David Foenkinos: Charlotte

To je zgodba o nemški slikarki Charlotte Salomon (1917-1943).

Umetniki ponavadi čutijo neustavljivo željo po tem, da bi s svojim delom izrazili in poustvarili svoja doživetja, razmišljanja in občutja - orisali svoje življenje. Pisatelji pišejo, glasbeniki skladajo ali izvajajo skladbe, slikarji slikajo. Charlotte Salomon je v svojem delu Leben? oder Theater? združila vse troje. V borih 18-ih mesecih, ko je bila begunka na Azurni obali v Franciji, je poslikala in popisala 769 pol papirja, na katerih je skozi umetnost in z dodatkom domišljije opisala in naslikala svoje življenje. Dodala je še zabeležke, katere skladbe naj se ob posameznih risbah poslušajo ali pojejo.

Francoski pisatelj David Foenkinos je leta 2004 v Berlinu naletel na razstavo teh Charlottinih slik. Zbirka slik ga je tako zelo ganila in presunila, da je začel raziskovati vse, kar je imelo kakršno koli povezavo s Charlotte Salomon. V prvi vrsti je natančno preučil celotno zbirko njenih slik, nato pa je obiskal tudi vse kraje, v katerih se je slikarka v svojem kratkem življenju zadrževala. Pogovarjal se je s potomci ljudi, ki so Charlotte osebno poznali in bili priča njenemu tragičnemu življenju.
Nastala je literarizirana biografija z naslovom Charlotte. V Franciji je knjiga postala velika uspešnica. Sama sem jo brala v nemškem prevodu, ki je bil eden prvih prevodov knjige - kar je pravzaprav razumljivo, saj gre za nemško slikarko. V času, ko tole pišem, knjigo že lahko dobite tudi v angleškem prevodu.

Leben? oder Theater?

Charlottino življenje je bilo zaznamovano s tremi pomembnimi stvarmi.

V njeni družini po materini strani so trpeli za depresijo. Zaradi te bolezni si je več Charlottinih bližnjih sorodnikov vzelo življenje - poleg tete, starega strica in stare mame, tudi Charlottina mama. Z depresijo se je borila tudi Charlotta sama. Zdravilo, ki je blažilo to njeno muko, je bilo slikanje.

Leben? oder Theater?

Druga stvar, ki je imela velik vpliv na njeno življenje, je bila ljubezen do Alfreda Wolfsohna. Bil je učitelj petja, ki je poučeval njeno mačeho. Charlotte je bila strastno zaljubljena vanj. Vsako besedo tega moškega si je zapomnila. Vsaka njegova misel je imela nanjo velikanski vpliv. Na slikah iz zbirke Leben? oder Theater? je njegov obraz neštetokrat upodobljen, zraven pa vedno znova zapisani tudi mnogi stavki, ki jih je izrekel. On pa... Er hat nie versprochen, nur ihr zu gehören. (Nikoli ni obljubil, da bo pripadal samo njej).

Tretja in najusodnejša stvar v Charlottinem življenju pa je bil nacizem s holokavstom. Salomonovi so bili židje. Prepozno so spoznali, kako nevaren je nacizem. Niso verjeli v to, da lahko oblast nekoga zapre ali celo umori samo zato, ker je žid. Man muss optimistisch bleiben, je menil oče (Potrebno je ostati optimističen). Vemo, da se je pozneje takšno prepričanje izkazalo za zmotno - ali kot je ugotovil Biliy Wilder: Die Optimisten kamen nach Auschwitz, die Pessimisten nach Beverly Hills (Optimisti so prišli v Auschwitz, pesimisti pa na Beverly Hills).
Šele leta 1939 se je družina Salomon končno odločila, da pobegne iz Nemčije. Charlotte so poslali v južno Francijo k starim staršem. Nekaj pozneje naj bi se ji pridružila še oče in mačeha, mogoče tudi Alfred. Vendar pa so bili to za žide že izredno hudi časi, ko se je bilo nacistom že zelo težko izogniti in je bilo v tujino skoraj nemogoče pobegniti.

Leben? oder Theater?

Obe sliki pripovedujeta zgodbo o tem, kako bo Charlottina mama postala angel in se nato s pismom vrnila k svoji hčerki.

Slika z besedilom je prosojna in naj bi se opazovala položena preko druge slike.

Charlotte je v Villefranche-sur-Mer pri Nici našla nekaj zavetja in miru. Tudi - tako kot že mnogi slikarji pred njo, umetniški navdih za svoje slike. Slikala je strastno in hitro. Uporabljala je žive in močne barve. Slike je nato popisala z besedilom. Z nekaterimi od slik - tistimi prosojnimi, je prekrivala druge slike. Vse je oštevilčila. Slike so pripovedovale o njenem življenju - o mamini zgodbi, da bo po smrti postala angel, ki se bo vrnil k njej in ji prinesel pismo, v katerem bo pisalo, kakšno je življenje na drugem svetu, o maminem samomoru, o samomoru stare mame, o mačehinih pevskih vajah, predvsem pa o Alfredu - njeni veliki ljubezni. Charlotte Salomon je pri svojem delu Leben? oder Theater? razvila povsem svojevrsten in nov umetniški stil.

