Donna Tartt: Skrivna zgodovina

Še vedno berem, a pišem bolj na kratko.

Ko preberete samo dve strani dolg prolog romana Skrivna zgodovina, Donne Tartt, veste že zelo veliko. Veste, kdo je bil umorjen in veste, kdo je bil morilec. Na zadnji platnici knjige potem - da bi vam vzbudili zanimanje za roman, pišejo, da boste knjigo brali zato, da boste izvedeli, zakaj je do umora sploh prišlo. No, tudi to ni nikakršna skrivnost, saj prav kmalu postane jasno tudi to, zakaj so umorili Bunnyja. Je takšno kriminalko, kjer vemo že vse, potem sploh še vredno brati? O, ja! In še kako.

Zanimivo je brati o skupini privilegiranih študentov klasike, ki so tako posebni, da se med seboj pogovarjajo v stari grščini ali pa pišejo dnevnik v latinščini. Ki imajo sila nenavadnega profesorja, ki ubira zelo neobičajne poti poučevanja. Teh šest študentov in njihov učitelj, odnosi med njimi, ki so zapleteni in zavozlani, a vedno trdni in globoki, so tisto, kar gradi jedro knjige in bralca dobesedno sili k branju. Vsaj mene je. Vsak dan posebej sem se veselila, da bom spet imela nekaj časa za njeno branje in ob prebiranju več kot petsto strani knjige, mi ni bilo niti enkrat dolgčas. 

Ob koncu knjige sem bila sicer nekoliko razočarana, ali bolje rečeno, zmedena, saj sem bila prepričana, da se bo zgodba končala drugače, kot se je. Nekoga drugega sem imela v mislih, ko sem iskala odgovornost za tragični dogodek, a to je moja osebna napaka, posledica prehitrega in prepovršnega zaključka in tako za ostale bralce nepomembno dejstvo.

Donna Tartt napiše nov roman vsakih deset let in vsaka od njenih knjig je vedno sprejeta z velikim zanimanjem. Tudi navdušenjem. Skrivna zgodovina je njen prvenec, ki je bil velika svetovna uspešnica; zadnja knjiga, ki jo je napisala, je roman Lišček, ki je bila meni celo bolj všeč kot Skrivna zgodovina.
Čez dve do tri leta lahko pričakujemo nov roman Donne Tartt. In kdo se ga ne bi veselil?

★★★★☆