Karl Ove Knausgård: So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche

It is difficult to imagine a less helpful art book than this. Supposedly an exploration of the art of Edvard Munch, it is predominantly a ramble through the many aesthetic confusions of its notorious author. If you are interested in him, you might find things in here to savour. If you are interested in Munch, look him up on Wikipedia. It will be much more useful.

Zgornje stavke je napisal Waldemar Januszczak - britanski umetnostni kritik, ki je zaradi svojih izredno zanimivih in zabavnih televizijskih oddaj o umetnosti (na kanalu Viasat History so pred časom vrteli njegove uspešne serije o impresionizmu,  baroku, pa tudi o "mračnem" srednjemu veku), dobro znan tudi laični javnosti. 

Januszczak ima prav. Res si je težko predstavljati bolj neuporabno knjigo o umetnosti, kot je knjiga Karla Oveja Knausgårda, v angleškem prevodu z naslovom So much longing in so little space (v nemškem pa So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche ). Če želite kaj izvedeti o najslavnejšem norveškem slikarju Edvardu Munchu, je resnično bolje, da preberete tisto, kar o njem piše v Wikipediji, kot pa da vzamete v roke to knjigo.

A Waldemar Januszczak je Knausgårdovo knjigo bral čisto narobe. Svojim umetniško kritičnim očem se je pustil zapeljati, da so opazovale strogo strokovno, in svoji likovno-umetnostni izobrazbi je dovolil, da mu je zasenčila tisto dobro, kar je v knjigi izvirnega in dragocenega. Prava vrednost knjige mu je ostala skrita.

Tisto, zaradi česar je Knausgårdova knjiga o Munchu tako enkratna in zanimiva, je pogled umetnika na življenje in delo drugega umetnika; njegovo raziskovanje, opazovanje, primerjanje in občudovanje - želja po tem, da bi ga razumel. Knausgårdu so pisateljske izkušnje pomagale, da je Muncha lažje razumel. Verjetno je že mnogo drugih umetnikov pisalo o Munchu, a verjetno nihče tako zelo osebno, skoraj intimno, kot je to storil Knausgård.

O tem kako in zakaj je knjiga nastala, sem že pisala v mojem poročilu z lanskega Frankfurtskega knjižnega sejma. Karla Oveja Knausgårda so namreč pred časom  zaprosili, da v Munchovem muzeju v Oslu postavi razstavo del svojega slavnega sonarodnjaka. Skupaj z razstavo pa je nastala še pričujoča knjiga.

Knjiga je razdeljena v tri dele.

Prvi del je tisti, ki je za umetnostne navdušence in ljubitelje Edvarda Muncha verjetno najbolj zanimiv. Pisatelj opisuje različne Munchove slike in ob tem piše tudi o svojih občutkih in razmišljanjih, ki so jih slike vzbudile. Slike, ki jih je izbral, so Munchova malo- ali celo neznana dela. Nekatera so slabše, druga boljše kvalitete. Nekatera so samo skice, druga dovršena dela, za spet tretja pa se sploh ne ve, ali so samo osnutki ali pa dokončana dela. Nekatera od njih še nikoli niso bila razstavljena, vsem pa je skupno to, da so se Karla Oveja Knausgårda dotaknila in ga na kakršenkoli že način vznemirila.
Opisi slik - vedno natančni in nazorni, so predstavljeni tako zanimivo in so tako čudovito dodatno obogateni s pisateljevimi razmišljanji, da sem si jih na vsak način želela tudi sama ogledati. Na srečo obstaja internet in digitalne različice opisanih slik sem prav lahko našla. Reprodukcije slik so sicer tudi v knjigi, a ne vse, in tiste, ki so, niso poimenovane, tako da bralec nikoli ni povsem prepričan, da opazuje pravo sliko - tisto, o kateri je bral v besedilu knjige. A tako je namenoma, saj naj bi na takšen način opazovalec lažje razvil pristnejši odnos z umetniškim delom.

V drugem delu pisatelj opisuje, kako je prišlo do tega, da je postal kurator razstave Munchovih del, kako je slike izbiral, jih povezoval po temah in razporejal po prostorih, ki so mu bili na voljo. Razstavo je razdelil v štiri dele: slike, ki izražajo harmonijo med ljudmi; slike brez ljudi, se pravi večinoma pokrajine; v tretjem delu so bile nedokončane in fragmentirane slike; v četrtem pa portreti. Na takšen način in ne da bi v razstavno zbirko uvrstil kakšno od znanih Munchovih del, je poskušal podobo slikarja osvoboditi vseh mitov, ki ga spremljajo že od kar je nastal njegov slavni Krik.