Ko sem si ogledovala njene slike, mi je postalo jasno, kako težko delo si je zadal David Foenkinos, ko se je odločil pisati o Charlotte Salomon. Ob tako močno izraznih slikah, iz katerih dobesedno kepi vse, kar se je nabralo v Charlotte, je težko napisati knjigo, ki ne bi izpadla banalno oz. delovala naivno in prisiljeno. Življenje, ki ga je Charlotte izrazila v svojih slikah, je težko poustvariti nekomu drugemu v knjigi.

Davidu Foekinosu, seveda, s svojo knjigo ni uspelo ustvariti takšne umetnine kot je Leben? oder Theater?. A to pravzaprav ni tako zelo pomembno. Nekatere knjige so pač napisane samo zato, da povejo pomembno zgodbo. To je čisto dovolj. In življenjska zgodba Charlotte Salomon je še kako pomembna. S pomočjo biografije Charlotte je postala znana zelo širokemu krogu ljudi, ki do sedaj zanjo in za njene slike niso vedeli. Med njimi sem tudi sama. Zgodba je pretresljiva. Tragična in melanholična, a vendar tudi polna življenjske energije, svetlobe, strasti in ljubezni.

Leben? oder Theater?

Vendar pa Foekinosu ni odrekati pisateljskih sposobnosti. Kje pa! Zgodbo je predstavil zelo dobro - tako, da se bralca globoko dotakne. Poleg tega je za knjigo o prav posebni slikarki uporabil tudi prav poseben stil pisanja.
V začetku ni in ni vedel, kaj naj piše in kako naj piše o Charlottinem življenju. Naj bo to roman? Naj v knjigi nastopa tudi sam? Zapisoval si je svoje misli, poskušal, a delo ni steklo. Dveh vrstic skupaj ni uspel napisati. Po vsakem stavku se je moral ustaviti. Enostavno ni šlo dalje. Vedno znova je moral začeti pisati novo vrstico.
No, potem je pa le ugotovil, da je mogoče takšen - odsekan in zatikajoč se, način pisanja še najprimernejši za knjigo o Charlotte.

Knjiga je tako pisana v kratkih stavkih, ki so vsak v svoji vrstici. Tam, kjer bi moral biti odstavek, je prazna vrstica. Besedilo izgleda kot kakšna pesnitev, čeprav se bere kot proza. Oda, posvečena Charlotti Salomon. Takšen način pisanja daje bralcu - in je dajal tudi pisatelju med ustvarjanjem knjige - čas in možnost, da se med posameznimi stavki zaustavi in globoko zajame sapo pred naslednjo pomenljivo mislijo. Takole to poteka:

Du darfst von mir nichts erwarten.
Verstehst du?
Charlotte nickt vorsichtig.
Wenn ich bedrängt werde, kann ich nichts geben.
Ich ertrage es nicht, wenn ich merke, dass man etwas von mir erwartet.
Wer einmal durch die Hölle gegangen ist, braucht Freiheit.

(Ničesar ne smeš pričakovati od mene.
Razumeš?
Charlotte previdno pokima.
Če se počutim ogroženega, ne morem ničesar dati.
Ne prenesem, da se od mene nekaj pričakuje.
Kdor je šel enkrat skozi pekel, potrebuje svobodo) 

Kako se je končala življenjska zgodba Charlotte Salomon? Na žalost ni težko uganiti.
V septembru 1943 so po kapitulaciji Italije nacisti zavzeli tudi južni del Francije. Začelo se je intenzivno iskanje židov, ki so živeli na tem ozemlju. Lov na ljudi je vodil Alois Brunner. Nekdo je Charlotto izdal in jo naznanil oblastem. Takšni ljudje se vedno najdejo. Ujeli so jo in jo deportirali v taborišče Drancy pri Parizu. 7.oktobra je bila že na poti v Auschwitz. Tja je prispela 10. oktobra 1943 in bila še isti dan umorjena s plinom. Stara je bila 26 let in že pet mesecev noseča.

Njeno umetniško delo Leben? oder Theater? se je po zaslugi dobrega prijatelja, zdravnika dr. Moridisa, ohranilo. Danes slike hranijo v židovskem muzeju v Amsterdamu - Joods historisch museum. Če si želite, si jih lahko ogledate na internetni strani muzeja. 

Charlotte Salomon
med slikanjem v vrtu v Villefranche, Francija
(vir: Wikipedia)

Foenkinos, David
Charlotte
iz francoščine v nemščino prevedel: Christian Kolb
prevod dela: Charlotte
izvirna založba: Édition Gallimard, Paris
Deutsche Verlags-Anstalt, München, 2015
237 strani
ISBN 978-3-421-04708-3