Robert Galbraith: Sviloprejka

(454 str.) 

Visok je več kot 190 cm in ima kar nekaj kilogramov preveč. S svojo orjaško postavo mora ves čas paziti, da se kam ne zadane. Njegovi lasje so temni, gosti in skodrani - podobni sramnim dlakam. Močno je poraščen. Njegov obraz je kot obraz boksarja. Manjka mu pol desne noge, ki jo je je izgubil v vojni v Afganistanu. Strasten kadilec in pivec piva je.
To je Cormoran Strike - zasebni detektiv iz Londona, glavni junak romana Sviloprejka. Ženske se lepijo nanj kot muhe na med.
Experience had taught Strike that there was a certain type of woman to whom he was unusually attractive. Their common characteristics were intelligence and the flickering intensity of badly wired lamps. They were often attractive  and usually... "total fucking flakes"... such women ("nervy", "overbred") were subconsciously looking for what he called "carthorse blood".
Do žensk je obziren, pozoren in popustljiv. Zlahka se odreče bogatemu moškemu klientu in se pusti najeti neatraktivni petdesetletnici, za katero ni jasno niti to, ali ima dovolj denarja, da si privošči njegove detektivske usluge. A velja tudi to, da so tega prijetnega Strikovega vedenja deležne le tiste ženske, ki so mu simpatične. Ostale lahko tudi nesramno in brezvestno izkoristi.

Potem ko je Cormoran Strike uspešno razrešil primer smrti znane manekenke (berite njegov prvi detektivski primer: Klic kukavice), mu strank res ne manjka, a še vedno je bolj kot po svojem delu znan po tem, da je nezakonski sin znanega in bogatega rokerskega pevca Jonnyja Rokebyja. To mu ni preveč všeč.
Tudi detektivsko delo ga ne zadovoljuje popolnoma. Njegove stranke so namreč večinoma bogati ljudje, ki sumijo, da jih partnerji varajo, jim kradejo in podobno, Cormoran Strike pa ima to nalogo, da njihove sume ovrže ali pa priskrbi dokaze za njihovo resničnost.
Kot naročena torej pride možnost razreševanja drugačnega, pomembnejšega primera, v katerem lahko Cormoran Strike pokaže vse svoje detektivske spretnosti, ki res niso majhne.

Detektiv Cormoran in njegova asistentka Robin
(www.tumblr.com)

V romanu Sviloprejka se preselimo v svet pisateljev, njihovih agentov in založnikov. Srečamo pisatelje, ki so že dobili nagrado Booker, pa tudi tiste, ki v svojem pisateljevanju niso tako uspešni. Eden izmed manj uspešnih je Owen Quine. Ne zna preveč dobro pisati in za svoje knjige izbira čudne fantazijsko-erotične teme s hermafroditi, ki bralce ne zanimajo preveč. A vendar je prepričan, da je odličen pisatelj, ki ima to težavo, da ga ljudje ne razumejo. Temu prepričanju primerno se do ljudi okrog sebe vede arogantno, nesramno in brezobzirno.
Owen Quine izgine - kar ni nekaj nenavadnega, saj se je to dogajalo že v preteklosti, le da je zdaj potek dogodkov drugačen kot običajno. Noben SPOJLER ni, če napišem, da Owna Quina najdejo umorjenega. Strikovo delo se lahko začne.
Detektivska zgodba je napeta, natančno grajena, s številnimi preobrati, a vendar tudi - kar mi je bilo zelo všeč, čisto verjetna. Potem ko sem ob koncu romana pogledala nazaj na prebrano vsebino, se mi je potek detektivske zgodbe zdel povsem logičen in prepoznava storilca jasno izpeljana iz dogajanja. A vendar, dokler mi Cormoran Strike ni vsega skupaj natančno razložil, mi ni prišlo na misel, kdo bi lahko bil morilec.

Pri detektivskih romanih ne cenim samo tega, kakšna je detektivska zgodba - kako lepo zavita je in nato mojstrsko razrešena. Všeč mi je, če so tudi osebe lepo orisane in življenjske. Prav pridejo tudi dogodki in razmisleki, ki nimajo neposredne veze z detektivskim raziskovanjem. Vse to sem v romanu Roberta Galbraitha z lahkoto našla.

Tekom romana se prav počasi in komaj opazno stopnjuje razmerje med Cormoranom in njegovo asistentko Robin ter napoveduje romantični izid tam enkrat v peti ali šesti knjigi serije;) Fajn je predstavljen odnos med Robin in njenim zaročencem Matthewom - postavnim in čednim, a zamerljivim in ljubosumnim maminim sinčkom, ki svoji zaročenki le stežka dovoli enake pravice, kot jih ima sam. Prav posebna je tudi Cormoranova bivša zaročenka Charlotte, ki se je proti koncu knjige večinoma samo zato, da bi jezila Cormorana, poročila s svojim prijateljem iz otroštva in se vrnila v kroge angleške aristokracije.

Zgodilo se je, da sem se med branjem knjige nekajkrat na glas zasmejala. Pisateljica je neprekosljiva v opisih družinskega življenja - predvsem pri opisih obnašanja otrok. Recimo tega, kako je štiriletniku težko ostati v postelji in zaspati, če so gostje na večerji.
...Right on cue, their son reappeared and announced that he was hungry...
...Timothy was back in the kitchen, crying hard...
...unnervingly wide-awake Timothy, who had reappeared to announce that he had spilled his drinking water all over his bed...
Da bi Timothyju le uspelo vzbuditi pozornost staršev, za kar se tako zelo trudi, mu Cormoran za božič kupi velik boben:)

Na koncu bom napisala, da je zdaj dokončno jasno, da sem okužena z "virusom Cormorana Strike". Ni dvoma, da bom prebrala še vse nadaljnje, za zdaj še nenapisane in izdane romane njegove serije. Vprašanje je samo, kako hitro. Tako se trenutno ubadam z dilemo, ali naj si tretji primer detektiva Cormorana Strika z naslovom Career of Evil, priskrbim s prednaročilom (knjiga bo izšla 20. oktobra), ali pa naj še nekaj mesecev počakam.

Robert Galbraith zna pisati detektivske romane.
Prvič sem vesela, da se moj literarni blog - sicer po spletu več naključij in ne preveč premišljeno - imenuje tako kot ena izmed junakinj pisateljičinih prejšnjih knjig.

★★★★☆
Ni mi povsem jasno, zakaj štiri in ne pet zvezdic. Mogoče imam predsodke in menim, da žanrsko delo - četudi zelo dobro, ne zasluži petih zvezdic.

JK Rowling piše kot Robert Galbraith