Tretji del knjige mi je bil posebno ljub. V njem je prikazano pisateljevo potovanje po Munchovih sledeh. Skupaj s filmsko ekipo, ki je posnela dokumentarni film o Knausgårdovi razstavi, je obiskal kraje, kjer je Munch živel in ustvarjal. Obiskal je mesta, kjer je slikal in kotičke v naravi - gozd, obalo, skale, ki so služili za navdih. Ob tem se se počutila čisto domače in prav dobro sem razumela pisateljeve občutke, ki so bili navdušenja polni in skoraj vzhičeni. Tudi sama namreč - kakor bralci hermioninega bloga že vedo;) - izredno rada obiskujem kraje, ki so prepleteni z usodami ljudi iz nekega drugega zgodovinskega obdobja in so s svojim delovanjem ali pa osebnostjo posebno močno vplivali name. Hoditi tam, kjer so hodli oni; gledati in se dotikati stvari, ki so se jih tudi oni, je nekaj, kar me vedno znova navdušuje in navdihuje.

Knjigo Karla Oveja Knausgårda, So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche (Tako veliko hrepenenja na tako majhni površini) sem brala večinoma zvečer pred spanjem, ali pa kadar sem si želela nekaj pomirjajočega, a obenem globoko navdihujočega. Bilo je bolje in mi je prineslo več zadovoljstva ter dodatnega bogastva, kot bi mi ga le obisk razstave.

Knjiga je tipično Knausgårdovo delo. Če vam je bil všeč njegov Moj boj, vam bo všeč tudi ta knjiga. Mogoče še bolj - kakor je bilo to pri meni. Všeč mi je bil način pisanja, ki je bil v tem primeru nekako bolj dobrodošel, kot pri njegovih avtobiografskih delih. 

Upam, da bo Karl Ove Knausgård - zdaj, ko je o sebi napisal že vse - izbral še kakšnega umetnika, ki mu nekaj pomeni, raziskal njegovo življenje in razmišljal o njegovih umetninah. Tako bo lahko nastala še kakšna zanimiva knjiga, ki bo spet več kot samo - prosto po Januszczku - "art book". Jaz že stojim v vrsti, da jo kupim:)

Knausgård, Karl Ove

So viel Sehnsucht auf so kleiner Fläche, Edvard Munch und seine Bilder

iz norveščine v nemščino prevedel: Paul Berf

originalni naslov: Så mye lengsel på så liten flate

Luchterhand Literaturverlag, München 2019

285 strani

ISBN 978 3 630 87589 7

Edvard Munch 
(1863-1944)
selfi
(vir: Wikipedija)

Karl Ove Knausgård je tudi v Nemčiji postavil razstavo Munchovih del. Odprli so jo v času Frankfurtskega knjižnega sejma in bo na ogled še do 1. marca 2020. 

Tukaj je nekaj slik z razstave.

Edvard Munch, gesehen von Karl Ove Knausgård 

(Edvard Munch, kot ga vidi Karl Ove Knausgård)

Düsseldorf, galerija K20

Sonce, 1912

Ena prepoznavnejših Munchovih del, ki jo je naslikal potem, ko si je opomogel od živčnega zloma. Predstavljala naj bi nov začetek.

Ena izmed slik z razstave, za katero kurator ne ve, ali mu zbuja prijetne, ohrabrujoče občutke (predstavljala naj bi jih topla svetloba nad hišami) ali pa le neprijetne in žalostne. 

Gozd, drevesa in nenavadna debla so priljubljen Munchov motiv. 

Ta slika je tudi na naslovnici Knausgårdove knjige

Polje z zeljem, 1915

Ena najpomembnejših slik tako na razstavi v Oslu kot tudi na tisti v Düsseldorfu, 

z njo pa se začne tudi knjiga.

Knausgård na tej sliki vidi smrt,

(Januszczak pa nič, razen slabo naslikanega zelja).

Če sem že začela z Waldemarom Januszczakom naj z njim tudi končam. Takole piše o "cabbage field":  

I looked at it as Knausgaadedly as I could manage, with every fibre of my being hoping for flashes of Scandinavian angst, but nothing happened. It´s a poor painting, and everything that Knausgaard says he sees in it comes from him.

No, smrti tudi jaz na tej sliki ne vidim. In tiste "zeljnate črte" desno na polju bi lahko kazale na slabo kakovost slike. Ampak barve so pa lepe;)