši roman, ki je bil v lanskem letu napisan v nemškem jeziku. Tudi tukaj imamo longlist-o in shortlist-o. Ker Nemci tako radi prevzemajo angleške besede in jih vgrajujejo v svoj jezik, sta to tudi uradna naziva za širši in ožji izbor kandidatov za nagrado.

Deutscher Buchpreis Longlist je znana že mesec dni. Vsebuje kar 20 romanov:
  • Alina Bronsky: Baba Dunjas letzte Liebe,
  • Ralph Dutli: Die Liebenden von Mantua, 
  • Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen,
  • Valerie Fritsch: Winters Garten, 
  • Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen, 
  • Gertraud Klemm: Aberland, 
  • Steffen Kopetzky: Risiko, 
  • Rolf Lappert: Über den Winter, 
  • Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
  • Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
  • Peter Richter: 89/90, 
  • Monique Schwitter: Eins im Andern, 
  • Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre, 
  • Anke Stelling: Bodentiefe Fenster,
  • Ilija Trojanow: Macht und Widerstand, 
  • Vladimir Vertlib: Lucia Binar und die russische Seele, 
  • Kai Weyand: Applaus für Bronikowski, 
  • Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 
  • Christine Wunnike: Der Fuchs und Dr. Shimamura,
  • Feridun Zaimoglu: Siebentürmeviertel, 

Uf, to pa je naslovov! Kar stisnilo me je, ko sem jih zagledala. Nobenega znanega imena ali naslova. Toliko o mojem poznavanju sodobne nemške literature;)
Edino ime, ki se mi je zazdelo domače, je Jenny Erpenbeck. Pisateljica je letos dobila Independent Foreign Fiction Prize za enega svojih prejšnjih romanov. Nagrado podeljujejo v časopisu The Independent in sicer za roman, ki je napisan v kakšnem drugem jeziku in nato preveden v angleščino. Kandidatov za nagrado je vedno veliko.
Vsi ostali pisatelji in pisateljice, kakor tudi njihovi romani, so mi bili pa popolnoma neznani. Kako naj vendar v sprejemljivem časovnem obdobju zberem informacije o nominiranih romanih, preberem odlomke, ki so prosto dostopni in najdem roman, ki ima potencial, da mi postane všeč? Misija nemogoče.
No, pa je prišla pomoč - sicer ne v obliki Toma Cruisa, pač pa kot Buchpreisblogger-ji. Pri Deutscher Buchpreis so namreč odprli facebook stran in sedem blogerjev, ki vodijo literarne bloge, naprosili, da berejo knjige z longliste, pišejo recenzije in se o knjigah pogovarjajo. Ideja je odlična in sila uporabna. Ob prebiranju zapisov samo ene blogerke sem počasi dobivala vtis o romanih in iz množice neznanih naslovov so se začele luščiti zgodbe in izrisovati osebe.

Zdaj že vem, da je na listi dvajsetih prav malo romanov običajne dolžine - 200 do 300 strani. Veliko jih je sila kratkih, nekaj pa je precej dolgih.
Roman Clemensa J. Setza, Die Stunde zwischen Frau und Gitarre je dolg kar 1000 strani. Nikoli ga ne bom prebrala. Pa ne zaradi dolžine, pač pa zaradi vsebine. Zgodba pripoveduje o ljubezenskem trikotniku dveh moških in ene ženske. Ona je podnevi negovalka v domu za ljudi s posebnimi potrebami, ponoči pa prostitutka.  Prvi moški je njen varovanec v domu. Drugi moški prihaja k prvemu na obisk. Prvi moški je zaljubljen v drugega, drugi pa v negovalko. Nastopa tudi žena drugega moškega, ki pa naredi samomor, ker se prvi moški preveč vsiljuje drugemu moškemu.Tako nekako. 

Knjiga Kai Weyand, Applaus für Bronikowski ima samo 188 strani. Pripoveduje o mladem fantu, ki je skupaj z bratom ostal v Nemčiji, njuni starši so se pa odselili v Kanado (?!?). Fant se zaposli v pogrebnem zavodu in je s svojo zaposlitvijo zelo zadovoljen. Nekaj humorja in nekaj naivnge pisanja, ocenjujejo.

