Christopher Isherwood: Slovo od Berlina

Knjigo Cristopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, sem prebrala, da bi mi čas do začetka predvajanja nove sezone nepričakovano uspešne kriminalne serije Babilon Berlin hitreje minil in da bi mi Weimarska republika z vsemi svojimi protislovji ostala blizu. Bila je to dobra izbira:)

Knjiga pripoveduje o življenju v Berlinu v zadnjih letih pred vzponom Hitlerja in nacistov na oblast; v zadnjih letih Weimarske republike. Je v precejšnji meri avtobiografska, saj je pisatelj v letih 1929 do 1933 res živel v Berlinu, tam srečeval različne ljudi, pisal dnevnik in kratke zgodbe. Avtobiografskih značilnosti pisatelj ne skriva - nasprotno, celo poudarja jih, saj je glavni junak kar on sam, jasno poimenovan kot Chris ali Cristopher ali gospod Isherwood, čeprav se vse, kar je napisano v knjigi, seveda, ni pripetilo ravno tako, kot je opisano. Vsaka avtobiografija vedno vsebuje tudi nekaj fikcije. 

Pri knjigi Slovo od Berlina pa je dobro vedeti še nekaj. Izšla je leta 1939. Takrat avtor še ni mogel vedeti do kakšnih tragičnih razsežnosti se bo razvil nacizem, kakšna vojna se bo razbohotila in kako temeljito se bodo nacisti lotili reševanja judovskega vprašanja, a je kljub temu pravilno predvideval, v katero smer se obrača Nemčija in kje tiči nevarnost. Tukaj ne mislim samo na nacizem, ampak tudi na čisto običajne ljudi - v tem primeru prebivalce Berlina, ki so se prilagodili novi situaciji - Sie müssen ja weiter in dieser Stadt leben, ganz gleich welche Regierung an der Macht ist (Živeti morajo vendar dalje, ne glede na to, kdo je na oblasti) - gledali stran in dopustili, da se je vse skupaj tako strašno zapletlo.

Knjigo bi težko označili za roman. Bolj primerno je, če rečemo, da gre za skupek šestih kratkih zgodb, ki so med seboj le ohlapno povezane. V vsaki od od njih se avtor posveti eni ali dvema osebama ali pa eni družini, s katerimi se je srečal med svojim bivanjem v Berlinu. A vez med zgodbami je kljub svoji ohlapnosti, vendarle zelo trdna. In bralec se tega jasno zaveda. Osebe, ki nastopajo v eni zgodbi, so omenjene tudi v drugih; iz odnosov med njimi pa si zlahka predstavljamo tudi časovni potek dogajanja. Dogajanje je fragmentirano, a vendar tudi tesno povezano. Mi je bilo všeč.

Podobnost z Babilonom Berlinom oz. s knjigo, po kateri je bila serija posneta, Der nasse Fisch, je bila največja v odlomkih, kjer je opisano podnajemniško življenje v Berlinu. Ovdovele ali neporočene ženske, ki so imele nepremičnine, a nobenih dohodkov, da bi te vzdrževale, so se pogosto preživljale s tem, da so v svoje stanovanje ali hišo sprejele podnajemnike - vsak je dobil svojo sobo; kuhinja, dnevna soba in kopalnica pa so bile skupne. Za  svoje podnajemnike pa so tudi kuhale, jim prale perilo in jim pospravljale sobo - vse je bilo vračunano v najemnino. Tiste ženske, ki so bile družabne, včasih skoraj materinske, so se v takšni vlogi zelo dobro znašle. Takšna je bila gospodična Schroeder, pri kateri je živel avtor knjige. Predstavljena je tako živo in simpatično, da je bilo knjigo veselje brati. V tej prvi zgodbi knjige pa spoznamo še druge osebe - druge podnajemnike gospodične Schroeder. Vsak po svoje se prebijajo skozi življenje - eden je natakar v nočnem baru, druga pleše, tretja jodla v berlinskih lokalih itd. Njihove zgodbe so vedno zanimive.

Podnajemnike pa niso sprejemale samo ženske z za njihove razmere prevelikimi stanovanji, ampak tudi obubožane družine. Ko tudi Christopherju v nekem obdobju njegovega bivanja v Berlinu finančno ne gre preveč dobro, se naseli pri eni izmed takšnih družin - pri Nowakovih. Tako sem poleg bohemskega berlinskega življenja, ki je bil značilen za podnajemnike gospodične Schroeder, dobila še vpogled v življenje revežev - slabo plačanih delavcev, nezaposlenih in bolnih. Kritična, a prav nič moralistična in zagrenjena slika Berlina v zadnjih letih Weimarske republike je to. 

