nedelja, 06. marec 2016

Lev N. Tolstoj: Vojna in mir (četrti zvezek in epilog)

Roman Vojna in mir se približuje koncu. Smrtno ranjena zver - Napoleonova armada, beži iz Rusije.
Usode junakov se zaključujejo.
Vsi hudobni so za zlo, ki so ga povzročali, kaznovani. Nekateri umrejo za angino pektoris (hja, prevedeno kot srčni krč), drugim amputirajo nogo, tretji enostavno izginejo in niso vredni nobene pisateljeve besede več.

A umrejo tudi nekateri od pozitivnih junakov. Njihovi bližnji se vsak po svoje soočajo z njihovo izgubo.
Kadar človek vidi umirajočo žival, ga prevzame groza: vpričo njega vidno poginja in nehava biti to, kar je tudi on sam - njegovo bistvo. Če pa je umirajoče bitje človek, ljubljen človek, ki si z njim v živi zvezi, tedaj čutiš razen groze pred uničenjem življenja tudi pretrg in duševno rano, ki je takisto kakor telesna rana, časih smrtna, časih pa se zaceli, a zmeraj boli in se zmeraj boji dražečega zunanjega dotika.

Odlomek o umiranju je najpretresljivejši v celi knjigi. Tudi najbolj grozljiv. Ne zaradi umiranja samega, tudi ne zaradi trpljenja povezanega s tem, pač pa zaradi sprememb, ki doletijo umirajočega. V romanu temu rečejo, da je umirajoči postal "mehak" - mišljena pa je "zavest odtujenosti od vsega zemeljskega", ko umirajočemu vse zemeljske stvari postanejo nepomembne, in brez nemira ter nestrpnosti samo še "čaka tisto, kar prihaja". Njegovim bližnjem takrat postane dokončno jasno, da upanja na ozdravitev in vrnitve v življenje ni več.

A vrnimo se k živim.
Pierre ob koncu knjige upraviči svojo vlogo glavnega junaka romana. V francoskem ujetništvu, v družbi ostalih ujetnikov - večinoma preprostih ljudi, in ob nenehnem soočanju s smrtjo, ugotovi, kaj je bistvo življenja in najde odgovore na vprašanja, ki si jih je zastavljal preko celotnega romana. Od takrat dalje je pomirjen sam s sabo. Na zunaj še vedno deluje zmedeno in raztreseno, a v svoji notranjosti postane samozavesten mož, ki ve, kje je njegovo mesto in kakšna je njegova vloga v svetu. Ko pa je človek pomirjen sam s sabo, tudi dogodki v njegovi okolici začnejo dobivati urejen in smiseln vzorec.

Pierre (s psičkom) v francoskem ujetništvu,
iz BBC serije Vojna in mir, 2016
(vir: BBC)
Obljubila sem, da nekaj napišem o Sonji.
To je tragična oseba. Vedno na robu pozornosti, vedno v Natašini senci. Tudi v teh mojih zapisih o romanu Vojna in mir, sem morala zanjo prav načrtno rezervirati prostor. Brez tega bi tudi pri meni izostala - bila komaj omenjena, kakor v romanu vedno znova nekje v ozadju.
A v bistvu je to dekle - osirotela in revna Natašina sestrična, ki živi pri Rostovih, izredno dobro dekle. Ni se ji bilo težko žrtvovati za druge - predvsem za člane družine Rostov in še posebej za Natašo. Tiho in potrpežljivo je ljubila svojega bratranca Nikolaja, ki zaradi njenih čednosti (pa tudi prikupnosti) ni mogel drugače, kot da ji je obljubil poroko. Ker grofici Rostovi ni bilo všeč, da bi se sin poročil s siromašno sestrično, je Sonja Nikolaju vrnila dano besedo glede poroke in Nikolaj "jo je bil ujel za besedo, za njeno pismo, s katerim mu je vrnila prostost" in se od nje oddaljil. Še huje: V duši ji je kar nekam očital, ker je bila tako od sile popolna in ker ji ni imel kaj očitati. Imela je vse, zaradi česar čislajo ljudi, a malo tistega, zaradi česar bi jo bil mogel ljubiti.
Ko se je Nikolaj poročil s knežno Marjo, je Sonja ostala v njegovi hiši kot - ne vem kaj - družabnica grofinje Rostove ali celo Marje. Nobena od njiju je ni marala. Kakšno življenje je neki to bilo? Živeti pod isto streho skupaj z moškim, ki ga ljubi, on se pa več ne meni zanjo in pripada drugi ženski, je grozno in tragično.
Sonja,
iz BBC serije Vojna in mir,
(vir:BBC)
Nikolaj pa ni edini, ki se grdo vede do Sonje. Tudi Nataša, ki ji je bila Sonja dolga leta najboljša prijateljica, se proti koncu knjige z Marjo pogovarja o njej in reče naslednje: Ta je tista, ki nima; zakaj ne, ne vem. Morda ji manjka sebičnosti - kaj vem česa; toda jemljejo ji, vse ji je vzeto. Časih se mi strašno smili; prej sem silno želela, da bi se Nicolas z njo oženil; ali zmeraj me je obhajalo kakor slutnja, da ne bo tako. Jalov cvet je; tak veš, kakršne ima jagoda. Časih se mi smili, časih pa mislim, da tega ne čuti tako, kakor bi medve čutili.
Tolstoj je krut do Sonje. Nataši oprosti marsikaj in ji vedno znova omogoči, da ponovno zaživi srečno življenje, Sonji pa ne oprosti tega, da je z žrtvovanjem za člane družine Rostov želela postati vredna Nikolaja in do zadnjega upala, da se bo lahko poročila z njim. Zaradi tega je bila sicer mogoče kanček hinavska, a kdo na njenem mestu ne bi bil. Sonja je bila naivna, če je mislila, da si bo s tem, ko se bo vedno znova žrtvovala za druge, pridobila njihovo občudovanje in ljubezen. Tako to v tem svetu ne gre.
Kolumnistka v Guardianu je napisala, da bi, če bi Vojno in mir pisala Jane Austen, Sonja prav gotovo imela lepšo usodo. Poročila bi se z Denisovim.
Oh ja, saj res, kdo neki je Denisov? Še eden od tistih, za katerega ni bilo prostora v teh mojih zapiskih :( Čisto na kratko: Nikolajev zelo dober prijatelj, s katerim sta bila skupaj v vojski. V redu moški, z majhno govorno napako.

