Jenny Erpenbeck: Srečišče

(150 str.)

Nekaterim pisateljem je mehkeje postlano kot drugim. Nekateri lahko pišejo in ustvarjajo pod ugodnejšimi pogoji kot drugi. Zlahka dobijo štipendije za potovanja in raziskovanja, ki jim pomagajo pri pisanju. Nekateri lažje in hitreje najdejo založnika, ki jim bo izdal knjigo, kot drugi. Nekateri pisatelji so privilegirani.
Med privilegirance sodi tudi Jenny Erpenbeck. To se jasno bere med vrsticami njenega življenjepisa - razvidno pa je tudi iz njenega, delno avtobiografskega romana Srečišče.

Jenny Erpenbeck se je rodila leta 1967 v Vzhodnem Berlinu v družini intelektualcev. Njena dedek in babica sta bila slaven in priznan komunistični pisateljski par. Oče je bil fizik, filozof in pisatelj; mati prevajalka iz arabščine. Kot je povedala v enem od intervjujev, je v otroštvu ni nihče v ničesar silil. Tudi pozneje so ji omogočili, da se je lotila česarkoli. Bila je knjigovezka, študirala je dramaturgijo, bila garderoberka in prodajalka kruha, pozneje pa je delala kot režiserka oper. Pri 27-ih letih se je za en mesec pomešala med gimnazijce. Nihče razen ravnateljice ni vedel, da je 10 let starejša od svojih sošolcev in da ne spada k njim. Izkušnje, pridobljene s tem eksperimentom, so ji pomagale pri pisanju prvenca, Geschichte vom alten Kind (Zgodba starega otroka). Roman je dosegel velik uspeh in od takrat dalje je Jenny Erpenbeck priznana nemška pisateljica. Nobena od njenih knjig ne ostane neopažena. Dobila je že veliko literarnih nagrad, zadnjo letošnje poletje. To je bila Independent Foreigen Fiction Prize, s katero je postala tudi v mednarodnem literarnem okolju cenjeno pisateljsko ime.

V slovenski jezik je preveden roman Heimsuchung, ki naj bi bil eden njenih najboljših. Slovenski naslov romana je Srečišče. Glavni protagonist tega kratkega romana je košček zemljišča ob jezeru Scharmützelsee, ki leži nekaj deset kilometrov vzhodno od Berlina. V prologu je zapisano, kako je bilo tam pred 24 000 leti. To je bil čas ledene dobe in vsa pokrajina je bila vkovana v ledenik. Ko se je ob otoplitvi led stopil, so po kotanjah ostala ledeniška jezera - eno od njih z osrednjo vlogo v našem romanu.
Potem se zgodba preseli na konec 19. stoletja k družini glavarja Wurracha. Gozd na koščku zemlje, o katerem je govor v romanu, je last glavarjeve najmlajše hčere Klare. Ker se dekletu zmeša in odkoraka v jezero, oče njen gozd razdeli v tri parcele in proda. Od kupcev parcel nas zanimata samo dva - židovski lastnik tovarne blaga in arhitekt iz Berlina. Arhitekt na svoji parceli zgradi lepo počitniško hišo s posebno skrivno vgradno omaro in izrezljanim lesenim ptičkom na balkonski ograji (glej naslovnico slovenske knjige). Uredi tudi vrt - izseka gozd in zasadi španski bezeg, glog in forzicijo, tudi vrtnice.
Čas nacizma in večino druge svetovne vojne arhitekt in njegova žena dobro prestaneta, židovski sosedje slabše. Ob koncu vojne se v kraju ustavijo rdečearmejci, ki so na svojem pohodu proti Berlinu. Arhitektova žena si bo njihovo bivanje v svoji hiški za vedno zapomnila. Po vojni pride do nacionalizacije počitniške hišice. Arhitekt se umakne v zahodno Nemčijo, hišo pa dodelijo v uporabo pisateljskemu paru.
Na tem mestu se potem začne avtobiografski del romana. Nobenega dvoma ni, da sta pisateljski par pisateljičina stara starša. V zgodbi pa se pojavi tudi Jenny Erpenbeck sama in sicer kot neupravičena lastnica. Tako poimenuje sama sebe, kajti po padcu Berlinskega zidu nima več pravice do uporabe počitniške hiše, saj je nastopil čas denacionalizacije. Parcela s hiško je vrnjena dedičem predvojnih lastnikov z zahoda. Novi lastniki propadajočo hišo porušijo in pokrajina tam okrog za trenutek spet postane podobna sama sebi.