Vse to, kar sem napisala do sedaj, pa vendar še ne pomeni tiste osrednje teme knjige. Glavna zgodba knjige je tista, ki so jo leta 1972 uporabili za nastanek mega uspešnega filma z Lizo Minelli v glavni vlogi, Kabaret. V njem je Liza Minelli (s precej filmske svobode) upodobila Sally Bowles - mlado Angležinjo, ki poje v enem od berlinskih lokalov in si želi postati uspešna igralka. Ni preveč nadarjena, a za dosego svojih ciljev se ne obotavlja pred ničemer in uporabi vse, kar ji pride pod roke. Mislili bi si, da je preračunljiva, brezobzirna in kruta ženska, pa to vendar ni tako. Za odrezavim govorjenjem in nesramnim vedenjem se skriva občutljivo in pravzaprav celo dobrosrčno dekle. Zelo me je spominjala na Holly Golightly iz Capotovega Zajtrka pri Tiffanyju. No, kaj me ne bi! Kot sem prebrala v Wikipediji, je Truman Capote Christopherja Isherwooda visoko cenil in pri Sally Bowles našel navdih za svojo romaneskno junakinjo.

Christopher Isherwood se je v Berlinu preživljal s poučevanjem angleščine. Privatne ure angleške konverzacije so pri njem naročali premožni možje za svoje žene in hčerke. Na takšen način je avtor knjige spoznal Landaurje - bogato judovsko družino, ki je imela trgovine po vsej Nemčiji; eno najbolje založenih in luksuznih tudi v Berlinu. Angleščino je poučeval Natalio - samozavestno in inteligentno mlado dekle, ki je zaradi očetovega bogastva, vedno dobilo vse najboljše. Malce razvajena je bila, otročja in včasih tudi zoprna - kot je pri takšni mladenki, ki dobi vse, še preden si to sploh zaželi, tudi pričakovati - a vendar tudi iskrena in dobronamerna. 

Ko sem brala o Landaurjevih so mi misli hočeš nočeš uhajale v prihodnost. Temu se ni dalo izogniti. V glavi mi je ves čas branja kljuvalo vprašanje, le kaj se bo s to družino zgodilo v naslednjih letih. Življenje se jim bo obrnilo na glavo. Zgodile se jim bodo stvari, katere si v času dogajanja romana še sploh ni bilo mogoče zamisliti in predstavljati. 

Počasen, a vztrajen vzpon nacizma, ki pripomore k nekoliko mračnemu in pesimističnemu vzdušju, je v knjigi jasno prikazan, pa čeprav politično dogajanje služi le za ozadje romana. Bralec lahko ugane, katere od oseb bodo s prihodom Hitlerja na oblast pridobile in katere bodo trepetale za svoje življenje; katere so ga vesele in katere se ga bojijo. Mojstrsko prikazano.

Knjiga Christopherja Isherwooda, Slovo od Berlina, je dokument o času in načinu življenja, ki je bil nenadoma in kruto prekinjen. Le kako in v katero smer bi se lahko družba Weimarske republike razvila, če bi ji bilo to dovoljeno! Strašno me zanima in velika škoda je, da tega nikoli ne bomo izvedeli.

V knjigi nastopa množica oseb, ki so vse po vrsti zanimive in čudovito predstavljene. Glavni junak - pisatelj knjige, je bolj ali manj le opazovalec pestrega dogajanja v svoji okolici, saj se ne vmešava in večinoma le pasivno sledi poti, po kateri gredo ostali nastopajoči. A takšna je ponavadi usoda pisateljev. 

Chrisa tudi spolno življenje v sicer razvratnem Berlinu kot da ne zanima. Ali pa te epizode iz svojega berlinskega življenja ni želel deliti s svojimi bralci, pa čeprav je bil ravno Berlin tisto mesto, v katerem se je lahko osvobodil vseh družbenih spon in zaživel kot gay.
Moški liki so mu bolj pri srcu kot ženski in to, da sta si Sally Bowles in Natalia Landauer v marsičem kar preveč podobni in na trenutke celo plehki, je edina stvar, ki bi mu jo lahko očitala. A to je vendar le vprašanje okusa. 

Slovo od Berlina je literarno delo na visokem umetniškem nivoju, ki je aktualno še danes - ali pa je danes še posebno aktualno.

★★★★★

Christopher Isherwood
(1904 -1986)
(vir: Wikipedia)

Isherwood, Christopher

Goodbye to Berlin

The Hogarth Press, London 1939

nemški prevod: Leb wohl, Berlin

iz angleščine v nemščino prevedla: Kathrin Passig in Gerhard Henschel

Hoffmann und Campe, 2014

ISBN 978 3 455 81270 1

slovenski prevod: Slovo od Berlina
Cankarjeva založba, Moderni klasiki št.76
prevod: Irena Duša Draž
201 str.