Agatha Christie: Sloni si zapomnijo

Menda si sloni res zapomnijo. 

Če jih kdo muči, jim zabada iglo v rilec ali kaj podobnega, se potem, ko mučitelj že vse pozabi, spomnijo in maščujejo - na svoj poseben način, da mučitelja poškropijo z vodo, na primer. Tako gre menda neka indijska zgodba, ki jo je Mrs Oliver nekoč pripovedovala otrokom.

Zdaj pa mora ta ista gospa Oliver zasliševati "človeške slone" in upati, da si tudi ti tako dobro zapomnijo kot pravi sloni. S Herculom Poirotom namreč raziskujeta primer, ki se je dogodil pred več kot desetimi leti in velja kot razrešen ter tako lično pospravljen v enem izmed policijskih predalov nekje v Angliji.

Ariadne Oliver do sedaj nisem poznala, čeprav naj bi nastopala v kar nekaj knjigah Agathe Christie. Izredno zabavna gospa je! Prav gotove je vsaj malo alter ega pisateljice same, saj tudi ona piše kriminalne zgodbe in je zaradi njih precej znana in slavna.

Na začetku romana se Mrs Oliver udeleži literarne večerje za pisateljice in to, kako večer poteka, kaj si gospa Oliver misli o svojih oboževalkah, kako se z njimi pogovarja, so vsekakor stvari, ki jih je Agatha Christie črpala iz lastnih izkušenj. Zelo fajn in zelo zabavno. Ne moreš, da se ne bi smejal. Gospa Oliver je pronicljiva in inteligentna ženska.

Na tej večerji - potem, ko postrežejo kavo in povabljenci niso več vezani na družabnika, ki sedita na njegovi desni in levi strani - no, pri Ariadne Oliver sta bila to dva dokaj prijetna moška - k njej pristopi ne tako zelo prijetna ženska in se predstavi kot morebitna bodoča tašča ene od njenih krščenk. Potem pa vpraša nekaj, česar gospa Oliver kljub svoji bistrosti in dolgoletnim izkušnjam, nikakor ne pričakuje. Gospa Burton-Cox se namreč pozanima glede svoje bodoče snahe in vpraša tole: "Je njena mati ubila njenega očeta, ali je njen oče ubil njeno mater?"

Gospe Oliver ob tem vprašanju najprej poide sapa, nato pa se le začenja spominjati, da je pred leti resnično brala o skupnem samomoru moža in žene - dogodku, ki je takrat vse zelo presenetil.

In smo tam. Dvom, da samomor ni bil samomor, je zasejan in Hercule Poirot se lahko izkaže.

In seveda se več kot izkaže. Primer reši in ob tem razloži vse nenavadnosti in nelogičnosti, ki tekom pripovedi prilezejo ne dan. Nekatere so pomembne, druge niti ne, tretje so popolnoma zgrešene. Prav vsega si pa sloni tudi ne zapomnijo;) Za tiste človeške pa je značilno tudi to, da luknje v svojem spominu radi zapolnijo s čenčami in lastnimi predvidevanji, ki so pogosto povsem napačni. A kakor pravi Hercule Poirot, so tudi ti za preiskovalni postopek enako pomembni kot resnična dejstva.

Priporočam. Tudi zato, da vidite, kako starinsko je še vse bilo v Veliki Britaniji v času dogajanja romana, pa čeprav smo že v zadnji tretjini 20. stoletja. Služabniki, tajnice, kozarčki šerija in beležke z naslovi. Neveste pa so na ohceti že nosile bele hlačne kostime, ki so bili potiskani z zelenimi deteljicami, ženini pa bel prešit saten z naborki iz valencialnih čipk okrog vratu:) Smešna sedemdeseta leta.

★★★★☆