Epilog je v romanu Vojna in mir svojevrsten zaključek knjige. Dolg je kar 111 strani in je razdeljen v dva dela.
Prvi del je takšen kot se za epilog spodobi. Dogajanje se preseli za sedem let v prihodnost, v leto 1820. Zvemo, da so nekateri od naših junakov poročeni. Sedem otrok iz dveh družin razveseljuje svoje starše. Ime jim je Nataša, Andrej, Petja... Sama znana imena. Zakonci so že tako navajeni drug na drugega, da se sporazumevajo brez besed. Družinsko življenje je idilično, a vendar ne povsem. Drobna nesoglasja in neskladja obstajajo, a z dobro voljo, predvsem pa z ljubeznijo, se zlahka premagajo in nikoli ne ogrožajo družinske sreče.
Nataša je povsem drugačna, kot smo jo vajeni. Prej izredno očarljiva in živahna mlada ženska se je zanemarila in zredila. Izvrstna pevka in plesalka je zavrgla svoje talente in ne hodi več v družbo. Posveča se samo še možu in otrokom. Za malo se ji zdi, da bi se lišpala za moža, ko njuna zveza vendarle temelji na drugačnih, trdnejših temeljih.
Spomnim se, kako me je ta Natašina preobrazba ob prejšnjih branjih romana razočarala. Čeprav je še vedno ne odobravam, se mi vendar ne zdi več tako zelo napačna in obsojanja vredna. Kaže, da se staram in moje mnenje postaja vse bolj podobno mnenju njene matere grofinje Rostove;-) Samo stara grofinja, ki je bila s svojo materinsko slutnjo spoznala, da izvirajo vse Natašine burje samo iz potrebe imeti družino in moža...samo mati se je čudila začudenju ljudi, ki niso razumeli Nataše, in ponavljala, da je od nekdaj vedela, kako vzorna žena in mati bo Nataša.

Drugi del epiloga je tisti, ki roman Vojna in mir dela posebnega. Tolstoj je namreč na konec romana dodal še esej o zgodovini, kar je precej nenavadno. Vem, da ga preberejo le redki bralci. Na samo zgodbo romana nima prav nobenega vpliva in je tako lahko precej nezanimiv in dolgočasen. A ker je v njem Tolstoj povzel vsa svoja razmišljanja glede zgodovine, njenega poteka in razumevanja, ga je več kot vredno prebrati. Zaradi tega epiloga Tolstoja zdaj še bolj cenim kot sem ga. Zdaj vem, da ni bil samo odličen pisatelj, ampak tudi občudovanja vreden znanstvenik, ki se je metodično in argumentirano lotil razlage zgodovine kot vede. Zagovarjal je metode, ki jih kot relevantne sprejemajo šele po več kot 150-ih letih. Na primer to, da zgodovino ne pišejo veliki ljudje, ampak množica navadnih, običajnih ljudi, ki jih je zgodovinska znanost vedno puščala na obrobju. In res, v zadnjem času zgodovinarje več ne zanimajo vladarji, kralji in faraoni; vse raje preučujejo življenje preprostih ljudi in iz tega sklepajo na potek zgodovine.
Tolstoj tudi napiše, da vladarji nimajo toliko moči in svobode pri odločanju, kot si radi domišljamo. Še zdaleč ne velja, da se bo njihova volja vedno uresničila. Uresničijo se samo tisti od njihovih ukazov, ki se lahko.
Tolstoj je zagovarjal tudi mnenje, da se je pri proučevanju zgodovine napačno spraševati o vzrokih za določene dogodke. Bolj pametno je iskati splošne zakone, po katerih se zgodovina ravna - iskati nekaj podobnega kot so zakoni v matematiki in fiziki. Razvoj zgodovine kot vede kaže, da je imel tudi tukaj še kako prav. Ta del epiloga bi morali prebrati vsi, ki imajo radi zgodovino - pa naj bo to strokovno ali ljubiteljsko.


