Literatur Quickie

Kadar potujemo ali smo v Nemčiji, prebiram knjige v nemškem jeziku. To je pravzaprav nujno. Če namreč v takšnih primerih berem angleške knjige, moja sposobnost komunikacije z nemško govorečimi pade na katastrofalno nizek nivo. Angleške besede mešam z nemškimi, stavek začnem na nemški, a ga končam na angleški način in podobne neumnosti, zaradi katerih zardevam. Če pa gledam nemški televizijski program in berem nemške knjige ter enostavno odmislim, da bi kakšnega Nemca nagovorila v angleščini, je moje sporazumevanje in razumevanje v Nemčiji precej boljše.

Za takšen način vadbe nemščine se zdijo Literatur Quickieji ravno pravšnji. Literatur Quickie-ji so nemška različica Kindle Singles - vedno bolj popularnih kratkih zgodb v angleškem jeziku, ki jih za ceno enega do treh evrov v nekaj sekundah naložite na svoj Kindle in preberete v 15-ih do 30-ih minutah. Kindle Singles izdajajo tudi znani pisatelji, recimo Stephan King.

Literatur Quickieji izhajajo od leta 2009 kot majhne knjige, velikosti 12x12cm z 22-40 stranmi, ki vsebujejo eno samo kratko zgodbo enega od nemško pisočih pisateljev. V zadnjem času so knjige dostopne tudi v e-obliki in uvrščene v  ponudbo Amazona. Njihova cena je malo višja od cene Kindle Singles, a še vedno večinoma nižja kot je cena skodelice kave:-)

Prebrala sem tri kratke zgodbe zbirke. Avtorji so bili Nemka, Švicarka in Avstrijec. Dve zgodbi sta se dogajali v božičnem času in ju je bilo tako v velikem tednu pred veliko nočjo, ko je pomlad v polnem razcvetu precej čudno in nelagodno brati. Takšna gostota božične tematike pri bolj ali manj naključno izbranih Literatur Quickiejih kaže na to, da je dogajanje okrog božiča še vedno (in že od Dickensa dalje) priljubljena in zelo prikladna tema kratkih zgodb.

Na božični večer prikrita družinska nesoglasja posebno rada planejo na dan. Okrepljena so z različnimi pričakovanji posameznih družinskih članov glede tega, kako naj bi božični večer potekal in njihovega razočaranja, ker ne gre tako, kot bi si želeli. O tem piše Tanja Dückers v svoji kratki zgodbi Der Schkoladenbrunnen. Zelo predvidljivo.

V zgodbi Michaela Stavarica Déjà-vu mit Pocahontos glavni junak v božičnem času potuje po nemških železnicah skupaj z moderno Pocahontos in pomeša realnost s fantazijo, zgodovino s sedanjostjo. Pri tem hoče biti šaljiv in ironičen. Brez veze.

Tretja je bila zgodba Zoë Jenny z naslovom Sugar Rush. Gre za zgodbo o razpadli družini, kjer imajo v odnosu med zakoncema (pre)pomembno vlogo nesoglasja o tako banalnih vprašanjih kot sta, ali otroka smeta jesti hrano iz McDonalda in igrati igrice na računalniku ali ne. Tokrat brez božiča. Dolgočasno, a vendar še najbolje od vseh treh zgodb.

Izdajatelji Literatur Quickiejev se hvalijo, da ponujajo hitre bralne užitke najboljših nemških pisateljev in pisateljic.
Ne bi rekla. O užitku ni bilo ne duha ne sluha.
Je pa beseda "hitre" na nek način primerna za označitev kratkih zgodb, ki sem jih prebrala. Spominjajo namreč na "hitro prehrano", ki nima kakšne posebne hranilne vrednosti in je samo prehransko mašilo za branja lačne možgane.
Na srečo pa je možno tudi to, da sem imela smolo pri izbiri. Ostajam optimist in v prihodnosti bom prebrala še kakšen Literatur Quickie. Mogoče se med njimi le skriva kakšen okusen grižljaj:-)