petek, 07. november 2014

Po floridskih sledeh E.Hemingwaya in Z.N.Hurston

Zora Neale Hurston

Ernest Hemingway








Bila sta sodobnika in oba sta del svojega življenja preživela na Floridi. Ne vem, če sta se kdaj srečala. Lahko bi se. Pisatelj in pisateljica. Ona 8 let starejša, temnopolta, on belec, precej slavnejši od nje. Umrla sta drug za drugim - v obdobju dobrega leta, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Napisala sta nekaj odličnih literarnih del.
Ob pripravi na naše popotovanje po Floridi sem prebrala dve njuni knjigi, ki sta še posebno tesno povezani s tem ameriškim polotokom - Hemingwayev roman Imaš in nimaš ter roman Zore Neale Hurston, Their Eyes Were Watching God.
Tukaj so trije kraji, ki smo jih obiskali. V vsakem od njih je vsaj nekaj časa živel eden od obeh pisateljev.


Key West 

Najbolj južna točka celinskega dela Združenih držav Amerike je povezana z Ernestom Hemingwayem. Key West je zadnji v vrsti otočkov (imenovanih Keys) na jugu Floride, ki so med seboj in s celino povezani preko mostov in avtoceste. Mogoče jih zaradi tega štejejo za celinski del države. So pomembna turistična destinacija. Odlikuje jih neokrnjena narava, ki je zatočišče številnim živalskim vrstam.
Otoki pa so tudi mesto zabave in užitka. Najbolj luksuzen od vseh je Key West s svojim starim mestnim jedrom, kjer so številne restavracije in lokali, iz katerih se ob večerih vedno širi živa glasba. V njih posedajo turisti, ki so vroč sončen dan preživeli na plažah s palmami.

Key Largo
Leta 1928 sta na Key Westu mladoporočenca Hemingway nekaj tednov čakala na poročno darilo nevestinega strica (bil je to avto Ford Roadster) in se med čakanjem tako navdušila nad krajem, da sta se kmalu za stalno preselila tja.
Njuna hiša stoji na prestižni lokaciji, nasproti svetilnika, skoraj na najvišji točki otoka (okrog 5 m n.m.v.), blizu Duval Street, ki se ponaša z imenom najdaljše ceste na svetu. Cesta si je takšno ime zaslužila kljub temu, da je dolga le nekaj več kot miljo. Najdaljša naj bi bila zato, ker poteka preko celega otoka in povezuje Mehiški zaliv z Atlantskim oceanom. Razdalje med posameznimi morji so pa ponavadi velike.

Pred Hemingwayevo hišo
Hemingwayeva hiša je ena največjih in najlepših na otoku. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so jo obnovili, je bila tudi najmodernejše opremljena. Imela je kopalnico s tušem in edini bazen vzidan v tla na Key Westu.

Hišo smo si ogledali le od zunaj. S svojim zunanjim izgledom in obsežnim vrtom še vedno izstopa iz okolice in je precej drugačna od ostalih, sicer zelo čednih, a bistveno preprostejših hiš.

Ernest Hemingway je na Key Westu dobro in udobno živel. Ob ribarjenju v morju med Florido in Kubo je nizal doživetja, ki so mu pomagala pri pisanju njegove najboljše knjige Starec in morje; ob pohajkovanju po ulicah Key Westa pa je spoznaval domačine in njihove značajske značilnosti uspešno uporabil pri orisih literarnih junakov v svojih romanih. Eden izmed njih je Harry Morgan iz romana Imaš in nimaš. Ta roman je Hemingway napisal v svoji hiši na Key Westu in opisuje težko življenje domačinov v času gospodarske recesije v tridesetih letih prejšnjega stoletja.


Eatonville

To je mesto, kjer je Zora Neale Hurston preživela večino svojega otroštva. Eatonville je bilo eno prvih popolnoma temnopoltih mest v Združenih državah Amerike. Nastalo je leta 1887 in dobilo ime po Josiahu C. Eatonu, belcu, ki je bil Afro-Američanom pripravljen prodati zemljo, na kateri so potem zgradili svoje mesto. Razvoj mesta in življenje v njem je Zora Hurston lepo opisala v knjigi Their Eyes Were Watching God.
Družina Hurston se je v mesto preselila iz Alabame leta 1893, ko je bilo Zori 3 leta. Oče je imel v mestu pomemben položaj - več mandatov je bil župan, sicer pa duhovnik baptistične cerkve v mestu.
Zorino otroštvo v Eatonvillu je bilo srečno. Materialno so bili dobro preskrbljeni; mesto in družina pa sta mladi Zori nudili tudi primeren duhoven razvoj. Zgodbe, ki jih je slišala od someščanov, je uspešno uporabila in dodatno razvila v svojih knjigah, pomagale pa so ji tudi pri antropološkem delu, ki se ga je lotila v poznejših letih. Bila je radoveden in radoživ otrok; ambiciozna deklica, polna energije. Njena mati je takšno vedenje odobravala. Spodbujala jo je z besedami "naj skoči do sonca", nato pa dodala, "da se do sonca sicer ne da skočiti, lahko pa se človek vsaj dvigne od tal."
Mati je umrla, ko je bilo Zori 13 let. To je bila za deklico velika tragedija in pomemben mejnik v njenem življenju. Z mačeho in očetom se ni dobro razumela. Kmalu po tem dogodku je prekinila s šolanjem in se za vedno odselila iz Eatonvilla.

