Jane Austen: Prepričevanje

Škoda, da je Jane Austen živela tako kratek čas. Umrla je že pri 42-ih letih. Če je bil vzrok za njeno zgodnjo smrt addisonova bolezen, v kar so prepričani mnogi od njenih biografov, je to še posebno tragično. Addisonovo bolezen v današnjem času namreč učinkovito zdravimo. Ljudje s to boleznijo živijo povsem normalno življenje. John F. Kennedy je bolehal za addisonovo boleznijo, pa ga to ni prav nič motilo pri predsedovanju.
Carol Shields v pisateljičini biografiji piše, da je bolj verjetno, da je Jane Austen umrla zaradi raka dojke. Mogoče res, saj sta za to boleznijo po vsej verjetnosti umrli vsaj dve njeni sorodnici. Za rakom dojke je na žalost umrla tudi Janina biografinja, pisateljica Carol Shields.

Kakorkoli že, če bi Jane Austen živela še nekaj desetletij več, bi bili vsekakor bogatejši za še kakšnega od njenih romanov. In prepričana sem, da bi bili ti romani v slogu njenega zadnjega dokončanega romana, Prepričevanja. Izšel je šele po njeni smrti.

Roman Prepričevanje se razlikuje od njenih zgodnjih romanov, kot sta Prevzetnost in pristranost ter Razsodnost in rahločutnost. Drugačen je tudi od Emme. Boljši in bolj po mojem okusu.
Anne Eliot - glavna junakinja romana Prepričevanje ni prav nič podobna Emmi in tudi Elizabeth Bennet ne. Bolj odrasla je. Ne obremenjuje se z nepomembnimi malenkostmi. Zrelo in izkušeno gleda na svet - prav tako kot pisateljica, ki jo je ustvarila.

A najprej nekaj o zgodbi romana.
Anne Elliot je sedemindvajsetletna hči snobovskega, vase zagledanega in obubožanega baroneta Walterja Elliota. Matere nima več, a le-to primerno nadomešča starejša prijateljica lady Russel.
Pred sedmimi leti je Anne Elliot zasnubil čeden in inteligenten mladenič Frederick Wentworth, ki pa je imel to napako, de je bil reven. Čeprav ga je imela Anne rada, ga je po nasvetu lady Russel zavrnila. Poroka z njim bi bila namreč preveč tvegana. Zaradi tega ji je bilo kmalu zelo žal.
Po sedmih letih sta se s snubcem ponovno srečala. Zdaj je Frederick bogat mož.
Kako se knjiga konča, veste. Romani Jane Austen se vedno končajo srečno in glavna junakinja se vedno poroči z moškim, ki ga ljubi. Poleg tega je njen moški v svoji ljubezni vedno ravno tako goreč kot ona:)

A čeprav konce romanov lahko predvidimo že kmalu po začetku branja, knjige Jane Austen še vedno - tudi 200 let po izidu, radi beremo. Veliko njihovega šarma tiči v dialogih med posameznimi osebami; vedno znova pa navdušuje tudi pisateljičino pretanjeno poznavanje človeških značajev in obnašanj.

Jane Austen je pri ustvarjanju svojih literarnih junakinj vedno zajemala iz svojih lastnih izkušenj, a nikjer tako zelo kot ravno v romanu Prepričevanje. Na to me je opozorila že Carol Shields v biografiji o pisateljici, a tudi sama sem zlahka in dokaj jasno zaznala mnoge vzporednice med Jane Austen in Anne Elliot.
Podobnosti so lahko tako banalne kot je na primer ta, da sta obe imeli radi dolge sprehode v naravo in bili nesrečni, ko se je bilo potrebno zaradi varčevanja preseliti v letoviško mesto Bath. Obe sta bili skrbni teti svojim nečakom, ki so ju imeli zelo radi.
Podobnosti med pisateljico in njeno junakinjo pa so lahko tudi bolj subtilne. Obe - Jane in Anna, sta se sprijaznili s tem, da ju v življenju čaka samo še razočaranje. Obema je bilo žal, da sta zavrnili snubitev. Obema je nekdo svetoval, naj to storita - Anne lady Russel; Jane verjetno sestra Cassandra, ki je bila tudi sama neporočena.
Ali sklepam preveč, če rečem, da je mogoče zaradi tega napačnega, lahko celo nevoščljivega in zavistnega svetovanja, odnos med Anne in njeno sestro Elizabeth iz knjige Prepričevanje, orisan kot izredno hladen in brez ljubezni? Se v tem hladnem odnosu zrcali zamera, ki jo je Jane Austen gojila do svoje sestre Cassandre, ki jo je prepričala v to, da je zavrnila poroko? Mogoče.