Scharmützelsee
(www. tourist-online.de)

Zgodba o ljudeh, ki se v času enega stoletja izmenjajo na koščku zemlje, kjer je narava prelepa in živijo v hišici, ki ima dušo, je čudovita. Roman s takšno zgodbo bi bil lahko navdušujoč. Pa ni. Vsaj zame ne. Pisateljičin način pisanja mi ni bil všeč. Včasih njeno pisanje zveni poetično, drugič spet grobo in neosebno. Poetičnost nekako doseže svoj namen, da bi ganila, le v pripovedih o usodi židovske družine, povsod drugod pa se mi je zdela kičasta in nenaravna. Poleg tega je v romanu krepko preveč ponavljanja. Najmanj enajstkrat, verjetno pa celo večkrat, je v tem kratkem romanu zapisano, da je vrtnar dvakrat dnevno zalival travo in grmičevje - prvič navsezgodaj zjutraj, drugič, ko se je začelo večeriti. Včasih pisateljica citira zakone (ko se pravdajo za hiško), drugič suhoparno navaja podatke o gostoti vode, lesa in betona (ob rušenju hiške) - bralca naj bi to prepričalo v nesmiselnost obeh posegov.
Zadnje poglavje, kjer se neupravičena lastnica poslavlja od hiške, za katero so rekli, da ji več ne pripada, pa lahkega srca označim za višek patetike. Pometa in lošči tla, ki odstopajo, in pomiva okna, ki se ne dajo več odpreti, pere zavese, ki strgane visijo s karnis in briše prah, ob tem pa vzdihuje in se smili sama sebi - češ dela si ji velika krivica. A bejž no bejž.

Jenny Erpenbeck poskuša z novimi tehnikami pisanja. Poleg zgoraj naštetih je ena od njih tudi ciklična zasnova romana, ki pa mi je bila všeč. Zgodba se namreč začne v času, ko na tistem koščku zemlje ob jezeru ni bilo ničesar, kar bi spominjalo na človeka, in ob koncu romana, ko hišo porušijo, je spet - sicer le za kratek čas, tako nedotaknjeno kot je bilo na začetku.

Neobičajen slog pisanja pisateljica menda uporablja tudi v svoji najnovejši knjigi z naslovom Gehen, ging, gegangen, ki je trenutno med finalisti za Deutscher Buchpreis. Recenzenti knjige se ne morejo odločiti ali gre za fikcijsko ali reportažno delo. Potem ko sem prebrala Srečišče, si kar dobro predstavljam, zakaj so v dilemi. V Gehen, ging, gegangen, pisateljica govori o beguncih, ki v zadnjem času prihajajo v Nemčijo. Opisuje njihove konkretne zgodbe in te verjetno res bolj kot v roman, sodijo v reportažno ali celo aktivistično delo. Begunci naj bi bili tudi zelo enostransko orisani - kot popolnoma čiste duše, kar številni označujejo za največjo slabost knjige. A glede na trenutni zgodovinski trenutek - begunsko krizo, ki trka na vest Evrope; najbolj pa verjetno prav na vest Nemčije - in dejstvo, da se nagrade kar lepijo na Jenny Erpenbeck, je zelo verjetno, da bo knjiga Gehen, ging, gegangen dobila letošnjo Deutscher Buchpreis.

Jaz se pa ne morem in ne morem znebiti neprijetnega občutka, da so pisateljičini literarni uspehi v veliki meri in kljub vsemu posledica privilegiranega položaja njene družine v vzhodnonemškem socialističnem režimu, kakor tudi njene zelo gladke umestitve v kapitalistični sistem sodobne Nemčije, ki ga sicer prav rada kritizira.

★★★☆☆

Jenny Erpenbeck
(vir: Wikipedia)