Marcel Proust: Radosti in dnevi

Tudi v času pandemije beremo, kajne - mogoče še več in rajši kot kdajkoli. 

Kot vsi zaposleni v naši kliniki, moram imeti tudi jaz doma pripravljen kovček z najnujnejšimi stvarmi - za vsak primer, če bom morala zaradi nenadzorovanega stika z bolnikom okuženim s covid-19 ali pa zaradi okužbe same, ostati v kliniki ali karanteni.
In lahko si mislite, da so v tem kovčku tudi knjige:) Saj ni važno, ali  bom sploh imela čas, da bi jih brala, pomembno je, da so v kovčku. Že misel, da bodo šle z mano, me sprošča in pomirja.

Časopisi in internetni portali so v zadnjem času polni člankov s priporočili, kaj brati v karanteni. Ponavadi omenjajo knjige, ki so na različne načine povezane z boleznijo (najraje s kugo), apokalipso, distopijo, kakršnokoli katastrofo. Ne, takšne knjige niso primerne za zdajšnji čas (okej, mogoče Dekameron, ta bi bil lahko v redu), bolje je prebirati nekaj, kar nas prenese v povsem drugačen čas - v čas, kjer se ukvarjajo s problemi in težavami, ki so z vidika pandemije tako zelo malenkostni in nepomembni, da je že kar smešno.
Predlagam vam Marcela Prousta! A pri Radostih in dnevih velja biti previden.

Prvenec velikega Marcela Prousta je nevarna knjiga. Obstaja namreč velika verjetnost, da bi si bralci, ki niso prebrali še nobenega od romanov iz ciklusa Iskanje izgubljenega časa, ob prebiranju knjige Radosti in dnevi o Marcelu Proustu ustvarili povsem napačno mnenje. In to bi bila velika in težko popravljiva škoda. Največja literarna mojstrovina vseh časov - kar Iskanje izgubljenega časa po mojem mnenju vsekakor je, bi izgubila še tistih nekaj potencialnih bralcev, ki bi jo bili v dandanašnjem času še pripravljeni prebrati. Torej, najprej prebrati V Swannovem svetu (oz. Combray), potem V senci cvetočih deklet, nato Svet Guermantskih; šele potem  - in samo v primeru, da navdušenje nad Proustom ne bo popustilo, nastopi čas za prebiranje Radosti in dni.

Svojo prvo knjigo, Radosti in dnevi, je Marcel Proust izdal leta 1896, ko je bil star 25 let. 

Kakšen je bil takrat ta mladenič? Vsekakor skrajno čeden in prikupen. Kot sin uglednega patologa in - ha, epidemiologa! ter matere, ki je izhajala iz bogate judovske družine, je bil finančno dobro preskrbljen. Bil je izredno družaben in priljubljen ter tako reden gost v različnih salonih, ki so jih prirejale te ali one gostiteljice iz višjih krogov pariške družbe - v katere se je mladi Marcel prav rad zaljubil. Oboževal je umetnike; glasbenike in slikarje, še posebej pa pesnike in pisatelje. Bil je natančen opazovalec sveta okrog sebe in wannabe pisatelj. 

Ko je svojega velikega vzornika, francoskega pisatelja Anatola Franceja vprašal, kako naj postane pisatelj, mu je ta odgovoril: "To je čisto preprosto, moj ljubi Marcel. Ko sem bil toliko star kot Vi, nisem bil tako lep in priljubljen kot ste Vi, nisem zahajal v družbo, ampak sem ostajal doma in bral." Čez okrog 10 let bo Marcel Proust ubogal svojega vzornika in se zaprl v sobo, ki bo izolirana pred hrupom in začel pisati svojo brezčasno umetnino Iskanje izgubljenega časa. Iz sobe bo odšel samo takrat, kadar bo želel preveriti kakšno podrobnost, ki jo bo potreboval pri svojem ustvarjanju, npr. pohištvo v kakšnem od salonov, ali pa portal na kakšni od cerkva, sicer pa bo samo pisal.
Bil je v prostovoljni karanteni;)

A v devetdesetih letih 19. stoletja še ni bil tako daleč. Takrat je še zbiral doživljaje in opažanja, ki jih bo uporabil za Iskanje izgubljenega časa. Nekaj malega pa je tudi že pisal - članke za časopise, pesmi, novele in druga kratka besedila. A to so bili le bolj ali manj nerodni poskusi, ki še niso kazali na to, da se za njimi skriva nekdo, ki bo postal eden izmed največjih pisateljev 20. stoletja. Ta zgodnja besedila so zbrana v knjigi Radosti in dnevi.

Knjiga je bila razkošna in draga. Uvodno besedo je napisal sam Anatole France, ki je delo pohvalil, a ne preveč. Ilustrirala jo je Madeline Lemaine, znana po tem, da je izredno lepo slikala vrtnice, sicer pa pariška gospa, ki je imela enega od salonov in je mladega Marcela Prousta vpeljala v družabno življenje. Natančno jo je predstavil v svojem delu Iskanje izgubljenega časa.

V knjigi so zbrana precej različna dela. Imamo pesmi, ki so posvečene različnim slikarjem ali glasbenikom; predstavljene imamo glavne osebe Italijanske komedije. To ni ravno tisto, zaradi česar bi bilo knjigo vredno brati.