Roman Aline Bronsky, Baba Dunjas letzte Liebe ima tudi manj kot 200 strani. Pripoveduje o sto let stari ženski, ki se preseli v svojo rodno vas Tschernovo (ja, vas ima nekaj skupnega s Černobilom), da bi tam preživela svoja zadnja leta življenja. Pri vsakodnevnih opravilih ji pomaga star zakonski par. Trojica starih ljudi se med seboj pogovarja, živi samosvoje življenje, se več ne ozira na mnenje drugih, trosi modrosti starostnikov in podobno.
Razpravljanje blogarjev o tej knjigi me je tako navdušilo, da je knjiga že na poti k meni domov (iz Book Depository).

Preden so bili v preteklem tednu razglašeni finalisti za nagrado Deutscher Buchpreis, so uradni blogerji te nagrade staknili glave in razglasili svojo Shortlist-o. Takšna je:
  • Getraud Klemm: Aberland,
  • Valerie Fritsch: Winters Garten,
  • Peter Richter: 89/90,
  • Clemens J. Setz: Die Stunde zwischen Frau und Gitarre,
  • Heinz Helle: Eigentlich müssten wir tanzen,
  • Kai Weyand: Applaus für Bronikowski

Saj veste, kako hudo je, če ima strokovna komisija drugačen okus kot bralci. Pisanje po blogih in forumih, jedikovanje in dvomi v strokovnost. Toda tudi najboljši se lahko zmotijo - tako na eni kot na drugi strani. Temelji za kaj takega so letos postavljeni tudi pri izbiranju nemške literarne nagrade.
Uradna in edina veljavna Deutscher Buchpreis Shortlist je namreč naslednja:

  • Jenny Erpenbeck: Gehen, ging, gegangen, 
  • Rolf Lappert: Über den Winter, 
  • Inger-Maria Mahlke: Wie Ihr wollt,
  • Ulrich Peltzer: Das bessere Leben
  • Monique Schwitter: Eins im Andern, 
  • Frank Witzel: Die Erfindung der Roten Armee Fraktion durch einen manisch-depressiven Teenager im Sommer 1969, 

Seznam finalistov, ki so ga sestavili blogerji, in seznam uradnih finalistov se ne ujemata niti v enem romanu. Shortlisti sta popolnoma različni. Kako se bo od zdaj naprej razvijalo bloganje in razpravljanje o kandidatih za nagrado, še ne vem. Pravega odziva še ni, bom pa dogajanje spremljala.

Glede finalistov pa tole:
  • Ineger-Maria Mahlke je napisala zgodovinski roman Wie Ihr wollt, ki pripoveduje o življenje lady Mary Grey - sestrične kraljice Elizabete I., ki je imela precej možnosti, da tudi sama pride do angleškega prestola in jo je celo Elizabeta morala jemati zelo resno. Knjiga verjetno nikoli ne bo prišla na mojo bralno polico. Glede Tudorjev mi več kot zadostuje Hilary Mantel.
  • Je pa zelo zanimiv roman Monique Schwitter, Eins im Andern. Knjiga se začne tako, da žena in mati dveh majhnih otrok po internetu malo pogoogla o svojem prvem ljubimcu. Osupla izve, da je njen prvi fant pred leti naredil samomor. V nadaljevanju pripovedovalka pred bralcem razgrne zgodbe svojih 12-ih ljubimcev. Tekom romana se menda marsikaj zaplete. Pripovedovalkin mož dobi malo nenavadno vlogo in tudi pripovedovalka sama se nam več ne kaže v luči idealne mame in žene. Zanimivo.
  • Mogoče bom zdaj končno prebrala Srečišče - v slovenščino preveden roman nemške literarne zvezdnice Jenny Erpenbeck in tako dobila vtis o pisateljici in njenem načinu pisanja. Če bi mi bila knjiga všeč, bi se potem lotila še njenega najnovejšega romana Gehen, ging, gegangen (Le kako bi naslov prevedli v slovenščino? V angleščino bi se že dalo), ki se loteva aktualne begunske tematike.
Nagrado Deutscher Buchpreis 2015 bodo podelili na predvečer otvoritve Frankfurtskega knjižnega sejma.

Jenny Erpenbeck

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)