Vhod v stari  del Eatonvilla
Eatonville je še danes mesto, kjer živijo (skoraj) izključno Afro-Američani. Čeprav je priključeno metropolitanskemu Orlandu, je ohranilo nekaj čara, ki ga je opisovala Hurstonova. Mesto ima svoj Historic District, kjer je 48 hiš z zgodovinsko vrednostjo. To so majhne, preprosto zgrajene hiše z vrtovi, na katerih je včasih šara, drugič pa brezhibno urejena zelenica. V njih ali v njim podobnih so živeli ljudje, ki jih opisuje Zora Hurston v svojih knjigah. Čuti se, da soseska ni bogata, a vendar je naselje daleč od tega, da bi bilo razpuščeno in neurejeno do te mere, da bi vzbujalo nelagodje in strah med obiskovalci. Sicer pa turistov - sploh belopoltih, v Eatonvillu ne boste našli.

Po svoji najbolj znani someščanki so prebivalci Eatonvilla poimenovali muzej umetnosti, v katerem razstavljajo sodobni afro-ameriški umetniki.
Pred muzejem posvečenem Z.N.Hurston


Fort Pierce

Zadnja leta svojega življenja je Zora Neale Hurston preživela v Fort Piercu - imenovanem tudi Sunrise City na vzhodni obali Floride. Mesto predstavlja protiutež San Franciscu na zahodni obali Amerike, ki je znan kot Sunset City. V Fort Piercu se menda lahko opazuje najlepše sončne vzhode v ZDA.

V petdesetih letih prejšnjega stoletja se je Zora Neale Hurston ponovno za stalno naselila na Floridi. Ker se s pisanjem ni mogla preživljati, je delala kot sobarica in občasno pisala članke za lokalni časopis namenjen Afro-Američanom. Kratek čas je poučevala angleščino na gimnaziji za temnopolte dijake. Prav veliko denarja ni imela. Umrla je leta 1960 zaradi možganske kapi in srčnega popuščanja. Obe bolezni sta bili posledica dolgotrajne nezdravljene arterijske hipertenzije. Pokopali so jo na stroške darovalcev v neoznačeni grob na pokopališču Garden of Heavenly Rest v Fort Piercu - pokopališču, ki je bilo določeno le za pokop temnopoltih prebivalcev mesta.

Grob je leta 1971 "odkrila" mlada temnopolta pisateljica Alice Walker (avtorica knjige Nekaj vijoličastega), ki je raziskovala življenje svoje vzornice Hurstonove. Legenda pravi, da je prišla na pokopališče in med grmovjem in kačami, na povsem zapuščenem kraju, iskala mesto, kjer naj bi bila pokopana Zora Hurston. Groba seveda ni našla. Za pomoč je poprosila kar Zoro samo. Na pokopališču je glasno zaklicala: "Zora, ali si tukaj?"
Ne, ne, potem ni slišala ženskega glasu, ki bi ji povedal, kje je grob, pač pa je pogledala k tlom in opazila, da stoji na pravokotniku velikem 6 krat 3 feetov (velikost običajnega groba), kjer je bila zemlja nekoliko udrta.
In se je odločila, da je to grob Zore Neale Hurston. Pozneje je priskrbela še siv nagrobni kamen. To je zdaj uradni grob Zore Neale Hurston, "Genius of the South", kot piše na nagrobniku.
Takšna pripoved kar kliče po tem, da popotnik, ki je na Floridi, grob tudi sam poišče in si ga ogleda. 

V Fort Pierce smo prispeli šele v poznih večernih urah. Bilo je nekaj težav pri iskanju pokopališča, vožnje po temačnih ulicah in preizkušanja moževe potrpežljivosti (ki pa vendar ni bila nikoli vprašljiva:-). Ko smo parkirali pred pokopališčem, nas tema in zapuščenost kraja nista odvrnili od tega, da poiščemo tudi grob. Nismo imeli težav. Kraj ni več zanemarjen kot je bil v času, ko je bila tam Alice Walker. Potke med redko posejanimi grobovi so bile posute s peskom, grob Zore Neale Hurston pa jasno označen. Bil je preprost in brez posebnih dodatkov ter kljub dnevu Vseh svetih brez prižgane sveče (saj ne, da bi jo pričakovala).
Vrt nebeškega počitka sem zapuščala zadovoljna. Naenkrat mi je bila Zora Neale Hurston čisto blizu in neka nevidna, a trdna vez me je povezovala z njo.
Preprosta resnica se mi je prikradla v možgane. Grobovi so pomembni. Zaradi tega, ker označujemo kam smo pokopali druge in se tja vračamo, smo postali ljudje in se ločili od živali. Grobovi nam omogočajo, da se na spoštljiv način priklonimo tistim, ki nam nekaj pomenijo.

Če se dobro pogleda - nagrobnik Zore Neale Hurston


(osvetlitev omogoča Anakinov lightsaber - Star Wars)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)