Novele zbrane v knjigi so bistveno boljše in že dajo slutiti Proustovo veličino. Dogajanje v noveli Otožno počitnikovanje gospe de Breyves me je nekoliko spominjalo na potek razmerja med gospodom Swannom in Odette iz prvega romana cikla Iskanje izgubljenega časa, le da sta tu osebi moškega in ženske zamenjani - kot bi pisatelj vadil za to, da bo nekoč opisal ljubezensko razmerje, od njegovega začetka preko vrhunca do njegovega konca, v katerem bodo zavzeti vsi človeški občutki, ki takšno razmerje spremljajo, kot je to storjeno v knjigi V Swannovem svetu. S podobno temo se ukvarja tudi novela Konec ljubosumja.

Novela Družabni večer že kaže na to, kako natančen opazovalec in ocenjevalec ljudi je bil Marcel Proust in kakšna paleta različnih oseb se je zbirala na družabnih večerih po salonih pariške družbe, če jih je gost večerov znal tako lepo, kot je to počel Marcel Proust, razpoznavati in razbirati. V tej noveli se je avtor že začel ukvarjati z enim od dveh problemov, ki ga bosta zaposlovala do konca življenja, s snobizmom. 

Moja najljubša novela pa je tista z naslovom Izpoved mladega dekleta. Začne se dramatično:

Končno prihaja odrešitev. Nerodna sem bila, slabo sem streljala, skoraj bi se zgrešila. Seveda bi bilo najboljše, če bi umrla v trenutku, a tudi to je boljše kot nič. Krogle niso mogli odstraniti, začele so se komplikacije s srcem. Ne bom več dolgo. Pa vendar lahko traja še osem dni! In teh osem dni mi ne preostane drugega, kot da znova in znova premišljujem o strašnem spletu okoliščin.

Mlado dekle je poskušalo narediti samomor zaradi svojega nemoralnega spolnega življenja in zaradi matere.  Bralec ne more spregledati avtobiografskih značilnosti dela, pa čeprav je glavna protagonistka novele ženska, ne pa moški - ali pa ravno zaradi tega, ker je ženska. Tu tako prvič srečamo Proustovo veliko navezanost na mamo, ki jo sicer dobro čutimo skoraj na vsaki strani Iskanja izgubljenega časa. V noveli pa se zrcali tudi njegova druga od dveh velikih življenjskih težav - spopadanje z lastno homoseksualnostjo. Čudovito kratko delo.

Moj osebni višek knjige pa vseeno tiči nekje drugje - v odlomku z naslovom Tožbe, sanjarije v odtenkih časa. V tem delu knjige je zbrano trideset kratkih, eno do dve strani dolgih impresij, ki predstavljajo avtorjevo razmišljanje in občutenje ob različnih dogodkih, stavbah, osebah ali pa utrinkih iz narave. To so tako čudoviti drobni literarni biseri, da so mi včasih zvabili solze v oči in bi jih brala še in še ter vedno znova. Eni od teh biserov so sicer čistejši in se blestijo lepše od drugih, a vse bi bilo vredno nanizati v ogrlico. V teh sanjarijah je mladi Marcel najbolj podoben odraslemu in zrelemu Proustu. Manjka samo še nekaj modrosti in spretnosti, da se drobcene literarne umetnine povežejo v nekaj velikega in ne ostanejo nekaj tako zelo minljivega, kot so bežne impresije.

Knjiga Radosti in dnevi, Marcela Prousta, vsebuje veliko dobrega in spretno napisanega, a tudi precej nerodnega in slabo podanega. V temle zapisu sem poudarila le tiste stvari, ki so fajn. Ni jih malo, a če Marcela Prousta ne poznate, jih zlahka zgrešite - kot so jih zgrešili ali ne zmogli opaziti v času izida knjige. Takrat so knjigo dojemali tako, kot so dojemali mladega Prousta - kot simpatičnega, a površnega mladeniča, ki se prestopa iz enega v drug salon in lovi naklonjenost vplivnih žensk - ki sicer nekaj piše, a iz njega nikoli nič ne bo.
Kako so se zmotili! Mi, ki živimo več kot sto let v prihodnosti, imamo srečo, da lahko zbirko Radosti in dnevi beremo skozi oči Iskanja izgubljenega časa in uživamo v mladem in svežem - čeprav zaradi tega nekam okornim in patetičnem, Marcelu Proustu ter se čudimo usodi, ki je zmogla literarno pot na videz tako zelo povprečnega pisatelja usmeriti k višavam večne klasike.

★★★★☆

Marcel Proust, v družbi deklet
(1871-1922)

Proust, Marcel

Radosti in dnevi

iz francoščine prevedla Katarina Marinčič

Modrijan, 2017, Nostalgija

245 strani

ISBN 978 961 287 012 6

P.S.
Ostanite, prosim, doma in se ne družite!
Pustite zdravnikom, da opravijo svoje delo in jih nikar ne obsojajte in kritizirajte. Poslušajte jih. Visoko usposobljeni so in zelo dobro vedo, kaj delajo.
In ne šikanirajte, prosim, obolelih.