Še en nadarjen umetnik, ki je prezgodaj umrl. Kaj vse bi še dosegel, kaj vse bi še napisal, če ne bi pri 23ih letih umrl zaradi tifusa. Georg Büchner.
Zaradi njegove zgodnje smrti je drama Vojček ostala fragment. Njena interpretacija je že tako ali tako težka, ker pa je ostala nedokončana, je še težavnejša. A vsaka stvar je za kaj dobra. To, da nimamo jasnih navodil, kako naj si jo razlagamo, je mogoče eden od razlogov, da je drama še dandanes, skoraj dvesto let po nastanku, zelo aktualna in jo še vedno izvajajo na različnih gledaliških odrih. V ljubljanski Drami je bila zadnja premiera 15.maja 2002.
Tudi v gimnazijah jo še berejo in tako takšno delo potem pride še v moje roke.
Zgodba je preprosta. Vojček z nožem zabode prijateljico, ki ga vara, in jo ubije.
To je vse. Drama se konča, mi pa lahko začnemo z razmišljanjem.
Zakaj je to storil?
Najpreprostejša razlaga je, iz ljubosumja. Ni prvi in ne zadnji, ki je moril zaradi tega čustva, in vsi, ki ga opazujemo, si lahko ob tem brezbrižno umijemo roke in gremo dalje. Nas se to ne tiče. Takšen je bil pač Vojček s svojim razvnetim značajem in razžaljenim ponosom.
Če se pri drami zadržimo malo dalje, lahko dodamo: moril je, ker je bil psihično bolan. Res je. Kot je razvidno iz besedila, je bil Vojček depresiven in včasih je slišal tudi glasove, ki so mu govorili naj zabada, zabada nož med oči. A bralci ob tem razlogu za umor spet lahko ostanemo dokaj mirni, saj se nas to še vedno prav nič ne tiče. Lahko pa se čutijo krivi zdravniki - na te lahko pokažimo s prstom in še prav imamo. Zdravnik, ki nastopa v drami, res nosi velik del krivde za Vojčkovo dejanje. Vedel je, da je Vojček bolan, pa mu ni pomagal. Še več, nanj je gledal kot na objekt raziskovanja in na njem celo izvajal neke vrste poizkuse. Ugotavljal je, kakšen vpliv ima na diagnozo, ki jo je postavil - aberratio mentalis partialis - prehrana, ki je sestavljena izključno iz graha. Ja, za potrebe poskusa je moral Vojček jesti samo grah.
A kopljimo še globje po razlogih, ki so Vojčka spremenili v morilca. Zdaj nam bo počasi neprijetno. Vojček je namreč reven in da preživi svojo družino, mora opravljati tri(!) službe; preprost vojak je, postrešček pri oficirju in še poskusni zajček pri medicinskem eksperimentu. Družba, v kateri oče z denarjem, ki ga zasluži z eno službo za polni delovni čas, ne more preživljati svoje partnerice in otroka, je bolna družba - člani te družbe pa se lahko zamislijo nad tem, kako so sami prispevali k temu, da taka družba ne samo obstaja, ampak celo cveti in se vse bolj bohoti.
Pa še nismo pri koncu. Finančna stiska ni bila tisto glavno, kar je Vojčka pahnilo med najhujše kriminalce. Krivi so bili ljudje, ki so ga obkrožali. Ti so ga poniževali in mu jemali pogum - ter se v svoji sebičnosti in občutku večvrednosti tega niti zavedali niso. Eni so se posmehovali njegovim psihičnim, drugi fizičnim slabostim, tretji pa njegovi nemoralnosti. Vojček je bil namreč tudi oče nezakonskega otroka.
Mirno, pasivno in ponižno bitje kot je bil Vojček, je potem postopalo na najbolj tragičen način - z ubojem človeka, ob katerem se je počutilo še najbolj človeško.
Tako nekako to gre v dramskem fragmentu Vojček, Georga Büchnerja.😢
 |
| Georg Büchner (1813-1837) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Komentarji so zaželeni:) in nemoderirani. Lahko so tudi anonimni;)