ZAKLJUČNE MISLI O ROMANU VOJNA IN MIR

Uf, oddahnila sem si :) Vi, ki berete moj blog, pa tudi ;) Konec je.

No, meni je odleglo zato, ker me branje ni razočaralo, in bo roman Leva Nikolaeviča Tolstoja, Vojna in mir, še naprej ena izmed mojih najljubših knjig.
Zdaj sicer vem, da to še zdaleč ni roman, po katerem bi se pisatelji morali zgledovati - primer romana nad romani, idealni roman.  Marsikaj mu manjka in v njem je veliko nedorečenega. Roman je nekoherenten in preobsežen, da bi ga lahko pisatelj v popolnosti obvladal. Nekateri dogodki in osebe obvisijo v zraku. Še kaj bi rada zvedela o njih, a pisatelja več ne zanimajo in o njih molči.
A vendar vse to ne zmanjšuje veličine tega romana. Zgodba in osebe (Ogromno jih je!) se zrasejo z bralčevo dušo - vsaj z mojo so se, in to je zame najpomembnejše. Oh, če bi se dalo, bi Vojno in mir še kar brala in brala.
Druga dobra stvar romana je ta, da iz knjige ves čas žari spoznanje, kako veliko veselje je imel Tolstoj s tem  svojim delom. Dal si je duška. Na široko je razpletal svoje razmišljanje o Napoleonovem pohodu v Rusijo in ruskemu odgovoru na to. Bralcu predava in ga poučuje. To sicer delajo mnogi pisatelji, a pri Tolstoju je to poučevanje simpatično. Vsaj zame:) Tudi dosledno in sistematično, z repom in glavo. Kot bralka nikoli nisem imela občutka (ki ga imam sicer pogosto pri prebiranju sodobnih - tudi slovenskih pisateljev), da svoje misli razpleta samo zato, da bi mi pokazal, kako veliko zna in kako drugi nimamo pojma. Da sem mu verjela, mi je nanizal ogromno število argumentov. Da sem ga bolje razumela, mi je pripovedoval v prispodobah. Enkratno.

Roman Vojna in mir se lahko bere na različne načine. 
Če se odločite, da boste zasledovali le zgodbo in spremljali usode oseb, bo to izredno prijetno in zanimivo branje. Realistični roman kot se šika. Klasika, ki je zaradi svoje univerzalnosti še vedno aktualna. V tem primeru lahko mirno preskočite pisateljeva razglabljanja o zgodovini, nič ne boste zamudili. Tudi o poteku posameznih bitk lahko berete le površno. V tem primeru boste uživali predvsem v prvih dveh zvezkih; ob branju zadnjih dveh zvezkov si boste pa vedno pogosteje želeli, naj se pisatelj vendarle spet vrne k zgodbi in junakom. Torej - če se boste težko prebijali že preko prvih dveh delov romana, je bolje, da odnehate. V drugi polovici romana bo vse samo še hujše.
Če pa roman Vojna in mir želite dojeti v vsem njegovem bogastvu, bo to malce bolj zahtevno branje. Da užitek ne bo izostal, morate imeti vsaj malo radi tudi zgodovino. In ne sme se vam zdeti za malo, da vam nekdo nekaj pridiga, ko vendar berete roman, ob katerem bi se radi sprostili. Boste pa v tem primeru deležni prijetnih občutkov, ki so dostopni le izbrancem;-)

Kakorkoli že, roman Vojna in mir je mojstrovina, ki jo iz vsega srca priporočam v branje.

★★★★★

Lev N. Tolstoj (1828-1910),
 posneto l.1908 v Jasnaji Poljani,
(foto: Sergej Prokudin-Gorki),
 prva barvna fotografija posneta v Rusiji
Tolstoj, Lev Nikolaevič
Vojna in mir
iz ruščine prevedel: Vladimir Levstik
Cankarjeva založba, 1968, (zbirka Sto romanov, št. 39)
1603 strani


==============================================
Na hermioninem blogu najdete še:

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)