V romanu je Jane Austen obdelala tudi staranje, ki ga je - v času pisanja stara že preko 40 let, tudi sama že občutila. Razpravljanje o tem, kako nekdo dobro izgleda, kdo pa za svoja leta izgleda precej slabo in kaj je vzrok za to, je sicer večinoma in s precejšno mero ironije ter posmeha, položila v usta Anninega očeta, vendar pa tudi Anne ni bila imuna za takšna razmišljanja. Močno jo je namreč pretreslo in prizadelo, ko je izvedela, da je kapitan Wentworth omenil, da se mu Anne po sedmih letih zdi zelo spremenjena (beri, postarana) - tako zelo, da je ne bi več prepoznal.

Višek romana in glavni pokazatelj, da je Anne iz drugačnega testa kot ostale junakinje Jane Austen, je predzadnje poglavje. Tam se pokaže, da je Anne - in z njo tudi Jane, odrasla, zrela ženska, ki ne okoliši in se ne spreneveda. Zaveda se svojih čustev in čustev svojega izvoljenca. Odloči se, da ne bo pasivno čakala, ampak da bo usodo vzela v svojo roke. Tako je ona tista, ki da pobudo in izzove kapitana Wentwortha, da stori, kar mora storiti. Annino ravnanje je še posebno pomenljivo zato, ker je imela pisateljica v začetku s tem poglavjem drugačne namene. Snubitev naj bi potekala tako kot ponavadi v njenih romanih - z aktivno vlogo moškega, nekje na samem, pa se je potem premislila in napisala malce neobičajen, sodobnejši potek dogodkov. 

Jane Austen je v Prepričevanju ponovno podoživela svoje življenje, a mu - v nasprotju z resničnim življenjem, priskrbela srečni konec. V kapitanu Wentworthu je združila oba moška svojega življenja: mladega Harrisa Bigg-Witherja, ki jo je zasnubil, a ga je zavrnila, ker ga ni ljubila, vendar ji je bilo zaradi tega pozneje (verjetno) žal, in Toma Lefroyja, ki ga je imela rada in kateri ji je čustva tudi vračal, za roko je pa vseeno ni zaprosil.

Pravijo, da je roman slabo strukturno zasnovan. Mogoče bi se res dalo kaj izboljšati, razširiti, a vedeti moramo, da je Jane Austen roman Prepričevanje pisala, ko je bila že zelo bolna. Ni ga pregledovala, spreminjala in izboljševala, kot je to počela z ostalimi svojimi romani. Za to ni imela ne volje, ne časa.

Vseeno je to odličen roman, ki nam pisateljico kaže v nekoliko drugačni luči kot njeni ostali romani. S tem romanom je Jane Austen naredila odločen korak naprej v svoji umetnosti pisateljevanja. Samo slutim lahko, kam bi jo pripeljali njeni nadaljnji pisateljski koraki, če bi ji bili dani. Vsekakor bi bili odraz še večje pisateljske moči. Njene junakinje prav verjetno ne bi bile več frfotave mladenke, ki jih življenje in čustva premetavajo sem ter tja, pač pa odrasle ženske, ki bi se mogoče celo na krilih porajajočega se feminizma zavedale svojih pravic in se zanje začele tudi boriti.

★★★★☆

Jane Austen
(1775-1817)
(vir: www. ourcivillisation.com)

Austen, Jane
Prepričevanje
iz angleščine prevedla: Meta Osredkar
naslov izvirnika: Persuasion
založba Miš, 2012 (zbirka Srebrne niti)
350 strani (velik tisk)
ISBN 978-961-272-069-8