Jane Austen: Razsodnost in rahločutnost

Sem mislila, da nikoli več ne bom brala te knjige.

Tisti, ki dokaj redno berete moj blog, se mogoče spominjate, kaj sem napisala o filmu, ki je bil posnet po tem romanu Jane Austen. Ja, film me je navdušil, knjiga pa sploh ne - zakaj bi jo torej še enkrat vzela v roke.
Pa je prišla 250-letnica rojstva pisateljice, ki smo jo zabeležili pred nekaj dnevi, in vse radijske postaje so obletnico želele vsaj nekako proslaviti. Nemška državna radiotelevizija ARD, na primer, z zvočno knjigo prav tega romana. In tako sem se lotila poslušanja, kajti - če kdo, je Jane Austen tista, ki si zasluži še eno priložnost. 

Ker berete tale prispevek, boste že takoj uganili, da je bilo ob tokratnem branju / poslušanju drugače. Občudovanje - bi napisala, če bi morala samo z eno besedo opisati svoje občutke ob romanu. Občudovanje do Jane Austen zaradi njenega pretanjenega občutka za človeška čustva in medsebojne odnose ter njene sposobnosti vse to tudi primerno ubesediti in zaviti v prijeten, kratkočasen roman.

V romanu nastopate dve sestri, ki zelo rezlično dojemata svet okrog sebe in se nanj tudi zelo različno odzivata.
Elinor je razumna in razsodna, previdna pri sodbah in zaključkih, vsaka njena odločitev je premišljena. Odziva se samo na jasna dejstva in svoji fantaziji - nekaj jo vseeno ima, ne pusti prostih kril.
Marianne pa je povsem drugačna: neposredna in impulzivna, strastna in vihrava, odprta in sanjava, z izredno pretanjenim občutkom za estetiko. Čuti hitro in globoko. Ne ozira se (preveč) na družbene konvencije.

Ti dve sestri se potem že kmalu po začetku romana zaljubita vsaka v svojega kavalirja, ki sta kot ustvarjena za vsako od njiju. Oba jima tudi vračata čustva, tako da skoraj ne bi moglo biti bolje. No, pa se zaplete, seveda. Elinor in Marianne njuna izbranca ranita - čustveno; nenadoma in povsem nepričakovano ter zelo zelo globoko.
Potem - kakor tragično je že vse skupaj - nastopi najboljši del romana. Jane Austen natančno opiše, kako sestri prebolevata svoj Liebeskummer (je to ena lepa nemška beseda za razočaranje v ljubezni!) - spet vsaka na svoj način, kakor sta si pač različni. Marianne javno na očeh vseh ljudi - tistih, ki so ji blizu in tistih, za katere je bolj ali manj le znanka in prikladen material za obrekovanje; Elinor tiho, sama s seboj. Trpljenje obeh je globoko. Obe se prebijata skozi vse faze žalovanja od zanikanja do sprijaznitve z izgubo, a vsaka na svoj način.

V tem popisovanju človeške duše tiči potem tisto občudovanje do Jane Austen, ki sem ga omenila na začetku pisanja. Psihologija v najčistejši in najlepši obliki - bi lahko rekla. Jane Austen je že kot mlada ženska dojela marsikaj, kar se dogaja v človeški duši; tako natančno in tako globoko kot le redkokdo tudi potem, ko ima za sabo že skoraj celo življenje. Posebno izrazito je opisala samoobrambni mehanizem - ko globoko prizadeta oseba ščiti sama sebe s tem, da si dopoveduje, da je prišlo do nesporazuma, da tisti, ki jo je prizadel, ni sam prav nič kriv - ni vedel vsega, ali pa ga je nekdo zavedel. S tem ranjena človeška duša kupuje čas, da se lažje spoprime z izgubo, kajti nemogoče je, da bi takoj nosila vso težo zavrnitve - to bi bilo preveč tudi za najmočnejše in čustveno stabilne.

Takšna razmišljanja so me prevevala med branjem. Spraševala sem se, katera od obeh sester se bolje spoprijema s težavami, ki so ju doletele. Je bolje biti razsoden ali rahločuten? Ali sem sama bolj prvo ali drugo? Ha, še pred dvema letoma bi rekla, da vsekakor prvo ;)

A tudi pri tej dilemi je tako, kot je z vsem v življenju. Pomembno je ravnotežje. Človeška bitja imamo tako srce kot možgane in za najboljšo pot skozi življenje, ki nam bo prinesla kar največ zadovoljstva in miru, moramo uporabiti oboje - tako svoja občutja in čustva kot tudi razum. Samo pravo razmerje med njima moramo najti - in to je različno pri vsakem od nas. Paziti moramo pa tudi na to, da se kateri izmed teh vidikov preveč ne razraste. Če se to zgodi, se prav lahko izgubimo in težko spet najdemo pravo pot do sebe in do ljudi okrog sebe. Preveč razuma škoduje enako hudo kot preveč čutnosti.

Roman Jane Austen, Razsodnost in rahločutnost, je seveda še kaj več kot samo razmišljanje o tem ali je pametneje slediti srcu ali razumu - a to je bilo tisto, kar je mene v tem trenutku najbolj nagovorilo. Sicer pa je zgodba kratkočasna, družba iz začetka 19. stoletja je prikazana zabavno, z ravno prav humorja in ironije - tako kot to zna opisovati le Jane Austen. Tudi nekateri od moških karaktarjev so čudovito predstavljeni. Sicer pa - pričakovano, tisti, ki se vedejo neprimerno, dobijo svojo lekcijo in obžalujejo svoja dejanja, tisti, ki jih vodijo čisti in dobri nameni, pa so seveda nagrajeni - najpogosteje z dobro poroko in visokimi letnimi dohodki, ki so zelo natančno izraženi v številkah. Tako je to v romanih Jane Austen.

Knjigo je vredno brati tudi več kot dvesto let po njenem izidu. Kajti ljudje danes čutimo enako kot so čutili v času, ko je živela Jane Austen. Priznam, da razmišljamo za kanček drugače, kot so razmišljali takrat, ampak to so le majhne razlike, ki nimajo velikega vpliva.

Drage bralke mojega bloga! Preberite roman in mi prosim povejte: Ste bolj Marianne ali bolj Elinor?