Agatha Christie: Zmenek s smrtjo

Tukaj v Nemčiji je najokrutnejši očitek, ki ga lahko izrečeš, ta, da nekomu poveš, da bi bil zaradi svojega vedenja in razmišljanja zelo dober paznik ali paznica v koncentracijskem taborišču. S takšno trditvijo običajnega Nemca ali Nemko, ki imata še vedno slabo vest, ker se njuni starši ali stari starši niso odločneje uprli nacistom, globoko prizadeneš in užališ. 

Pazniki v nacističnih zaporih so bili prav gotovo posebna sorta ljudi - večinoma sadisti, ki so uživali v trpinčenju in poniževanju taboriščnikov, opiti od moči, ki so jo imeli nad drugimi. Kdo bi si le želel, da ga primerjajo s takšnimi ljudmi.

A nacistično Nemčijo lahko pustimo ob strani. Sla po moči in sla po okrutnosti sta že od nekdaj med nami, tudi danes; v času Hitlerja sta le nekoliko svobodneje zadihali in bili drznejši, ker so bili tisti, ki bi ju morali nadzorovati, manj odločni.

V romanu Agathe Christie, Zmenek s smrtjo, nastopa gospa Boynton, ki je oseba, ki bi jo bil vesel vsak komandant koncentracijskega taborišča - Amon Göth, na primer, (berite knjigo njegove vnukinje ali pa si oglejte film Schindlerjev seznam), tako polna zla je bila.

In da bo primerjava še slikovitejša naj povem, da je bila gospa Boynton res paznica - ne sicer v nacističnem taborišču; ti so v tistem času šele nastajali in bili skriti pred širšo svetovno javnostjo, pač pa v običajnem ameriškem zaporu z začetka 20. stoletja. Tam se je njena ljubezen do tiranije polno razvila in je ni zapustila tudi potem, ko se je poročila in ustvarila družino. Po poroki so bili člani njene družine zaporniki, ona pa je bila še naprej paznica. In to izredno kruta paznica, ki je psihično maltretirala svojo hčerko, otroke iz moževega prvega zakona in snaho. Kako je to šlo, je v knjigi enkratno opisano!

Družino Boynton iz romana Zmenek s smrtjo od strani opazujeta dva, ki sta strokovno dovolj dobro podkovana, da razumeta, da se v družini dogajajo čudne stvari. To sta mlada zdravnica, ki je ravno diplomirala, in svetovno znan psihiater. Pogovor med njima postane prava mala psihološka analiza o okrutnosti in popolni nadvladi človeka nad drugim človekom.

Kaže, da zapleteno razmerje matere in njenih otrok lahko reši samo umor. In gospa Boynton, seveda, res umre:) Smrti, ki je tako dobrodošla, v literarnem svetu ne najdete prav pogosto.

Ko sem brala o Boyntonovih, je moje misli zaposlovala ena samo želja: "Naj bo, prosim, tako, kot je bilo v Orient-Expresu! Naj zlobna ženska umre, njen morilec pa ostane nekaznovan." Kajti - kot reče mlada zdravnica v knjigi, pogosto smrt lahko reši težavo in celo vodi v polnejše življenje.

Pa tokrat ni bilo tako. Hercule Poirot pride zadevi do dna in razkrinka odgovorne za smrt gospe Boynton.

Pa še to. Roman Zmenek s smrtjo bo vedno blizu mojega srca zaradi dveh stvari.

Prvi je digitalis, oziroma njegovi derivati - zdravilo, ki se v določenih primerih še vedno uporablja za zdravljenje srčnega popuščanja, v času dogajanja romana pa je bilo to edino zdravilo za srce, ki so ga poznali. Značilnost te snovi je ta, da je njeno terapevtsko okno zelo ozko in pri nenatančnem doziranju se kaj hitro spremeni v življenjsko nevaren strup. To dvojnost digitoksina - njegovo zdravilno moč in njegovo strupenost, ki ju loči le nekaj miligramov - je Agatha Christie za razvoj svoje detektivske zgodbe enkratno uporabila in razvila. Super.

Druga stvar, ki me je navdušila, pa je kraj dogajanja. Zmenek s smrtjo namreč nastopi v starodavnem, v rdečo skalo vklesanem mestu Petra v današnji Jordaniji. Prizorišče je čudovito in dostop do njega je bil v tridesetih letih prejšnjega stoletja še veliko bolj spektakularen in pustolovski, kot je danes. Tam se je dalo celo prenočiti. Petra pa je - predvidevam, danes še vedno enako lepa, kot je bila takrat in kakor je opisana v romanu.

Detektivska zgodba je napeta in zanimiva, njena zgradba odlično zasnovana. Mnoge od oseb so čudovito orisane - poleg gospe Boynton prav gotovo še zdravnica Sarah King - odločna mlada ženska, ki se nahaja na pomembni življenjski prelomnici in se ji že svita, kaj v življenju je pomembno in kaj ne. Preberite spodnji odlomek iz romana.

Zmenek s smrtjo je do sedaj moj najljubši roman Agathe Christie.

★★★★★

Odlomek iz romana.

Pogovarjata se gospodična Pierce in gospodična Sarah King.

Prva začne:

"...Kako bistre so tiste ženske, ki so stopile v javno življenje in hkrati zadržale svojega. Vedno sem vesela, ko ženska kaj doseže!"

"Zakaj?" je popadljivo zahtevala odgovor Sarah.

Gospodična Pierce je zazevala in malce zajecljala.

"Oh, zato - mislim - samo zato - no - tako lepo je, da so ženske sposobne storiti stvari!"

"Ne strinjam se," je odvrnila Sarah. "Lepo je, ko je katero koli človeško bitje sposobno doseči nekaj vrednega! Niti najmanj ni pomembno, ali je to moški ali ženska. Le zakaj bi bilo?"

"No, seveda -" je rekla gospodična Pierce. "Da, priznam, seveda, če pogledamo s tega vidika-"

Toda videti je bila žalostna. Sarah je nežneje rekla: "Se opravičujem, toda res sovražim to razlikovanje med spoloma. 'Moderno dekle ima popolnoma posloven odnos do življenja.' Kar niti najmanj ne drži. Nekatera dekleta so poslovna in nekatera ne. Nekateri moški so čustveni in zmedeni, spet drugi so premišljeni in logični. Obstajajo samo različni načini razmišljanja. Spol je pomemben samo takrat, ko je neposredno vpletena spolnost."