hermionin literarni blog: Joyce Carol Oates: Črna voda

torek, 21. januar 2020

Joyce Carol Oates: Črna voda

Vsi imamo 24 ur na dan, a nekateri v tem času postorijo precej več kot velika večina ostalih. Ena izmed takšnih je ameriška pisateljica Joyce Carol Oates. Njena kreativnost je veličastna in komaj verjetna. V nekaj čez štiridesetletni karieri je napisala "preko 115 knjig, 55 romanov, preko 400 kratkih zgodb, več kot 12 knjig esejev, 8 zbirk pesmi in preko 30 dramskih del." - kot piše Volker Hage v svoji knjigi pisateljskih portretov.
Poleg tega je poučevala na univerzi Princeton, se dopisovala s svojimi literarnimi kolegi in že od svojega 34. leta starosti redno piše dnevnik.
Z možem sta veliko potovala, sprejemala goste na svojem domu, hodila na obiske. Joyce Carol Oates je kuhala, igrala klavir, delala na vrtu in joggala. Vmes pa redno brala, zelo veliko brala; ne samo knjig, ampak tudi najrazličnejše časopise. Dala je nešteto intervjujev, v zadnjem času pa je - čeprav stara že preko 80 let, izredno aktivna na družabnih omrežjih. Če jo sledite na twiterju in spremljate njene debate z drugimi twiteraši, lahko kaj hitro dojamete, kako gibek je še vedno njen um in kaj vse jo zanima. Noro. Čez nekaj mesecev bo izšel njen nov roman z naslovom Night. Sleep. Death. The Stars.

Joyce Carol Oates naj bi bila vsako leto na seznamu kandidatov za Nobelovo nagrado za književnost.

Kratek roman Črna voda je prva od njenih knjig, ki mi je prišla v roke. Izdana je bila leta 1992. Glede na to, kako všeč mi je bila, nikakor ne bo zadnja. Pri Joyce Carol Oates ne gre samo za kvantiteto, ampak - glede na ta roman, tudi za kvaliteto.

Knjiga se začne takole:

Najeta toyota, ki jo je s tako neučakano živahnostjo vozil senator, je brzela po neasfaltirani cesti brez imena in v ovinkih vrtoglavo zdrsavala, potem pa jo je naenkrat, brez opozorila, odneslo s ceste, prevrnila se je v črno deročo vodo in s sopotnikovo stranjo navzdol naglo potonila. Mar bom umrla? - Takole?

Neasfaltirana cesta brez imena je slabo vzdrževana bližnjica na otoku Grayling Island v ameriški zvezni državi Maine. Vodi preko nenaseljene in močvirnate pokrajine. Ženska na sovoznikovem sedežu, ki se sprašuje, če bo umrla in to takole, je 26-letna Kelly Kelleher, avto pa vozi nekaj čez 50 let star senator. Spoznala sta se šest ur pred tem na zabavi ob ameriškem državnem prazniku, 4. juliju. No, Kelly je senatorja pravzaprav dobro poznala že od prej, vsaj teoretično, saj je ob koncu svojega študija o njem napisala diplomsko delo.

Ko se avto potaplja v črno vodo, ki smrdi po kanalizacijskih odplakah in bencinu, in ko Kelly zagozdena v sedežu, s poškodovano nogo, počeno lobanjo in nalomljenimi rebri, hlasta po zadnjih ostankih kisika, ki so še v mehurčkih zraka, ujetih v avtomobilski kabini, se v njenih mislih odvrti njeno dosedanje življenje. Zvemo iz kakšne družine izhaja, kakšna so njena politična prepričanja (demokratka s srcem in dušo je, saj je ob izvolitvi Georgea Busha starejšega za predsednika ZDA, zapadla v tako hudo depresijo, da ni ne jedla, ne spala in je zmršena hodila po mestnem parku), kje je zaposlena in kaj dela, pa tudi to kakšen je bil njen fant, s katerim se je pred kakšnim letom razšla, kako jo je razhod z njim prizadel in še mnogo drugega. Pred bralcem zažari simpatičen portret mlade ženske, tipičnega ameriškega dekleta, ki ima rado življenje.

Kelly pa v predsmrtnem deliriju, seveda, razmišlja tudi o senatorju: njunem srečanju, pogovoru med njima - o toliko različnih stvareh sta se lahko sproščeno pogovarjala!, o strasti, ki se neizogibno razvije v takšnih primerih in o njeni odločitvi, da se namesto, da prenoči pri prijateljici, zvečer odpelje z njim, v hotel na celini, kjer je imel rezervirano sobo.

Ko črna voda vdira v Kellyjina pljuča nastopijo tudi predsmrtne halucinacije in zaradi njih bralec ne ve več, kaj je res in kaj se dogaja le v Kellyjinih možganih. Joyce Carol Oates je to briljantno izpeljala in dokazala, da je pisateljica z izjemnim talentom. Zaradi teh njenih pisateljskih zmožnosti, bom brala tudi druge od njenih knjig.

Zaradi izvrstno izpeljane zgodbe s prepletanjem resničnosti in prividov še potem, ko sem prebrala zadnjo stran romana, nisem točno vedela, kaj se je zgodilo. Kar nekaj časa sem premišljevala o tem in ugibala - upala sem, da je vendarle drugače, kot je izgledalo.
Je senator, potem ko se je rešil iz potapljajočega se avta, res še enkrat zaplaval v črno vodo in rešil Kelly? Ali pa jo je pustil na cedilu in gre v romanu še za eno "zgodbo o mladi ženski, ki zaupa starejšemu moškemu in katere zaupanje je zlorabljeno"? Preberite, ne bo vam žal.

Roman Joyce Carol Oates, Črna voda, je knjiga, ki jo boste prebrali v enem popoldnevu, a njena vsebina - presunljiva zgodba, ki je polna življenjske sile in brezglave strasti, zaupanja in izdaje, drznosti in strahu, vas bo spremljala še dneve in dneve. Tako kot je mene. Brez dvoma.

★★★★★